Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Materina zgodba o odpuščanju sinovim morilcem

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 23. 01. 2023 / 05:30
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.01.2023 / 14:55
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Materina zgodba o odpuščanju sinovim morilcem

Materina zgodba o odpuščanju sinovim morilcem
Rachel Muha. FOTO: BMF/YouTube/zajem zaslona
Knjiga »Zapuščina usmiljenja« pripoveduje zgodbo o vzgoji in izgubi sina, zgodbo o odpuščanju njegovim morilcem in zgodbo o materi, ki se na sinovo smrt ni odzvala z maščevalnostjo ali samopomilovanjem, temveč z ljubeznijo in željo, da bi služila ljudem v stiski, ki potrebujejo pomoč sočloveka.

Rachel Muha je mati dveh sinov. Mlajšega, Briana, študenta na Frančiškanski univerzi Steubenville v ameriški zvezni državi Ohio, ki bi bil danes star 41 let, sta maja 1999 v oboroženem napadu v študentskem naselju skupaj z njegovim prijateljem umorila dva mlada moška. Rachel še danes ohranja spomin na sinovo zapuščino in pomaga krepiti svoje občestvo s Fundacijo Briana Muhe (Brian Muha Foundation). Čeprav je enega svojih otrok izgubila, je v zadnjih nekaj več kot dvajsetih letih mnogim darovala svojo materinsko ljubezen.

Brianova zgodba

V zgodnjih jutranjih urah 31. maja 1999 sta dva mlada moška vdrla v hišo na aveniji McDowell v bližini študentskega naselja Frančiškanske univerze v Steubenvillu. Ugrabila sta Rachelinega 18-letnega sina Briana in njegovega sošolca Aarona Landa, ju odpeljala na hrib v bližnji Pensilvaniji in ju ustrelila: nočna mora vsakega starša, izkušnja, ki večino ljudi zlomi in zagreni. Toda Rachel Muha ni kot večina ljudi: kot so poročali ameriški mediji, se v mesecih po sinovi smrti ni pogrezala vase, pač pa se je odločno lotila dela.

Moj brat ni živel ali umrl zaman. Iz njegove smrti bo izšlo nekaj dobrega.

Močno si je želela, »da bi Brianovo življenje nekaj pomenilo,« je v pogovoru za medije povedala danes 69-letna Rachel. Tudi Brianov starejši brat Chris je na Brianovem pogrebu izrazil to upanje: »Moj brat ni živel ali umrl zaman. Iz njegove smrti bo izšlo nekaj dobrega.«

Kmalu po Brianovi smrti je Rachel z družino ustanovila Fundacijo Briana Muhe in po spletu nenavadnih okoliščin kupila hišo na aveniji McDowell, kjer sta morilca napadla njenega sina. »Brian je umrl maja, avgusta pa se mi je porodila zamisel, da bi se tam moralo zgoditi nekaj pozitivnega,« je povedala Rachel. Lastnik hiše je Rachelinemu nepremičninskemu agentu sprva dejal, da ga prodaja ne zanima. Rachel mu je naročila, naj lastniku pove, da se za hišo zanima »ena od mater«. Lastnik se je strinjal s prodajo in vanjo celo vključil pohištvo in vse naprave v hiši.

Hiša smrti je postala Hiša Božjega usmiljenja

Čeprav je Rachel v hišo stopila le dvakrat, je bila odločena, da ta prostor ne bo postal kraj žalovanja. Preimenovala jo je v Hišo Božjega usmiljenja. Prvih nekaj let so v njej živeli bogoslovci, zdaj pa je na voljo tudi drugim študentom frančiškanske univerze iz družin z nižjimi dohodki. Kot pojasnjuje Rachel, so to ljudje, ki si sicer ne bi mogli privoščiti šolanja, pa tam živijo brezplačno.

Mladi v revnih soseskah potrebujejo povezavo z ljudmi, ki jim bodo pomagali vzpostaviti življenje zunaj stisk in težav, s katerimi se vsak dan soočajo.

Rachel je začela tudi zbirati denar, da bi lahko v boljše šole poslala otroke iz revnih sosesk in razbitih družin, torej otrok, kot sta bila moška, ki sta umorila njenega sina. Leta 2005 se je zaradi Brianove želje, da bi postal pediater, odločila, da se bo bolj posvetila mlajšim otrokom. Ustanovila je organizacijo »Run the Race«, ki izvaja obšolski program, s katerim je več sto otrokom iz najrevnejših skupnosti v Columbusu zagotovljeno učenje, šport, redni obroki in prostor za druženje.

Program, ki je bil sprva namenjen učencem drugega in tretjega razreda in so ga izvajali dvakrat tedensko v kleti krajevnega župnišča, ima zdaj svoj center v soseski South Hilltop v Columbusu. Rachel ne šteje več, koliko otrok je popoldneve preživelo v centru, vendar je v teh letih pripravila več kot 160.000 toplih obrokov. Ob tem pojasnjuje, kako imajo nekateri ljudje napačen vtis, da je dovolj, »če otrokom v mestnih središčih zagotovimo oblačila, hrano in inštrukcije«. V resnici pa ti mladi potrebujejo povezavo z ljudmi, ki jim bodo pomagali vzpostaviti življenje zunaj stisk in težav, s katerimi se vsak dan soočajo.

Rachel Muha z malim varovancem. FOTO: Brian Muha Foundation

Pomembna je doslednost

23-letni Daniel Houston je v klub prvič prišel pri 13 letih. Kot pravi, je bil takrat to zanj le kraj, kamor je lahko šel po šoli igrat košarko. Na začetku najstništva se še ni zavedal, da je namen tečaja otroke obvarovati pred težavami, je pojasnil mladenič, ki je pozneje v centru delal s polovičnim delovnim časom, danes pa študira psihologijo. Počasi je začenjal razumeti, da bi lahko veliko mladih, ki so zahajali v center, na ulici prodajalo droge ali se pridružilo tolpam. Namesto tega pa so bili »na varnem«, družili so se ob skupnih obrokih, športu in učenju.

Otroci pridejo v center po darovana oblačila, športno opremo in šolske potrebščine. V centru pa ostanejo, ker vedo, da jih ima tam nekdo resnično rad.

Rachel si prizadeva, da bi otroke iz revnih in problematičnih družin pripeljala zaključka srednje šole. S pomočjo donacij organizacija »Run the Race« ponuja tudi poklicne in obrtne programe, v okviru katerega se otroci že v srednji šoli učijo vodovodnih, lesarskih in elektrotehničnih spretnosti.

Rachelino osebje, ki ga sestavlja okoli deset prostovoljcev, ure in ure pripravlja obroke, čisti, ureja teren, nudi inštrukcije in trenira košarko. Delo je pogosto zelo zahtevno in nihče ni plačan za to, da je tam, vendar vsi redno prihajajo, teden za tednom. Kot zatrjuje Rachel, je pri tem delu izjemno pomembna doslednost. Tem otrokom namreč sporočajo: »Tukaj smo, ne glede na vse.« To je resnični namen projekta »Run the Race«. Otroci pridejo v center po darovana oblačila, športno opremo in šolske potrebščine. V centru pa ostanejo, ker vedo, da jih ima tam nekdo resnično rad.

Ponos ob lastništvu stanovanja

Pred približno petimi leti je Rachel začela izvajati program zemljiških pogodb s ciljem preoblikovanja sosesk. Fundacija Briana Muhe z zasebnimi donacijami kupi in popravi propadajoče hiše, nato pa jih po prvotni ceni in brez obresti proda družinam, ki sicer ne bi mogle dobiti posojila.

Ko so ljudje ponosni na kraj, kjer živijo, to vpliva na celotno sosesko.

Mesečni obroki 10-, 12- ali 15-letnih hipotekarnih posojil so nižji od povprečne najemnine na tem območju, kar pomeni, da imajo družine dovolj denarja za plačilo položnic. Zelo pomemben je tudi ponos, ki ga ljudje začutijo ob lastništvu stanovanja. Urejena dvorišča in otroci, ki se igrajo zunaj, odvračajo od dejavnosti, povezanih z drogami. »Ko so ljudje ponosni na kraj, kjer živijo, to vpliva na celotno sosesko,« je prepričana Rachel. Učinek je resnično daljnosežen in Rachel si želi, da bi lahko kupili sto takšnih hiš na leto.

Otroci v centru vedo, da jih ima tam nekdo resnično rad. FOTO: BMF/YouTube/zajem zaslona

Razumeti pomen in pravo globino odpuščanja

Čeprav je od sinove smrti minilo več kot 20 let, se Rachel še vedno z bolečimi podrobnostmi spominja tistih dni in tednov. Briana in Aarona so ugrabili tik pred zoro, Rachel pa je prejela klic iz policijske postaje v Steubenvillu ob drugi uri popoldan. Moški glas je rekel: »Tu detektiv Lelless iz policije Steubenville,« in Rachel se spominja, kako se ji je za trenutek ustavilo srce. Moški je rekel: »Vaš sin Brian je pogrešan,« in materi se je stemnilo pred očmi. Enega od osumljencev so ujeli še isto noč, ko je še vedno vozil Brianov avtomobil, njegovega sostorilca pa so prijeli dan ali dva pozneje. Vendar sprva nista hotela govoriti in minilo je več dni, preden so našli Brianove in Aaronove posmrtne ostanke.

Iskali so jih teden dni. Rachel je nenehno molila in prosila Boga, da bi sina našla živega, obenem pa je stvarno moledovala, naj ji Gospod nakloni milost in moč, ki ju bo potrebovala, če umorjenih študentov ne bodo našli. Morilca sta bila zaradi svojih zločinov obsojena v Ohiu in Pensilvaniji. Rachel si je med dolgotrajnim sodnim postopkom in besnenjem območnih medijev prizadevala razumeti pomen in pravo globino odpuščanja.

Vse, kar je gospa Rachel prestala in premagala, je spremenilo moj pogled na dober odnos do bližnjega.

Čakanje na opravičilo

Pozneje je v pogovoru za medije zaupala: »Misliš, da se tvojemu otroku, tvoji družini to ne bo nikoli zgodilo. Prvo leto sem se izogibala sodišču in nisem brala časopisov. Nisem želela sovražiti moških, ki sta Brianu vzela življenje.« Žalujoča mati je spregovorila tudi na sojenju moškima, ki sta ubila njenega sina. Povedala jima je, da je še vedno čas za spremembo: lahko se obrneta k Bogu in še vedno živita srečno življenje, tudi v zaporu. Še vedno čaka, da se ji bosta moška, danes stara 41 in 42 let in prestajata dosmrtno zaporno kazen, za svoj zločin opravičila. Če bosta to kdaj storila, pravi Rachel, »bosta v meni našla prijateljico«.

Starejši otroci v centru »Run the Race« včasih kaj vprašajo o Brianu in Rachel jim pove svojo in njegovo zgodbo. Daniel je prepričan, da mu je spoznanje o obsegu Rachelinega odpuščanja pomagalo oblikovati njegov značaj. Kot pravi, je odpuščanje nekaj, česar ne razume veliko ljudi: »Vse, kar je gospa Rachel prestala in premagala, je spremenilo moj pogled na dober odnos do bližnjega.«

Nalaganje
Nazaj na vrh