Zapri
Iskanje

Mateja Zajc Čižman: Kako se pripraviti na bivanje v bolnišnici?

Igor Vojinovič
Za vas piše:
Igor Vojinovič
Objava: 29. 09. 2021 / 00:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 28.09.2021 / 09:52
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Mateja Zajc Čižman: Kako se pripraviti na bivanje v bolnišnici?

Mateja Zajc Čižman: Kako se pripraviti na bivanje v bolnišnici?
Dipl. med. sestra Mateja Zajc Čižman že 23. leto dela na kliničnem oddelku za urologijo v UKC Ljubljana. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.
Nihče si ne želi bolezni in hospitalizacije, a včasih ne gre drugače. Mnogi so že šli skozi to. Kaj storiti, gledano z očmi medicinske sestre, na telesni, duševni in duhovni ravni, da bi bila ta preizkušnja lažja?

Kako se psihično pripraviti, ko izvemo, da bo treba v bolnišnico?

O tem je veliko teorij, človek pa v takem trenutku ostane sam s svojim strahom. Zato je pomembno, da čim več sprašuje, da je z vsem seznanjen in da se oprime tistih ljudi, ki mu veliko pomenijo in s katerimi lahko ta strah deli. 

Če je bolnik veren, naj strah preloži tudi na Boga, da mu pomaga, da bo laže sprejel nekaj, kar ni lahko sprejeti. 

Ko pa enkrat pride v bolnišnico, je pomembno, da mu zdravstveno osebje stoji ob strani, mu pomaga premagati strah in prepozna, kadar potrebuje nasvet ali oporo.

Kaj je realno pričakovati od osebja in kaj ni?

Da imajo tudi zdravstveni delavci vsak svoj karakter, svoje težave, razpoloženja, pa da to sprejme in razume, da ne reagira vsak človek enako. Včasih ni lahko vzpostaviti vzajemnosti med bolnikom in zdravstvenim delavcem, morata se začutiti, čeprav imata za to kratek čas. 

Kaj pred prihodom storiti z obveznostmi? Je mogoče iz bolniške sobe kaj urejati?

Mislim, da je bolj pametno, da se človek takrat, ko je v bolnišnici, osredotoči na svoje zdravje. Sicer pa so danes skoraj že vsi opremljeni s telefoni in drugo tehnologijo, tako lahko bolnik, če je pri močeh, tudi kaj uredi. 

Nekateri s seboj prinesejo pol pisarne! Vendar bi rekla, da je tudi potek in izid zdravljenja boljši, če je bolnik osredotočen na zdravljenje.

Pomembno je, da bolnik in osebje drug k drugemu pristopijo s pozitivno naravnanostjo, takrat je vse laže. FOTO: Pexels.

Brez telefona tako ali tako ne gremo skoraj nikamor. Katere stvari je še smiselno vzeti s seboj v bolnišnico?

Čim manj stvari. Že zaradi tega, da ne izginejo, pred vsem pa zato, ker takrat človek kaj posebnega ne potrebuje. Še posebej to velja za dragocene stvari, ki naj jih pusti doma. Mobilni telefon pa že vsi prinesejo. 

Nekoč so bila po bolnišnicah nalepljena opozorila s prečrtanim telefonom, ampak to je danes skoraj nemogoče. No, dobro je, če ne pozabimo na polnilec. V nujnih primerih tudi mi pomagamo s polnilci, vendar včasih ne najdemo primernega. 

Rada bi poudarila, da se je pokazalo, da je mobilnik dragocen, saj z njim bolniki lahko vzpostavljajo stike s svojimi najbližjimi. Največjo stisko občutijo starejši, ki nimajo telefona in sedaj niti obiskov. Takrat jim mi pomagamo, pokličemo svojce, da se vsaj malo slišijo. 

Preveč toaletnih in higienskih pripomočkov ni treba prinašati, za vse to je poskrbljeno. Če nekateri izrecno želijo imeti svoja oblačila, jim to omogočimo. Pred odhodom v bolnišnico vsak prejme pisna navodila. Najbolje je, da jih prebere in se jih drži.

Kako sprejeti morebitno slabo novico o svojem zdravju?

Takrat je vsem težko. Vsak bolnik gre čez več faz sprejemanja svoje diagnoze. Nekateri laže, nekateri teže. Svojo bolezen naj bolnik sprejme kot sogovornika, s katerim mora stopiti v stik, ne pa kot sovražnika, ki ga mora premagati, saj je bolezen del njega. 

Če gremo v boj, jo je teže sprejeti. Bolje se je z diagnozo naučiti živeti, izgovoriti tisti »Zgodi se«, bi rekla. Takrat je vse laže.

To pa se navezuje na duhovno področje. Kako je v bolnišnici z verskimi predmeti in kako z duhovno oskrbo?

Bolnik ima lahko v svoji omarici vse, kar potrebuje: rožni venec, blagoslovljeno vodo, Sveto pismo, svetinjico … Okoli vratu ima lahko verižico s križcem ali svetinjico, ki pa jo mora pred operacijo odstraniti. V naši bolnišnici je na razpolago bolniški duhovnik, ki ga pokličemo, kadar ga bolnik potrebuje.

V kleti je kapela, kjer se vsak dan lahko udeležijo svete maše. Ker je v kleti, je kakor »temelj bolnišnice«, kot je dejal g. Miro Šlibar. Skozi vsa ta leta sem videla, da je to res velika moč, ki bolnika pomiri, da laže sprejme svojo bolezen.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (40/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh