Doslej je bilo raziskovalcem lirike in življenja pesnika Franceta Balantiča (1921, Kamnik−1943, Grahovo) na voljo dvoje temeljnih strokovnih del: njegovo Zbrano delo (zadnja izdaja 2013) in monografija France Balantič (zadnja izdaja 2021). Oboje izpod peresa najbolj zaslužnega raziskovalca in poznavalca pesnikovega življenja ter njegove poezije, literarnega zgodovinarja in pesnika Franceta Pibernika (1928−2021). Konec leta 2023 je v sodelovanju Biblioteke SAZU in Založbe ZRC v Ljubljani izšla še obsežna Bibliografija Franceta Balantiča (761 str.). Uredila sta jo dr. Matija Ogrin in dr. Marjan Dolgan, ki je za Družino ovrednotil to pomembno delo.

Gospod Dolgan, zakaj je ta knjiga posebnost?

Najprej zato, ker je po Prešernovi bibliografiji (1975) Štefke Bulovec druga celovita knjižna bibliografija kakšnega slovenskega književnika. Večina slovenskih književnikov, tudi pomembnih, nima takšnih bibliografij. Redki so dobili samo kratke, izbrane bibliografije, ki so dodane kakšni njihovi knjigi ali kašnemu zborniku. Večina slovenskih književnikov ima samo skope bibliografije ob njihovih geslih v leksikonih. Druga posebnost Balantičeve bibliografije je njen razpon. Poleg pesnikovih revijalnih in knjižnih objav upošteva tudi vse objave ter prireditve o njem v matični Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu, in sicer v tiskanem, radijskem, televizijskem, filmskem in internetnem mediju. Dodani so tudi podatki o umetnostnih upodobitvah pesnika ter njegovih del v književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Tretja posebnost je upoštevanje enobesednih javnih omemb pesnika, kajti v komunističnem režimu je v matični Sloveniji veljala celo vsaka takšna omemba za protidržavno dejanje. Tiste, ki so si drznili to storiti, so doletele nevšečnosti in sankcije ter pri skrivnih »organih nadzora« evidentiranje in etiketa »sovražni element«. Zato bodo tudi takšne bibliografske enote raziskovalcem pesnika in režima, ki je zatiral pluralizem, svobodo govora ter umetniškega ustvarjanja, koristile.

 Avtorice Bibliografije Franceta Balantiča iz Biblioteke SAZU. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo vse jo je pripravljal in kakšen je vaš delež pri njej? 

Pobudo za bibliografijo je leta 2016 dal France Pibernik, ki je prispeval tudi veliko podatkov zanjo. Glavnino pa so v različnih slovenskih knjižnicah in arhivih javnih zavodov našle in zbrale marljive bibliotekarke iz Biblioteke SAZU: Mateja Švajncer, Mojca Mlinar Strgar, Mojca Uran, Simona Frankl in Marjana Benčina. Iskanje in zbiranje gradiva ni bilo preprosto, saj nima nobena javna knjižnica v Sloveniji vsega zamejskega in zdomskega gradiva, zato je bilo treba iti tudi v zamejstvo ter se obrniti na nekatere zdomske zavode, da smo pridobili čim več podatkov. Razveseljivo je bilo, da so vse ustanove, ne glede na državno pripadnost naklonjeno ter prijazno omogočale vpoglede v svoje zbirke in arhive. Dragoceni so bili tudi podatki, ki so jih našli nekateri posamezniki. France Pibernik je prispeval tudi uvodni spis o pesniku, njegovi dramatični vseslovenski recepciji, zakulisju nekaterih dogodkov in njihovih akterjih. Matija Ogrin je izbral zanimivo slikovno gradivo in v predgovoru objavil zanimivo lestvico najbolj pogosto objavljenih Balantičevih pesmi. Moja naloga pa je bila urediti skoraj 3.000 zbranih bibliografskih enot. Pri tem me je vodilo načelo, da mora biti bibliografija za uporabnike čim bolj pregledana in informativna, da bodo čim hitreje našli podatke, ki jih zanimajo. Zato sem izbral tematsko razvrstitev, ki je razvidna že iz naslovov vseh štirih poglavij in njihovih podpoglavij. Natančneje sem jo pojasnil v svojem uvodu k bibliografiji.

V njem ste poudarili, da se od drugih dosedanjih slovenskih bibliografij razlikuje tudi po tem, da je komentirana. Kaj to pomeni?

Po zgledu nekaterih tujih bibliografij sem mnogim bibliografskim enotam dodal pojasnjevalne opombe. V njih navajam značilne ali pomenljive citate iz objav, dešifriram nekatere osebe, ki so v objavah nepopolno imenovane, ali pa navajam dogodke, ki so spremljali nekatere objave. Podatke za opombe sem pridobil iz svojih dosedanjih literarnozgodovinskih raziskav ali pa zanje vem kot sodobnik nekaterih objav. Vsaka bibliografska enota nima takšne opombe, ker bi pripravljanje tolikšne količine opomb odložilo izid bibliografije za več let.

 France Balantič po upodobitvi Marijana Tršarja leta 1942, Dom in svet, 1944.

Zakaj so bile takšne opombe potrebne?

Za razkritje ozadja nekaterih objav in njihovo boljše razumevanje. Nekatere bibliografske enote so navzven malo povedne, toda za njimi se pogosto skrivajo burne reakcije. Marsikaj, kar je povzročalo popadljivost zaradi nekaterih objav o Balantiču, danes ni več znano. Marsikaj je bilo znano samo nekaterim posameznikom. Marsikaj sem izvedel iz ustnih virov. Vsi podatki so dragocen vir za preučevanje recepcije pesnika. Zato so te opombe literarnozgodovinsko uporabne in bodo prihodnjim raziskovalcem olajšale delo.

Ali lahko bralcem Družine navedete kakšen primer? 

Zamejski Slovenci pazljivo spremljajo podvige matične domovine, zato jih radi pohvalijo. Ko je leta 1984 v Ljubljani izšla Balantičeva zbirka, je ena izmed zamejskih literarnih revij sporočila brez strešic in velikih začetnic v rubriki Kulturni telegrami: »pri drzavni zalozbi z majckeno zamudo in barjansko spremljavo izsla balanticeva zbirka muzevna steblika«. Pojasnilo za tiste, ki ne zaznajo satiričnega tona: »majčkena zamuda« je namig na prvo izdajo te zbirke leta 1966, ki so jo uničili v vevški papirnici; »barjanska spremljava« pa sta v zbirki spremni besedi, uglašeni s sočasno oblastniško ideologijo. Natančni podatki o tem revijalnem »telegramu« so navedeni v bibliografiji.

V komunističnem režimu je Balantiča doletela politična anatema, prepoved in izbris, vendar je bila kljub temu njegova lirika pri mnogih ljubiteljih poezije in literarnih zgodovinarjih cenjena, čeprav niso smeli o njej dolgo javno govoriti ali pisati. Ali je to razvidno tudi iz pesnikove bibliografije? 

Da, bibliografija je tudi seizmograf tega dogajanja. Nekatere njegove odtenke lahko bistroumni bralci razberejo iz samih bibliografskih enot o posameznih revijalnih in knjižnih objavah Balantičevih del v matični Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu. Drugim bodo v informacijsko pomoč omenjene pojasnjevalne opombe.

 Spomenik Francetu Balantiču v rojstnem Kamniku, doprsni kip je izdelal Drago Tršar. FOTO: Ivo Žajdela

Ob predstavitvi bibliografije ste omenili selitev Balantičeve literarne zapuščine. Kaj se je z njo dogajalo?

Večino Balantičeve literarne zapuščine je po pesnikovi tragični smrti zbral in knjižno objavil urednik revije Dom in svet Tine Debeljak. Po njegovi emigraciji ob koncu druge svetovne vojne ta zapuščina zaradi razsodnosti neznanih kulturno ozaveščenih posameznikov ni bila uničena, ampak so jo, kakor se za vse ohranjene zapuščine civilizacijsko spodobi, prenesli v ljubljansko Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). Toda tam se je začelo njeno čudno »potovanje«: niso je uvrstili v Rokopisno zbirko, kjer hranijo zapuščine mnogih slovenskih književnikov, niti v tako imenovani Fond D, v katerem so hranili emigrantske publikacije, zato je bil skrivni tabu in uporabnikom knjižnice nedostopen. Vzrok: ti bi se okužili z idejami, nasprotnimi »naši socialistični ureditvi«. Balantičevo zapuščino so najprej deponirali na podstrešje in jo prekrili z molkom. Okrog leta 1960 se je najbrž nekomu iz vodstva NUK zazdelo, da utegne ta zapuščina celo na podstrešju škodovati NUK-u, zato so jo, ne da bi javnost obvestili, predali Arhivu Republike Slovenije, prav tako v Ljubljani, da bi tam ostala še bolj skrita in nedostopna. Za njeno novo domovanje je šele čez več let prvi izvedel literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Tega je komunistična oblast, tudi zaradi uvrstitve Balantiča v literarnozgodovinsko knjigo, objavljeno leta 1958 v Berlinu, odstranila iz ljubljanske Filozofske fakultete. Sedanje vodstvo Rokopisne zbirke obžaluje, da je zbirka ostala brez Balantičeve zapuščine, toda »očetov naših imenitna dela«!

Zadnja leta nekateri državni organi razglasijo javna celoletna praznovanja obletnic nekaterih književnikov. Zanimivo je opazovati, katere izberejo za slavljenje in katere ne. Lani je država povzdignila obletnico Karla Destovnika - Kajuha, Balantičevo pa je popolnoma zamolčala. Kaj takšna državna segregacija književnikov in neupoštevanje pomenita? 

Sedanja vladajoča garnitura ocenjuje književnike, tako kot nekdanji komunistični režim, predvsem z ideološkim vatlom. Zato ne daje prednosti literarni kakovosti književnikov, zaradi katere so vredni javnega kulturnega spomina, ampak ideološki pripadnosti, s katero je ta garnitura genetično povezana. Zato so vredni državnega slavljenja književniki, ki so bili po mnenju te garniture »napredno« usmerjeni. Druge pa je treba, kljub njihovi umetniški vrednosti, kjer je mogoče, še vedno brisati iz javne zavesti. Lanski izbor pisatelja Ivana Tavčarja je zaradi njegove odlične Visoške kronike upravičen, toda pod literarno kvaliteto je bilo mogoče skriti tudi ideološke vidike. Morda so v pisatelju zaradi njegovega političnega liberalizma videli tudi prednika sodobne »naprednosti«, zaradi romana 4000 pa nasprotnika Cerkve. Toda selektorji so prezrli ali pozabili, da je bil Tavčar goreč nasprotnik »naprednega«, »socialističnega« Cankarja. Očitno tudi ne vedo, da je bil Tavčar še antikomunist (prim. njegov članek Komunizem in naša mladina, Slovenski narod, 53, 25. 3. 1920, št. 69, str. 1; v pisateljevo Zbrano delo tega članka niso uvrstili), da je pred smrtjo zavestno sprejel katoliška verska tolažila, in da so ga pokopali s katoliškim obredom. Državni slavilni izbor Tavčarja deluje kot prikritje ideološke logike izbiranja in hkrati kot preračunano sredstvo za zanikanje morebitnih očitkov ideologiziranega izbiranja književnikov.

 Bibliografijo Franceta Balantiča je 25. januarja 2024 v Ljubljani predstavil dr. Marjan Dolgan. FOTO: Ivo Žajdela

Komu je Bibliografija Franceta Balantiča namenjena? 

Bibliografija je logično dopolnilo pesnikovega Zbranega dela in njegove monografije. Je dodaten, obsežen vir informacij, ki bodo koristile predvsem strokovnim raziskovalcem pesnikovega življenja, dela ter njegove recepcije. Vsebuje pregled dosedanjih strokovnih obravnav ter omogoča nove osvetlitve različnih vidikov pesnikove osebnosti, njegove lirike, pa tudi dramatično politično napetega odklanjanja in sprejemanja od pesnikove tragične smrti do provincialnih zdrah ob poimenovanju kamniške knjižnice po pesniku. Predvsem je namenjena raziskovalcem književnosti, vendar tudi umetnostnim zgodovinarjem, saj vsebuje tudi podatke o likovnih upodobitvah pesnika in njegove lirike. Prav tako tudi muzikologom, saj je njegova lirika postala podlaga mnogih samospevov slovenskih skladateljev, in tudi opere. Za Prešernom je Balantič drugi slovenski pesnik, ki je deležen počastitve v tej glasbeni odrski zvrsti. Bibliografija je namenjena tudi vsem, ki jih zanima »fenomen Balantič«. Tankočutni bodo lahko iz podatkov sestavili napeto »nadaljevanko« o pesniku, »naprednem« zgodovinskem obdobju ter nraveh Slovencev v njem in še po njem.