Jože Mrak se je rodil leta 1962 v verni družini. Kot so zapisali v Škofiji Novo mesto ga odlikuje globoka osebna vera, zvestoba Cerkvi in pripadnost župniji. Svoje versko prepričanje živi odkrito, pokončno in pričevalno. Z župnijo je od mladosti dalje tesno povezan. Ob današnjem prazniku sv. Jožefa mu bo novomeški škof Andrej Saje ob 18. uri v tamkajšnji stolnici podelil omenjeno odličje. 

Jože Mrak Foto: Ivo Žajdela

Delo opravlja nesebično ter s čutom odgovornosti do Cerkve in župnije

Kot ključar in mežnar skrbi za urejeno potekanje bogoslužja, vestno skrbi za vsa cerkvena in župnijska popravila ter za urejenost okolice. Deluje kot skrben gospodar, ki pravočasno opozori na poškodbo ter se popravil pogosto loti tudi sam. Aktivno je sodeloval pri gradnji in opremljanju novega župnišča. Svoje delo opravlja nesebično ter s čutom odgovornosti do Cerkve in župnije. V času, ko je bila župnija brez stalnega duhovnika, je prevzel skrb za cerkev in župnijsko življenje. Deloval je povezovalno, mirno in preudarno. Nikoli ni razdvajal, ampak je ljudi povezoval in spodbujal k sodelovanju. Bil je pobudnik ponovnega zbiranja mož za cerkveno petje in jih povezuje za razna skupna opravila v župniji. Sodeluje pri vseh pastoralnih, družbenih in drugih dejavnostih v župniji. Z ženo Zvonko sta dragocena opora vsakokratnemu župniku s svojo gostoljubnostjo, odprtostjo in razumevanjem.

Župnijska cerkev Povišanje sv. Križa v Velikih Brusnicah. Foto: Ivo Žajdela

Iz kakšne družine prihajate?

Rodil sem se v Velikih Brusnicah očetu Tonetu in mami Tereziji. V družini smo bili trije otroci: sestra Marinka, brat Tone in jaz. Vsi trije smo čutili močno pripadnost domu in staršem, zato smo si vsak po svoje ustvarili svoj dom in družino v Brusnicah.

Brat Tone je po poroki z ženo Zdenko ostal doma na kmetiji, sestra Marinka pa si je z možem Frenkom zgradila dom na sosednji parceli. Meni so starši odstopili parcelo tik ob župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa v Brusnicah.

Rodil sem se leta 1962, v času pospešenega industrijskega razvoja. To je pomenilo, da smo otroci morali pomagati pri kmečkih opravilih, saj je oče hodil v službo. Delali smo na njivah, travnikih, v gozdu in tudi v vinogradu. Kljub delu pa me vežejo na ta leta predvsem lepi spomini. Ko danes gledam svoje vnuke, se zavedam, da je bilo moje otroštvo brezskrbno in neobremenjeno.

Glavni oltar v župnijski cerkvi Povišanje sv. Križa v Velikih Brusnicah. Foto: Ivo Žajdela

Opišite šole in službo.

Osnovno šolo sem obiskoval v Brusnicah, v stari šolski stavbi sredi vasi, danes je tam restavracija. Šola je bila majhna, razredi omejeni, zato smo se učenci dobro poznali. Poleg znanja smo pridobili občutek skupnosti in pripadnosti. Pouk je bil tradicionalen – branje, pisanje, računanje – učitelji pa so od nas pričakovali red, disciplino in vestno izpolnjevanje obveznosti.

Srednjo tehnično šolo sem zaključil kot mehanik. Prvo leto sem delal v tovarni IMV (danes Revoz), nato pa sem svojo poklicno pot nadaljeval v podjetju Krka kot voznik, kjer sem jo tudi zaključil.

Kakšna je bila vaša pot v župnijskem življenju?

V moji družini je vera vedno igrala pomembno vlogo, čeprav je bil družbeni čas takrat precej drugačen. Svoje veroizpovedi doma nikoli nismo skrivali. Pri verouku so nastajali spomini, ki so se globoko vtisnili v nas in pomembno vplivali na vrednote, ki smo jih kasneje prinesli v odraslo življenje.

Ko je v Brusnice kot župnik prišel Rafko Kralj, je med mladimi zavel nov veter. Povezali smo se v mladinsko skupino in veliko časa preživeli skupaj, zlasti med počitnicami, ko smo hodili tudi v Bohinj in drugam. Starši temu niso nasprotovali, čeprav je bilo veliko dela na kmetiji in pogosto tudi omejena finančna sredstva.

Z vrstniki smo še danes v stikih, obujamo spomine in se družimo. Pred časom se je porodila ideja, da bi se fantje, ki smo takrat peli v zboru, ponovno zbrali. Začeli smo z vajami in naš prvi nastop je bil prav poseben – peli smo na zlati maši dolgoletnega župnika Janeza Jesenovca.

V tem času sem spoznal tudi ženo Zvonko, s katero sva si postavila hišo in ustvarila družino tik ob župnijski cerkvi. Zaradi službenih obveznosti, ki so me pogosto vodile tudi v tujino, sem bil veliko odsoten, zato je večino skrbi za družino prevzela ona. Imava dva sinova, Gašperja in Matica, ki sta si tudi že ustvarila svoji družini.

Podružnična cerkev sv. Družine v Velikih Brusnicah. Foto: Ivo Žajdela

Kako ste vpeti v župnijsko življenje?

Ko gledam nazaj, se mi zdi, da ni bilo naključje, da smo si z družino postavili hišo ob cerkvi – kot da bi bila v tem Božja volja. Čeprav zvonovi cerkve v Brusnicah zvonijo naravnost proti naši hiši, me nikoli niso motili do te mere, da bi si želel, da bi utihnili.

Nasprotno, ker imam cerkev ves čas pred očmi, hitro zaznam morebitne težave z zvonovi ali poškodbe na cerkvi, ki bi jih bilo treba sanirati. Ko človek začne pomagati in sodelovati, se z delom poveže, in tako sem tudi sam postopoma vse bolj spoznaval življenje in delovanje župnije.

Ko sem bil še delovno aktiven, je bil moj sedanji sodelavec Borut s svojo družino že močno vključen v delo ključarja. Takrat sem mu pomagal predvsem pri večjih opravilih. Z Borutom še danes odlično sodelujeva in se pri delu medsebojno dopolnjujeva.

Bolj dejavno sem se v življenje župnije vključil ob župniku Lojzetu Bercetu, s katerim sem sodeloval pri številnih projektih. Bil sem tudi povabljen v gospodarski svet Župnije Brusnice. Danes, ko sem upokojen, to nalogo opravljam z veseljem, saj me delo v župniji na poseben način tudi notranje bogati.

Kako pa ste postali mežnar?

Pred menoj je službo mežnarice skoraj štirideset let opravljala vaščanka, gospa Zvonka. Sam se z zvonjenjem prej nisem posebej ukvarjal, saj sta bila ob vsakem obisku mojstrov vedno navzoča župnik Lojze, ki je imel sistem zvonjenja popolnoma pod nadzorom, in sodelavec iz gospodarskega sveta Franci.

Pred tremi leti, na soboto pred cvetno nedeljo, pa je našo župnijo doletela nepričakovana preizkušnja. Takratni župnik Lojze je nenadoma zbolel in so ga prepeljali v UKC Ljubljana. Napovedi niso bile obetavne. Na veliki četrtek, ko po izročilu gredo zavezani zvonovi za tri dni v Rim, so v Brusnicah zvonovi še vedno zvonili, saj jih nihče ni znal izključiti. Takrat smo spoznali, da mora biti poleg župnika še nekdo, ki zna upravljati sistem zvonjenja.

Ker je takratna mežnarica zbolela, se je s tedanjim upraviteljem župnije, generalnim vikarjem Petrom Kokotcem, dogovorila, da svojega dela ne more več opravljati. Ker sem prvi sosed cerkve in sem bil že upokojen, sem tako prevzel službo mežnarja.

Spominske plošče za ubite med drugo svetovno vojno in po njej v Župniji Brusnice. Foto: Ivo Žajdela

Kaj vse delate v okviru župnije?

Stari ljudje so radi rekli, da je dela vedno dovolj, če ga le vidiš. In lahko rečem, da mi vid dobro služi. Pri različnih popravilih na župnijski cerkvi se največkrat potrudim, da bi težavo odpravil sam, če pa to ni mogoče, se dogovorim z mojstri. Poskrbim tudi, da je cerkev odklenjena, kadar so v župniji obiski. Če se v župnišču odvijajo dejavnosti, pripravim učilnici, da sta urejeni in pripravljeni za skupine, tudi ob morebitni odsotnosti župnika.

V zimskem času je ena od pomembnejših nalog, da v cerkvi ni prehladno. To pomeni, da je treba pravočasno poskrbeti za zadostno količino plina in pred mašo vključiti ogrevanje. Letos, ko nam je zima namenila tudi nekaj snega, je bilo treba poskrbeti še za prehodne poti do cerkve in župnišča.

S prihodom pomladi pa se začnejo tudi številna opravila okoli župnišča in cerkve. Pokosim travo okoli župnišča, pri čemer mi pogosto priskoči na pomoč sin Gašper. Okoli cerkve imamo tudi nekaj okrasnih grmov, dreves in rož, ki potrebujejo vsakoletno spomladansko nego.

V zadnjem letu smo na pobudo župnika Toneta Kerina možje iz celotne župnije poleg župnišča postavili tudi manjši kozolček, ki dopolnjuje prostor in mu daje prijeten domač značaj.

Rad pomagam tudi pri organizaciji različnih družabnih dogodkov v župniji. Vsako leto postavimo jaslice v župnijski cerkvi, ob večjih slovesnostih pa postavimo tudi mlaj, kar vedno znova poveže ljudi in ustvari posebno praznično vzdušje.

Kako ste delovali v župniji, ko niste imeli župnika?

Smrt župnika Lojzeta nas je vse globoko pretresla. Vodenje župnije je začasno prevzel generalni vikar Peter Kokotec. Zavedali smo se, da zaradi številnih obveznosti ne more v celoti skrbeti za vsakdanje delovanje župnije, zato smo morali marsikaj organizirati tudi sami.

V tem času sem pogosto opravljal vlogo veznega člena med upravitelji župnije in župljani. Prav takrat se je začela tudi faza opremljanja župnišča. Pri tem sem bil ves čas navzoč, predvsem pri odpravljanju različnih pomanjkljivosti in skrbi, da so dela potekala tako, kot je bilo treba.

Kip Vstali Kristus (Vstajenje) ob cerkvi v Velikih Brusnicah, kipar Andrej Ajdič. Foto: Ivo Žajdela

Kaj vam pomeni prejem škofijskega odličja sv. Jožefa?

Prejem odličja zame je predvsem veliko presenečenje. Za to priznanje sploh nisem vedel in ga nikakor nisem pričakoval. Vesel pa sem, da so Brusničani opazili moje delo, ga cenijo in prepoznajo, da je vredno takšnega priznanja. To mi pomeni lepo potrditev, da trud in čas, ki ga namenjam župniji in skupnosti, nista ostala neopažena.

Seveda pa se v župniji ne bi mogel tako udejstvovati, če ne bi imel velike podpore družine. Na prvem mestu je žena Zvonka, ki vedno razume, ko me ni doma, da mora delo doma kdaj tudi malo počakati. Veliko mi pomenita tudi sinova in vnuki, ki mi včasih priskočijo na pomoč pri kakšnem opravilu ali pa doma postorijo kaj namesto mene.

Kaj vam pomeni vera?

Vera mi pomeni notranjo oporo, nekaj, kar mi daje moč in upanje tudi v težjih trenutkih življenja. Pomaga mi, da lažje najdem smisel, mir in pravo pot, kadar pridejo preizkušnje. Z leti pa postaja zame vedno pomembnejša. Starejši kot sem, bolj se je oklepam, saj v njej najdem trdnost, ki človeka spremlja in podpira na življenjski poti.

Župnik Tone Kerin in mežnar Jože Mrak. Foto: Ivo Žajdela

Kot župnik sem zelo vesel in srečen, da ga imam

Tone Kerin, župnik Župnije Brusnice. Foto: Ivo Žajdela

Tone Kerin, župnik Župnije Brusnice: Za vsakega podeželskega župnika je imeti dobre in zveste sodelavce v župniji pravi Božji blagoslov. V času, ko imamo občutek, da se vse okrog nas podira in ne vidimo več stabilnega krščanstva v svetu, je imeti v župniji dobre sodelavce z močno in prepričevalno vero pravo upanje ter vir moči in gorečnosti. Jože Mrak je eden od mnogih v naši župniji Brusnice, ki svojo vero resno in dejavno živi. Reden obisk evharistije mu daje moč za nesebično služenje naši župnijski družini. Miren, skromen, ponižen, vendar goreč Gospodov služabnik. Občutek za edinost in bratstvo naše župnijske družine, izreden čut za čistočo in urejenost cerkvenega objekta, spretnost pri mnogih opravilih je njegova osebna izkaznica dobrega in plemenitega mežnarja. Kot župnik sem zelo vesel in srečen, da ga imam. Več kot bo tolikih gorečih ljudi, lepše bo po naših župnijah. V župniji Brusnice jih imamo veliko, Bogu hvala. Našemu prejemniku odličja sv. Jožefa iskreno čestitam in mu želim še v naprej veliko Božjega blagoslova in gorečnosti pri delu za župnijsko skupnost.

Ivo Žajdela, Dober in plemenit mežnar, Jože Mrak, župnija Brusnice, Družina, 22. 3. 2026

1/9