Na Sveti Gori je bila v nedeljo, 25. junija, osrednja slovesnost ob 300-letnici kronanja poodbe Svetogorske Matere Božje. Vodil jo je apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz.

Na Skalnici, zdaj bolj znani kot Sveta Gora, sta pred 300 leti Marija in Jezus na oltarni sliki dobila zlati kroni. Čast, ki so jo deležne le nekatere milostne podobe v romarskih cerkvah. Podoba svetogorske Matere Božje je bila kronana druga zunaj italijanskih dežel. Prva je to čast imela Marijina podoba na Trsatu leta 1715, tretja pa septembra leta 1717 v Čestohovi na jugu Poljske, torej istega leta kot na Sveti Gori.

Kraljica našega srca, naše pripravljenosti do služenja, naše ubogljivosti Bogu



Na to je v pridigi, med katero je na navdušenje vseh prisotnih zapel eno od poljskih romarskih pesmi, spomnil apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz. Kot Poljak je začutil bližino obeh.

Vprašal se je, ali je naš koncept Marije Kraljice pravilen. »Ne da se je primerjati s kraljicami, ki vladajo nekaterim narodom,« je dejal in dodal, da je v polnem imenu kralj le Jezus Kristus. Marija se ne omejuje na to, da bi bila kraljica enega naroda in nima sodne oblasti, deležna pa je Kristusove oblasti, zato je žarek njene avtoritete neskončen, univerzalen in večen.



»Marija je predvsem kraljica našega srca, naše pripravljenosti do služenja, naše ubogljivosti Bogu,« je pojasnil nadškof Janusz. »Marija je naša kraljica in zaman so bili poskusi oblastnikov tega sveta, da bi jo oddaljili od nas, da bi njeno fizično podobo ločili od nas,« kar opisuje Ciril Metod Cej v svoji knjigi Tebi, milostna svetogorska Kraljica. Marija je hotela biti prisotna na Sveti Gori, tako da je izbrala preprosto pastirico Uršulo in ji naročila, naj reče ljudstvu, da zgradi cerkev tam, kjer je že stala in bila od Turkov uničena.

Preganjanje frančiškanov in romarjev s Svete Gore

Vsi niso bili zadovoljni s prisotnostjo Marije na Sveti Gori. Cesar Jožef II. je namreč cerkev in samostan leta 1786 prodal na dražbi, patri frančiškani pa so se morali preseliti v Gorico. Med 1. svetovno vojno je bila cerkev porušena. Nova, sedanja, je bila zgrajena v 20. in 30. letih 20. stoletja. Frančiškani so se vrnili, prav tako romarji iz slovenskih, italijanskih in drugih dežel.



»Dejstvo, da Marija nosi krono, ki ji jo je podaril papež, zagotovo povečuje pomembnost in zaupanje vernikov v pristnost Marijine volje, ki je želela biti tukaj z vami. Koliko dobrega, koliko milost in koliko tolažbe je med vojnami, preganjanji in po drugi svetovni vojni prinesla Svetogorska Kraljica vsem, ki so je prosili pomoči,« je poudaril apostolski nuncij pri nas. Razni Božji in Marijini sovražniki poskušali odvzeti pogum romarjem, ki so prihajali na Sveto Goro, a jih niso ločili od Matere. Podobno se je dogajalo tudi na Poljskem, je povedal nadškof Janusz.

Kdor zaupa Mariji, se ne more bati, da bi v svojem življenju izgubil smer in upanje v prihodnji svet, je prepričan nadškof. Ne dovolite, da bi vam vzeli pogum, ker verujete, je dodal.

Pridigo je končal s citatom pesmi Marija, nebeška kraljica:
Ko v srcu zbudé se viharji,
pomagaj nam Mati takrat,
nam Jezusa v srcu obvaruj,
da z nami bo božji naš brat.

Upokojeni koprski škof mons. Metod Pirih je zapisal, da so romarji »s češčenjem milostne podobe, z molitvami, spokornimi in dobrodelnimi dejanji in številnimi pesmimi vnaprej okronali za kraljico. Hoteli so reči: Ti bodi naša Kraljica, bodi z nami, spremljaj, varuj nas in brani. Ravnali se bomo po tvojem zgledu.«



Gradnja cerkve

Na Sveti Gori se je leta 1539 Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija. Že kmalu po začetku prikazovanj so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Ta se je začela leta 1541, 12. oktobra 1542 pa je bila posvečena mogočna triladijska cerkev. Leto dni pozneje je oglejski patriarh Marco Grimani (1494–1544) svetogorski cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa sta prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jacopu Palmi st., katerega pravo ime je bilo Jacopo Negretti (1480–1528).



Kronanje Svetogorske kraljice

Gvardijan na Sveti Gori p. Romuald Sitar je ob prošnji v Rim, da bi kronali Svetogorsko kraljico, omenil priljubljenost gore med romarji in čudežna ozdravljenja. Vatikanski kapitelj je gvardijanovo prošnjo poslal oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu, ki je potrdil navedbe v prošnji, zato je kapitelj kronanje odobril. Ljudstvo je novico sprejelo z navdušenjem, kajti svetogorska milostna podoba je bila komaj druga, ki je dosegla čast kronanja zunaj italijanskih dežel.

Kronanje Svetogorske Marije je bilo 6. junija 1717. To nalogo je prevzel pičenski škof Jurij Frančišek Ksaver de Marotti z dovoljenjem iz Vatikana.

Več o tem slovesnem dnevu si preberite v članku 300 let posebne časti.



Foto: Jože Potrpin