Pogovor z Miklavžem Komeljem o pesniški zbirki z naslovom Ti, izdala jo je založba Družina, je vodil Kristian Koželj. Miklavž Komelj je literarni ustvarjalec profiliran v tako rekoč vseh zvrsteh, vendar v njegovem opusu močno prednjači poezija. Na vprašanje avtorju zbirke, zakaj je pri njem tako navzoča poezija, mu je Komelj odgovoril, da je poezija najbolj izpostavljena govorica. V pesmi so prisotni vsi možni pomeni neke besede. Pri poeziji se nič ne odmisli. Poleg tega ima poezija nekaj, kar se tiče vsakega.

Miklavž Komelj in Kristian Koželj. Foto: Ivo Žajdela

Pesmi v zbirki Ti imajo magično, obredno podobo

Povedal je, da nima enega samega pristopa pisanja, ampak ima različne načine. Pesmi v tej zbirki imajo magično, obredno podobo. Govorjoi o marsičem. Veliko je referenc na mitologije. V pesmih se dotika skrajnih leg, brezen, a poskuša tudi vzpostaviti svetlobo. Vse čas se pogovarja z različnimi časi. Kot je dejal lahko poezija detektira stvari, ki še niso bile artikulirane. To ji omogoča njena svoboda, jezik, ki je neideološki, jezik, ki se ne pusti ujeti.

Ta poezija ustvarja nekakšne jezikovne uganke

Zbirki je spremno besedo z naslovom Uganke imanence dodal Gorazd Kocijančič. Takoj na začetku je zapisal, da ta zbirka bralca vabi na vznemirljivo popotovanje po jeziku, ki ne daje jasnih odgovorov, a podarja privilegij zastavljanja vprašanj. Kdor ne pozna Komeljevega obsežnega pesniškega opusa – morda pa tudi kdo, ki je z njim bolj ali manj seznanjen –, se bo ob hitrem prebiranju knjige verjetno zmedeno spraševal, za kaj v njej sploh gre.

Spomni, da pri Komeljevi poeziji v tej zbirki gre za tisti tok evropske poezije, ki ustvarja nekakšne jezikovne uganke, imenuje jo poiesis docta, za učeno poezijo. Pesnik je učenjak, poeta doctus. Je ustvarjalec, ki je obenem radoveden in informiran bralec, gledalec in poslušalec, ki črpa iz različnih duhovnih izročil, ki jih vpleta v svoje pesnjenje. In kot je sam zapisal: Moje pesmi so zaklad, skrit v ruševinah Evrope. V zbirki je zelo veliko raznih kulturnih referenc.

Gnoma, modrostni izrek, in nekakšna eksperimentalna metafizika

Kocijančič opozori, da Komeljevo učenjaštvo ni samo sebi namen in nikakor ne pomeni razkazovanja avtorjeve erudicije, ampak priklicuje pesniške kontekste, v katerih zaživita dva bistvena elementa te zbirke. Prvi je gnoma, modrostni izrek, drugi pa je nekakšna eksperimentalna metafizika.

Vprašal se je tudi kam meri hermetični preplet nadracionalnih sentenc in čustveno-iracionalnih podob v Komeljevi poeziji? Komeljeva knjiga je po njegovem branj poskus nekakšne eksperimentalne poetične metafizike. Eksperiment (lat. Experimentum) seveda pomeni predvsem izkušnjo – in pesnik želi ubesedovati razne izkušnje, tudi če so med seboj protislovne, ko se dogajajo na ravni mišljenja.

Na predstavitvi je sodelovala tudi avtorjeva hči Talita Sofija Komelj

V knjigi so tudi reprodukcije Komeljevih likovnih del iz cikla Bližine. Dela združujejo likovno podobo in besedo.

Predstavitev je s pesmijo obogatila hči Miklavža Komelja Talita Sofija Komelj, ki študira na Akademiji za glasbo in je velik pevski talent.

Miklavž Komelj s pesniško zbirko Ti. Foto: Ivo Žajdela

Doslej je objavil 18 knjig poezije

Miklavž Komelj (1973) je doslej objavil 18 knjig poezije, roman, tri knjige kratke proze, dramsko pesnitev Ni mogoče čakati zaman (2020) in knjigo slik z istim naslovom (oboje kot del istoimenskega multimedijskega projekta v sodelovanju s koreografinjo in plesalko Lejo Jurišič), dve zbirki esejev, znanstveno monografijo Kako misliti partizansko umetnost? (2009), razpravo Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj (2015) in še nekaj manjših knjižnih del ter številne znanstvene in strokovne prispevke s področja zgodovine in teorije umetnosti ter literature.

Leta 2024 je izšla knjiga njegovih pogovorov z Markom Pogačnikom Vedno v začetku. Je soavtor knjig o pesniku Mateju Boru (2013), rezbarju Maksu Bergantu (2016), kiparjih Jiřiju Bezlaju (2009) in Cirilu Cesarju (2018) ter slikarjih (Ivetu Šubicu (2012), Mihi Malešu (2017) in Venu Pilonu (2022). Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je doktoriral iz umetnostne zgodovine s tezo Pomeni narave v toskanski umetnosti prve polovice XIV. stoletja.

Med branjem pesmi iz zbirke Ti. Foto: Ivo Žajdela

Uredil je Zbrane pesmi Jureta Detele

V komentiranih knjižnih izdajah je med drugim uredil Zbrane pesmi Jureta Detele, njegove Zapise o umetnosti (2004), izbrane esejistične fragmente iz njegove zapuščine z naslovom Orfični dokumenti (2011) in njegov fragmentarno ohranjeni roman Plačilo za moje stoletje (2025), neobjavljene zapise iz zapuščine Srečka Kosovela z naslovom Vsem naj bom neznan (2019), Planetarium Vojka Gorjana (2013) in Dopisovanja Karla Destovnika - Kajuha (2022). Prevaja iz več jezikov. Posveča se tudi slikarstvu in je imel doslej sedem samostojnih slikarskih razstav v Kranju, Piranu in Ljubljani. Bil je tudi eden od kuratorjev stalne postavitve Kontinuitete in prelomi v ljubljanski Moderni galeriji.

1/4