Zakonik cerkvenega prava opredeljuje svete kraje kot tiste, ki so z blagoslovitvijo ali posvetitvijo namenjeni bogočastju. Opredelitev v pravnem besedilu je le zunanji okvir globlje resničnosti: sveti kraj je prostor, kjer skupnost in posameznik vstopata v odnos z Bogom, kjer se izražajo hrepenenje, hvaležnost, kesanje in upanje.

Medžugorje je za milijone romarjev prav takšen prostor. Prej kot turistična znamenitost je to mesto, kjer so ljudje leta 1981 začeli moliti in kjer molijo še danes. Vse svete podobe niso kulise, temveč prostori, vpisani v osebno duhovno zgodovino nešteto ljudi.

Ko je tak kraj oskrunjen, ne gre le za škodo na kipu ali oltarju. Cerkveno pravo govori o skrunitvi svetih krajev kot dejanju, ki je tako resno, da zahteva poseben popravni obred, spokorno opravilo, preden se v prostoru lahko nadaljuje redno bogoslužje. Cerkev torej pravno priznava, da ima tovrstno dejanje globlji učinek od zgolj materialne škode. Vandalizem v svetem kraju simbolno prekine nekaj, kar je bilo vzpostavljeno z molitvijo generacij, in prav zato verniki tovrstna dejanja doživljajo veliko globlje kot navadno poškodovanje lastnine.

Cerkveno pravo pa dodaja še eno pomembno določilo: v svetem kraju je dovoljeno le tisto, kar služi bogočastju, pobožnosti in verskim potrebam, prepovedano pa je vse, kar je s svetostjo kraja v nasprotju. Ta na videz suhoparna pravna določba pravzaprav pove, da je sveti kraj po svoji naravi zaščiten prostor tišine in molitve, v katerega nasilje, žalitev ali oskrunitev ne sodijo po definiciji, ne glede na to, kdo jih zagreši in zakaj. Prav zato vsak napad na tak prostor ni zgolj kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč poseg v samo naravo kraja.

Svetost kraja se ne izgubi z enim dejanjem nasilja, temveč se ohranja in obnavlja z vero skupnosti, ki se vanj vrača.

Vsekakor je treba obsoditi dejanje, ki žali versko čustvovanje na tisoče ljudi, ne glede na to, kaj se bo izkazalo, da je motiv storilca. Hkrati pa velja opozoriti, da odgovor Cerkve na skrunitev nikoli ni bil in ne sme biti zgolj kazenskopravni. Sveti kraji so bili skozi zgodovino že večkrat oskrunjeni – in vselej znova posvečeni, obnovljeni, vrnjeni molitvi. Prav v tem je moč krščanskega razumevanja svetega prostora: ni odvisen od tega, da ostane nedotak-

njen, temveč od tega, da se skupnost vanj znova in znova vrača k molitvi.

Medžugorje tudi letos, le nekaj dni po napadu, gosti tisoče mladih na Mladifestu. To je najboljši mogoč odgovor na vandalizem: vztrajanje pri tem, za kar je bil ta prostor od začetka namenjen – molitvi. Svetost kraja se ne izgubi z enim dejanjem nasilja, temveč se ohranja in obnavlja z vero skupnosti, ki se vanj vrača. To velja za Medžugorje danes prav toliko kot za vsak drug sveti kraj, ki je bil kdaj koli v zgodovini oskrunjen in je nato znova postal to, za kar je bil ustvarjen – prostor srečanja med človekom in Bogom.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (32/2026).