Foto: Tatjana Splichal

Po dolgi, za mnoge predolgi zimi je v drugi polovici aprila narava tako rekoč v trenutku ozelenela in se odela v pisano cvetje. Kmetje so zavihali rokave, saj je bilo ob »izbruhu« življenja treba pohiteti tudi z rednimi opravili na vrtu, v sadovnjaku in na polju. »Bog, blagoslovi to setev!« lahko slišimo iz ust kmeta, ki ob zavedanju svoje majhnosti ob vsem, kar bo to leto prineslo, vse izroča v Božje roke.

Otroci nabirajo male in večje šopke in vedno znova razveselijo mamice, spletajo venčke iz marjetk in z njimi okrasijo tudi Marijin kip v svojem oltarčku ali v hišni kapelici. Šmarnice, ki so zacvetele na obronkih gozdov ali po vrtovih, pa naznanjajo Marijin mesec, šmarnično branje, prepevanje Marijinih pesmi in litanij. »Kdo ima še čas za take pobožnosti?« zaslišim. Ne morem presojati drugih, lahko pa razmislim, kako bom razporedila svoj čas.

Jožef Delavec nas na prvi maj vabi k poštenemu in odgovornemu delu. Morda besede poštenje, iskrenost, odgovornost, skrb za bližnjega, ki krasijo sv. Jožefa, celo izginjajo iz naših pogovorov, praznik dela pa nas spodbuja, kako se bomo zavzeli za več poštenja in se vsega lotevali še z večjo odgovornostjo. Začenjam pri sebi, pri drobnih vsakdanjih opravilih. Korak za korakom. Ne bom se slepila, da se bo od danes na jutri vse spremenilo.

Prijateljica iz študentskih let se je soočila s trdovratno boleznijo, agresivno obliko raka. Mama petih otrok. Čas se je v trenutku ustavil. Takoj je morala v bolnišnico na daljše zdravljenje. K njej je smel prihajati samo mož. In ko sva se po daljšem času slišali, mi je zaupala, kako težko je v trenutkih, ko jo vse boli, še moliti. Večkrat tudi ne zmore. Po licih mi spolzijo solze. Zbistrijo me vprašanja, ki se nizajo drugo za drugim. Kako pa ti živiš sedanji trenutek? Ali to, kar delaš in živiš, daje prijeten okus tistim, s katerimi se srečuješ? Si vzameš čas za bistveno? Mora res nekdo neozdravljivo zboleti, da ga obiščem in spet najdem čas za molitev? Ali pa me šele pogreb odtrga od »vsakdanjih obveznosti«?

Morda pa je treba obrniti vrstni red in zavestno spet začenjati dan z Gospodom. Najti v dnevu čas za osebno molitev, branje Svetega pisma, počitek … Marija nam daje zgled. Zaupala je brezpogojno in se v vsem predala Gospodu. Morala je bežati v Egipt, se soočala z vsakdanjimi skrbmi, zato dobro pozna tudi našo nemoč in slabosti. Rada nam prihiti na pomoč, ko se zatečemo k njej, in posreduje pri svojem Sinu. Pri verouku večkrat ponovim, da je Marija najhitrejša pošta do Jezusa, kar sem večkrat doživela tudi osebno. Ob tem mi prihaja na misel naprej vzklik enega od otrok pri litanijah, ki so jih sami oblikovali: »Marija najhitrejša, prosi za nas!« Dodam le še svojo prošnjo: Marija, izprosi mi poguma za bistveno!