V nedeljo, 20. decembra 2009, bomo obeleževali mednarodni dan človeške solidarnosti. Solidarnost izraža pripravljenost na medsebojno pomoč in sodelovanje ter predstavlja enega od temeljev in nosilnih točk družbenega nauka Cerkve.

Že v okrožnici Rerum novarum z dne 15. maja 1891 papeža Leona XIII. (1878–1903) so se izoblikovali poudarki družbenega nauka Cerkve. Od takrat Cerkev opozarja na oblike dejavne pomoči in s tem tudi na različne vidike solidarnosti.

Solidarnost pomeni celostno prizadevanje za pravično družbeno ureditev. Razvoj narodov in solidarnostni razvoj sta osnovi temi, pri katerih je na preizkušnji politična odgovornost. Solidarnost na nacionalni ravni je osredotočena na skrb za socialna vprašanja preko mednarodne mreže pomoči in odnosov medsebojne podpore. Omenjena skrb se tako na lokalni kot individualni ravni konkretizira v sodelovanju z uveljavljenimi organizacijami (v okviru katoliške Cerkve je najbolj razširjena in prepoznavna Karitas), vzgojnimi ali preventivnimi programi in z obveščeno javnostjo. Pomemben pozitiven dejavnik v delu za solidarnost predstavlja prispevek medijev, saj se na ta način širši krog ljudi seznani in sooči s potrebami zapostavljenih in prezrtih v družbi.

Pomenljiv je datum dneva človeške solidarnosti, saj pred božično-novoletnimi nakupi vabi tudi k premisleku o racionalni porabi in razporeditvi denarnih sredstev in drugih dobrin.

K solidarnosti je slehernik povabljen tako v družinskem okolju, na delovnem mestu kot tudi v širšem družbenem prostoru. Solidarnost je prvi korak k resnemu pristopu za bolj prijazen in pravičen svet. Družbene in gospodarske razmere danes bolj kot v preteklosti vabijo, da medsebojno pomoč in sodelovanje po lastnih zmožnostih tudi konkretno udejanjamo.