V pridigi koprskega škofa Petra Štumpfa je bilo v ospredju vprašanje, kako danes živimo svobodo, za katero so bili ljudje pripravljeni tvegati življenje. Ob evangeljski priliki o nerodovitni smokvi je spomnil, da nam je dano še več časa za spreobrnjenje, odgovornost in dobra dela. Svoboda namreč ni le dediščina preteklih generacij, temveč tudi dolžnost, da gradimo pravičnejšo družbo, ohranjamo zgodovinski spomin in skrbimo za mir.

Hvaležnost za samostojno Slovenijo in spoštovanje do padlih

Leto 1991 je od slovenskega naroda zahtevalo pogum, odločnost in pripravljenost prevzeti odgovornost za lastno prihodnost. Veteranke in veterani vojne za Slovenijo so v odločilnih trenutkih stopili v bran pravici slovenskega naroda do lastne države. Njihova dejanja ostajajo del temeljev slovenske svobode, ob hvaležnosti pa ne smemo pozabiti na tiste, ki so za domovino darovali življenje, in na njihove svojce, ki še danes nosijo bolečino izgube. Kot poudarja nagovor, je treba ohraniti jasno zavest o pomenu osamosvojitve in spoštovanje do vseh, ki so prispevali k nastanku samostojne Slovenije. »Vaše dejanje ostaja del temeljev naše svobode.«

Svoboda se dokazuje z vsakdanjimi dejanji

Domoljubje ni omejeno na slovesnosti, zastave in spominske obrede, ampak se najprej uresničuje v vsakdanjem življenju. Kaže se v poštenem delu, odgovornem ravnanju z javnim denarjem, vzgoji otrok, spoštovanju drugače mislečih in pripravljenosti pomagati ljudem v stiski. Tudi razprave o slovenski zgodovini in simbolih zahtevajo tako zvestobo resnici kot spoštovanje človekovega dostojanstva. Pri tem je pomembno razlikovati med osamosvojitvijo Slovenije in osvoboditvijo od vojaške grožnje ter se zavedati, da je zgodovinski spomin odgovornost vseh generacij. »Domoljubje se kaže na slovesnostih, a svojo vsakdanjo moč dobi pri našem delu, vzgoji otrok, ravnanju z javnim denarjem in spoštovanju ljudi, s katerimi se ne strinjamo.«

Sprava zahteva resnico in dostojen pokop vseh žrtev

Pot do sprave ni mogoča brez iskrenega soočenja s preteklostjo, priznanja krivic in spoštovanja vseh žrtev. Med neizpolnjenimi dolžnostmi ostaja dostojen pokop žrtev medvojnega in povojnega nasilja, saj njihovi svojci potrebujejo resnico in kraj, kjer lahko molijo ter žalujejo. Odgovornost za posamezna dejanja je treba presojati na podlagi dokazov, vendar pravica do dostojnega pokopa ne bi smela biti odvisna od političnih razhajanj. Sprava se začne takrat, ko smo pripravljeni poslušati drug drugega, priznati lastne zmote in preseči željo po maščevanju. »Resnica nas zavezuje, da krivico poimenujemo; ljubezen pa, da ob tem nikogar ne ponižamo.«

Mir raste iz pravičnosti, odpuščanja in dobrega

Mir ni samoumeven, ampak zahteva nenehno prizadevanje, pogum in pripravljenost prevzeti odgovornost. Včasih pomeni odločno ustaviti nasilje, drugič priznati lastno krivdo, tretjič pa odpreti pogovor, ki se mu že dolgo izogibamo. Krščansko sporočilo ob tem vabi, da se zoperstavimo krivici, ne da bi dovolili, da bi nas prevzelo sovraštvo. Kristusovo vstajenje daje upanje tudi tam, kjer se zdi, da so rane pregloboke in da poprava ni več mogoča. Zato je vsak človek poklican, da s svojimi dejanji prispeva k skupnemu dobremu in prihodnjim generacijam zapusti družbo, v kateri bodo svoboda, pravičnost in mir lahko rasli. »Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,21)