Brez zagotovljenih materialnih sredstev smo desetletja delali postopoma in ciljno. V projekt je bilo na neki način vključenih več znanstvenih ustanov in več kot 80 znanstvenikov. Danes lahko s ponosom rečem, da smo opravili delo stoletja. Škof dr. Dragutin Nežić me je za kratek čas poslal v Vodnjan, da bi rešil nekatere težave v župniji. No, tukaj sem ostal petdeset let. Tu sem našel svetovne zaklade, številne relikvije in več nerazpadlih svetih teles. Moj predhodnik Vinko Pereša je nameraval vse pokopati na pokopališču, a je vseeno vse spravil na hodnik ob zakristiji. Vodnjan je edinstveno svetišče na svetu, antropološko, ekumensko in katoliško, zato je to mesto poznano po vsem svetu, a še vedno ne v tolikšni meri, kot bi si sam želel. Veliko sem naredil, izdal štirideset knjig, vključno z zadnjo, veliko monografijo Sanctuarium Adignani, ki tehta šest kilogramov.