V knjigi Rimski cesar s podnaslovom Vladati starorimskemu svetu je angleška publicistka Mary Beard, strokovnjakinja za antični Rim, raziskala dejstva in izmišljotine o vladarjih starega Rima. Razkriva nam, kaj so v resnici počeli in zakaj so o njih pripovedovali tako nenavadne, marsikdaj nadvse mračne zgodbe. Ukvarja se z velikimi vprašanji oblasti, podkupovanja in zarot, ponuja pa tudi pregled vsakdanjih opravil cesarjev in okoliščin, v katerih so živeli. Med drugim izvemo, kako so se prehranjevali, s kom so spali, kako so potovali, uradovali, preživljali prosti čas, ljubili in umirali.

Spoznamo tiste, ki so omogočali delovanje vladavine enega človeka: previdne aristokrate, sužnje v kuhinji, marljive tajnike, dvorne šaljivce in celo zdravnika, ki je mlademu princu zdravil vnetje bezgavk. V knjigi izvemo ključna dejstva o vzpostavitvi in obstojnosti samodrštva in tiranije, ki nas opominjajo tudi, ko se tesnobno razgledujemo po sedanjosti.

Rimski cesarji, eni svetovni zvezdniki, nekateri povsem neznani

Na začetku knjige je zapisala, da so rimski cesarji, nekateri, kot Kaligula in Neron, ostali sopomenka za razvrat, krutost in priložnostni sadizem. Drugi, kot »cesar filozof« Mark Avrelij s svojim Dnevnikom (poimenovala ga je Opomini samemu sebi), so še danes svetovni zvezdniki. Nekateri so docela neznani; tudi

izvedenci ne vedo ničesar o njih. Kdo danes pozna Didija Julijana, ki si je leta 193 po Kr. verjetno za nekaj tednov kupil prestol, nato pa so pretorijanci prodali cesarstvo višjemu ponudniku?

Tudi o tistih, ki so svoje velike in male težave prinesli pred tistega, ki je bil na vrhu

Med branjem te knjige bomo srečali mnoge ljudi, ki niso bili cesarji in to tudi niso hoteli postati, vendar so omogočali delovanje sistema cesarske države: oprezni aristokrati, zasužnjeni kuharji, marljivi tajniki, dvorni šaljivci – celo zdravnik, ki je zdravil mladega princa za vnetjem bezgavk. In srečali bomo mnogo žensk in moških, ki so svoje velike in male težave prinesli pred tistega, ki je bil na vrhu, od izgubljenih dediščin do nočne posode, ki je z usodnimi posledicami padla z okna v zgornjem nadstropju.

O tisočletnem razvoju Rima od 8. stoletja pred Kr. do 3. stoletja

Glavne vloge v pripovedi pa vendarle zaseda skoraj trideset cesarjev, in njihovih življenjskih sopotnikov, ki so obvladovali razvoj Rimskega cesarstva od Julija Cezarja (umorili so ga leta 44 pred Kr.) do Aleksandra Severa (umorili so ga leta 235). V avtoričini zgodnejši knjigi SPQR, ki pripoveduje zgodbo o tisočletnem razvoju Rima od 8. stoletja pred Kr. do 3. stoletja, so imeli sorazmerno majhno vlogo. Kot zapiše, je za to imela nadvse upravičene razloge. Ko so enkrat pod prvim cesarjem Avgustom v 1. stoletju pred Kr. v polni meri vzpostavili sistem vladavine enega človeka, se 250 let v velikem merilu ni dosti spremenilo. Rimski imperij se skoraj ni povečal ali zmanjšal; upravljali so ga skoraj na enak način; politično življenje v Rimu je potekalo po bolj ali manj enakem splošnem vzorcu. Vendar je hotela v tej knjigi spet uperiti žaromete v cesarje.

Kako so vodili velikansko ozemlje?

»Ne bom drugo za drugo pregledovala njihovih karier ali več kot pokimala takšnim, kot je bil Didij Julijan. In seveda ne pričakujem od bralcev, da si bodo zapomnili vsakega posameznega vladarja. Nihče si jih ne, zato je priročni vodnik za celotno zaporedje na straneh 5–7. Namesto tega bom raziskovala, kaj je pomenilo biti rimski cesar. Zastavila bom nekaj temeljnih vprašanj o tem, kako so dejansko vodili velikansko ozemlje, ki je bilo po imenu pod njihovo oblastjo, kako so z njimi izmenjevali stike njihovi podaniki in ali si sploh lahko predstavljamo, kako je bilo tistemu, ki je zasedal prestol.«

Nepredstavljivo kruto prizorišče prezgodnjega umiranja

V knjigi Rimski cesar nastopa manj psihopatov, kot bi si predstavljali gledalci filmskih upodobitev cesarskega Rima. S tem avtorica noče zanikati dejstva, da je bil rimski svet za naše pojme skoraj nepredstavljivo kruto prizorišče prezgodnjega umiranja. Če odmislimo sto tisoče nedolžnih žrtev kuge, nepotrebnega vojskovanja ali zrušenih športnih stadionov, je bil umor temeljno sredstvo za reševanje sporov, bodisi političnih bodisi katerihkoli. »Hodniki oblasti«, pa tudi drugi, skromnejši hodniki v Rimu, so bili vselej omadeževani s krvjo. Vendar rimsko cesarstvo kot sistem ne bi moglo preživeti, če bi mu vladali duševno moteni avtokrati. Bolj jo je zanimalo, kako so te zgodbe o blaznosti nastale in kako so cesarstvo v resnici upravljali, pa tudi strahovi Rimljanov, da vladavine teh cesarjev niti niso bile tako zelo krvave (to bi pričakovali), temveč je šlo za čudno in zmedo vzbujajočo distopijo, v celoti zgrajeno na zavajanju in ponarejanju.

Nobena vladavina ne zajame teh strahov pred distopijo bolje kot sicer priložnostno omenjana, vendar običajno napol pozabljena vladavina cesarja Elagabala. Z njim je začela prikaz o rimskih cesarjih.

Mary Beard Vir: Beletrina

Avtorica več obsežnih del o antičnem Rimu

Mary Beard (1955) je zaslužna profesorica za klasične študije Univerze v Cambridgeu in urednica pri Times Literary Supplement za antično literaturo. Uživa mednarodni akademski sloves. Je avtorica več obsežnih del o antičnem Rimu (Pompeji, za katere je prejela nagrado Wolfson, Spopad s klasiko, SPQR, Ženske in oblast, Dvanajst cesarjev). Je tudi avtorica nizov scenarijev za televizijske oddaje. Njene knjige so izšle v več kot tridesetih jezikih.