Oznanilo Kristusovega vstajenja je odpiranje Kristusove skrivnosti za odrešenje človeštva, in sicer je neločljivo od resnice, da je bil Jezus križan in položen v grob. Njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim (Apd 2,23-24).

Velika noč je globoko vezana na konec našega življenja, na umiranje in smrt vsakega človeškega bitja. Rojeni smo, živimo in upamo, pa vendar se vse naše prizadevaje, delo in trud konča v grobu; čutimo neizmerno skrivnost naše minljivosti.

Tako se je končalo tudi Jezusovo življenje na križu in njegovo telo je bilo položeno v grob. Zdelo se je, da je vsega konec, kakor so to doživljali njegovi učenci. Pa vendar to ni bil konec. Bog Oče ga je obudil od mrtvih. Smrt ga ni mogla zadržati v podzemlju. Luč velikonočnega jutra je močnejša od teme noči, greha in zla. Močnejša je od naših omejenosti, in naše nemoči.

Prispevek Martina Kmetca je objavljen v aprilski izdaji Magnificata. 

Po krstu smo tudi mi bili potopljeni v njegovo smrt in imamo poroštvo vstajenja in večnega življenja. Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja (Rim 6,3-5) Tudi v Pismu Kološanom najdemo oznanilo Kristusovega vstajenja, ki smo ga deležni s krstom. S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih (Kol 2,12). Krst pomeni bivanjsko združenost s Kristusom umrlim in vstalim, in omogoča preobraženje našega telesa in duše v novo stvarjenje, ki je upodobljeno po njegovi človeški naravi in je zadnji cilj našega bivanja.

Samo po veri imamo dostop v to skrivnost, zato sprejemamo sporočilo apostolov in nauk Cerkve, da je Kristus vstal od mrtvih in da je v njegovem vstajenju naše upanje in naše večno življenje. Vstajenje pa pomeni tudi, da živimo kot otroci luči, da si prizadevamo za življenje po evangeliju in sledimo povabilu Jezusa Kristusa, da hodimo za njim in živimo njegovo zapoved ljubezni.

Vsakdo, ki veruje, da je Kristus vstal od mrtvih, da je on Gospod, ima delež v njegovem vstajenju, ima poroštvo večnega življenja. Vera nam omogoča, da se po krstu, ki nas je za vedno povezal s Kristusom, izliva v naša srca njegova milost.

Naj nas vera v velikonočno skrivnost potrdi v upanju, da smo Božji otroci in nismo zapisani podzemlju. Po veri v Kristusa imamo večno življenje (prim. Jn 6,40), kakor piše v pismu Rimljanom: On, ki je obudil Jezusa, bo oživil tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11). Naj nas velika noč napolni z upanjem, radostjo in močjo, da bi z vsem srcem živeli resnico, da je Kristus vstal in da bomo z njim vstali tudi mi za večno življenje.