V prvem delu knjige Zoisova palača v Ljubljani (Slovenska matica, zbirka Razprave in eseji) je dr. Metoda Kemperl predstavila zgodovino prostora, na katerem stoji palača, in razloge, zaradi katerih se je Michelangelo baron Zois, ki velja za enega najpremožnejših Kranjcev, naselil na Bregu. Prvo hišo na tem mestu je kupil leta 1728, s postopnimi nakupi (med letoma 1760 in 1771) sosednjih poslopij (štiri sosednje meščanske hiše, gostilna Pri zlati ladji z vrtom, ki je v ozkem pasu med zunanjim obzidjem in zadnjimi stenami hiš na Križevniški ulici segal do današnje Emonske oziroma Hieronimove ceste, in južno mestno obzidje z velikim stolpom na vogalu Emonske in Zoisove ceste) pa je utrdil prisotnost na Bregu.

Na naslovnici je Zoisova palača na sliki Janeza Andreja Herleina Požar v Krakovem, 1798 (Narodni muzej).

Tod je stala tudi cerkvica sv. Lovrenca

Avtorica je ugotovila, da se je zaradi pristanišča ta južni del Brega tudi z njegovim prihodom razvil v veletrgovsko četrt. Glavna spoznanja so natančna lokacija stavb, ki so stale na tem mestu (na podlagi načrtov je predstavila natančne lege in podobe bistriškega dvora, cerkvice sv. Lovrenca in gostilne Pri zlati ladji), in natančno lokacijo južnega notranjega mestnega obzidja. Dokazala je, da je mesto na južnem delu imelo dvojno obzidje s cvingerjem vmes. Raziskala je zgodovino gradnje in funkcijo vseh stavb, ki so nekdaj stale na mestu palače, ter njihovi lastniki.

Metoda Kemperl, avtorica knjige Zoisova palača v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Žiga Zois je v palači organiziral kulturno in s tem politično prebuditev slovenskega naroda

V drugem delu knjige obravnava najpomembnejšega lastnika Žigo Zoisa oziroma obiskovalce palače v njegovem času. Zois zaradi bolezni v zadnjih dvajsetih letih življenja skoraj ni zapustil palače, zato so ga obiskovali najrazličnejši ljudje, od slovenskih preroditeljev do pomembnih avstrijskih in francoskih politikov ter vodilnih evropskih naravoslovcev, ki so v knjigi na kratko predstavljeni. Med najpomembnejšimi politiki je gotovo avstrijski zunanji minister knez Metternich, ki si je palačo za svoje skoraj šestmesečno domovanje izbral v času ljubljanskega kongresa leta 1821.

Palača ima veliko zgodovinsko vrednost, saj je Žiga Zois tu tako rekoč organiziral kulturno in s tem politično prebuditev slovenskega naroda.

Knjigo Metode Kemperl so na Slovenski matici predstavili 8. septembra 2025: Urban Vovk, Barbara Pregelj, Metoda Kemperl, Ignacija Fridl Jarc, David Movrin, Matej Hriberšek, Zarika Snoj Verbovšek. Foto: Ivo Žajdela

Moral je »gostiti« vrsto vojaških poveljnikov

V palači so tedaj potekale vse splošne in tudi nekaj malih konferenc. Raziskala je tudi, kdo je v času Žige Zoisa v palači stanoval in kakšne funkcije so ti posamezniki opravljali. Zois je namreč redno zaposloval okrog 30 ljudi različnih profilov (na primer računovodja, tajnik, lovec, vrtnar, mizar itd.), ki so v palači tudi stanovali. Ob tem je posebej izpostavila čas vojne s Francozi, saj je Zois med letoma 1805 in 1809 moral večkrat nastaniti in gostiti veliko število vojakov ter njihovih poveljnikov. To mu je povzročilo velike »nepotrebne« stroške, kar je precej pripomoglo, da je čez nekaj let skoraj bankrotiral.

Zoisova palača v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Vozimo se po trasi nekoč južnega mestnega jarka

Žiga Zois je nadaljeval z nakupi na Bregu: leta 1774 je kupil južni mestni jarek, leta 1793 pa še bistriški dvor s cerkvijo. Michelangelo in Žiga Zois sta si torej po svojih željah uredila in spremenila velik del Brega. Najobsežnejše poglavje je zato avtorica posvetila natančni zgodovini gradnje in opreme palače ter natančni lokaciji in zgodovini ureditve obeh vrtov ob palači. Današnja podoba palače namreč izvira iz časa med letoma 1806 in 1808, ko je Zois podrl cerkev sv. Lovrenca, zidovje bistriškega dvora pa nadzidal in ga vključil v preostalo stavbo.

Na podlagi načrtov in drugih virov je ugotovila prvotno razporeditev prostorov, saj je bilo ugotovljeno, da je bila notranjščina pozneje vsaj trikrat prezidana. Zois je ob palači uredil dva okrasna vrtova oziroma parka, ki sta bila tudi javno dostopna. Prvega je na opuščenem cvingerju začel urejati že leta 1775, Zoisov graben oziroma večredni drevored na zasutem obrambnem jarku pa vsaj leta 1784.

Kip Žige Zoisa na Zoisovi palači. Foto: Ivo Žajdela

Zgodba palače po smrti Žige Zoisa

Nova spoznanja prinašajo tudi poglavja, ki obravnavajo pomembne lastnike in stanovalce palače v 19. in 20. stoletju. Že Žiga Zois je leto pred smrtjo želel palačo skupaj z mineraloško zbirko, biblioteko in pohištvom prodati, k čemur je stremel tudi njegov nečak Karel Zois, ki ga je nasledil kot lastnik palače. Ker jima palače ni uspelo prodati, je Karel Zois začel oddajati posamezna stanovanja. Sprva so poleg dveh Zoisovih družin v palači stanovale še tri družine, ob obnovi med letoma 1833 in 1836 pa so palačo razdelili na osem stanovanj. Tedaj se je v celotno tretje nadstropje palače preselila cesarsko-kraljeva deželna gradbena direkcija, njen direktor Georg Frast pa je z družino stanoval v prvem nadstropju. V drugi polovici 19. stoletja so palačo postopoma spremenili v najemniško stavbo in jo razdelili na kar 15 stanovanj, v katerih je stanovalo več kot petdeset oseb.

Vhod v Zoisovo palačo in kip Žige Zoisa. Foto: Ivo Žajdela

Lastnik palače je postal industrialec Peter Kozina

Zadnja lastnica iz družine Zois, Konstancija de Traux, v palači ni stanovala, zato jo je leta 1918 prodala znamenitemu medvojnemu podjetniku in industrialcu Petru Kozini, ki je imel zelo pozitiven odnos do preteklosti palače in do Žige Zoisa, saj je dal v palačo z Navja prenesti njegov nagrobnik, pri znameniti portretistki Ivani Kobilci pa je naročil kopijo njegovega portreta. Ugotovljeno je bilo, da si je Kozina v palači že vsaj leta 1912 uredil centralni sedež svojih podjetij in za te potrebe prezidal njeno pritličje, kjer je bila prodajalna čevljev. Celotno palačo je obnovil okrog leta 1920, ko je po načrtih Ivana Vurnika uredil park ob palači.

Plošča z ljubljanskim grbom na fasadi Zoisove palače. Foto: Ivo Žajdela

Zadnji lastnik je bil gospodarstvenik Rihard Skubec

Kozini je leta 1932 kot lastnik sledil še en pomemben slovenski gospodarstvenik, Rihard Skubec, direktor Trboveljske premogokopne družbe, ki je veljala za največje podjetje v predvojni Jugoslaviji. Tudi Kozina in Skubec sta stanovanja v palači oddajala in na podlagi popisov prebivalstva je bilo ugotovljeno, da so tam stanovali pomembni kulturniki in politiki, kot na primer Valentin Krisper, Alojz Gradnik, Dušan Sernec in Otmar Pirkmajer.

Po vojni so komunisti Zoisovo palačo zaplenili

Po drugi svetovni vojni so komunisti palačo »nacionalizirali«, to je zaplenili, tako kot so zaplenili (pokradli) tako rekoč vse, premoženje in življenja Slovencev.

Po vojni sta bila najbolj znana stanovalca palače Ivan Mrak, dramatik, pisatelj in režiser, ki je v palačo prenesel tudi umetniško zapuščino kiparke Karle Bulovec Mrak, in komunistični privilegiranec arhitekt Vlasto Kopač, ki je poskrbel za današnjo arhitekturno podobo Velike planine in drugih okoliških stanov ter uredil ljubljansko (komunistično) spominsko Pot ob žici.

Da bi palači vrnili reprezentativni sloves, so jo želeli oživiti kot kulturni center, v katerem bi bile ustanove, kot sta Slovanska knjižnica in Slovenski literarni ali Planinski muzej, a nobena od teh idej ni zaživela. Palačo so komunisti v desetletjih napolnili z drugimi vsebinami. Tako je stavba danes večlastniška in se vse bolj spreminja v turistične namestitve.

Napis na tleh pred Zoisovo palačo. Foto: Ivo Žajdela

Neža Mrevlje, Skrivnost hiše z mogočnim portalom, Metoda Kemperl, Zoisova palača, Dnevnik, 21. 10. 2025

1/12