Duhovnik, publicist, glasbenik in priznani kulturni delavec na Tržaškem Dušan Jakomin se je rodil 11. januarja 1925 v Sv. Antonu pri Kopru v družini očeta Martina, kmeta, in matere Marije Turk, gospodinje. Osnovno šolo je začel obiskovati v domači vasi in jo končal v Trstu. Maturiral je v Malem semenišču v Kopru, končal bogoslovje v Gorici in 26. januarja 1949 so ga posvetili v duhovnika.

Zaradi povojnih pritiskov na Cerkev in duhovščino ter groženj se je umaknil čez mejo v Trst. Duhovniško službo je začel v Mačkoljah, nadaljeval v drugih krajih na Tržaškem in končno desetletja v Škednju, do smrti. Umrl je 12. februarja 2015.

Dušan Jakomin

V Kopru tudi med seboj nismo smeli govoriti slovensko

Ob priliki prejema Kocjančičeve nagrade leta 2002 je v intervjuju za Primorska srečanja zaupal sledečih nekaj misli in izkušenj iz svojih koprskih let: »V Kopru smo solidno študirali, vendar je bilo okolje močno protislovensko. Veljal je nenapisan zakon, da tudi med seboj ne bi smeli govoriti slovensko. Nikoli ne bom pozabil dne, ko smo se slovenski dijaki ob mraku zbrali in zapeli nekaj Marijinih pesmi. Iznenada je od nekod pridrvel predstojnik in nas nahrulil: »Già da un quarto d'ora sento grugnire queste canzoni rustiche e selvagge.« (Že četrt ure poslušam kruljenje teh kmečkih primitivnih pesmi.) Na moj ugovor, da so to Marijine pesmi, je jezno odvrnil, da ga to ne zanima. Teh besed ne bom nikoli pozabil. Takšno je bilo ozračje v koprskem semenišču ... Sošolcu so vzeli Prešernove poezije. Ciril Zlobec, ki je napravil še večji 'zločin' in tudi sam pisal slovenske verze, je bil izključen. Nekaj drugih sošolcev pa je bilo odpuščenih začasno. Posredoval je mons. dr. Jakob Ukmar in marsikomu pomagal.«

Duhovnik Dušan Jakomin v Škednju leta 1987.

Primorski dnevnik je »objavil proti njemu ostuden članek«

Povedal je tudi, da nove maše ni mogel imeti v Sv. Antonu, ker so se temu uprle krajevne oblasti. Zato se je odločil za salezijansko cerkev v Trstu, kamor je večkrat zahajal kot otrok, ko je stanoval v Trstu, vendar so šle oblasti v vasi tako daleč, da so ljudem prepovedale udeležbo na njegovi novi maši v Trstu. Dejal je tudi, da je Primorski dnevnik ob tisti priliki »objavil proti njemu ostuden članek«. Fotografija z nove maše pa vendar kaže, da se je je kljub grožnjam udeležilo veliko domačinov, zlasti mladine.

Prvo mašo v rojstni vasi je lahko imel šele na očetovem pogrebu leta 1953

Gonja proti njemu se je začela že v semeniških letih, ko je začel zbirati mladino na vasi in jo učil slovenskega petja. Nekomu očitno to ni bilo všeč. Bil je celo opozorjen, da ga mislijo ubiti. Po posvečenju mu je tržaško-koprski škof mons. Santin določil prvo službo v Istri, a je ta odločitev naletela na odpor oblasti. Tako mu ni preostalo nič drugega, kot da se pobere stran. Prvo mašo v rojstni vasi je potem lahko imel šele na očetovem pogrebu leta 1953.

Vodil je številne zbore na Tržaškem in Goriškem

Dušan je bil ves čas svojega delovanja na Tržaškem tudi katehet na osnovnih šolah. Opravljal je še vrsto dolžnosti v tržaški škofiji. Kot slovenski zastopnik je bil tudi član odbora za papežev obisk v Trstu (1992) in postulator (pobudnik) postopka za beatifikacijo mons. dr. Jakoba Ukmarja. Velik del življenja je posvetil tudi glasbi, ustanovil in vodil je številne zbore na Tržaškem in Goriškem. Organiziral in vodil je božične koncerte združenih pevskih zborov. Na Radiu Trst A je desetletja vodil glasbene in nabožne oddaje. Za revijo Ognjišče je napisal Kratek pregled glasbene zgodovine.

Od leta 1996 do smrti je izdajal mesečnik Naš vestnik

Deloval je tudi kot publicist pri različnih katoliških publikacijah v zamejstvu in Sloveniji. Več let je urejal Katoliški glas (1993–1995) in Naš vestnik (bil je njegov pobudnik leta 1958 in je list leta 1996 oživil ter ga kot mesečnik urejal do smrti).

Ob dvajsetletnici smrti mons. dr. Jakoba Ukmarja je pripravil in izdal ponatis njegovega znanega govora O krščanskem sožitju med narodi. Že leto po Ukmarjevi smrti je poskrbel za natis njegove monografije Nauk o poslednjih rečeh ali Eshatologija.

Napisal in izdal je vrsto knjig

Jakominova pomembnejša samostojna dela so: Škedenjska krušarca (1987) in Cerkev v Škednju (1989), obe knjigi sta dvojezični, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru (1995), zbirka istrskih rekov Skozi vasi do ljudi, Sv. Anton pri Kopru (1996), Islam in mi, Od sprejemanja do dialoga (2003), Mali cerkveni slovar (2008) in končno avtobiografija, ki je izšla pri Ognjišču v Kopru leta 2014, Od petrolejke do iPada, Pričevanje primorskega duhovnika.

Ustanovil in vodil je Škedenjski etnografski muzej

Bil je ustanovitelj in vodja Škedenjskega etnografskega muzeja (z znanima zbirkama o škedenjskih krušaricah in o škedenjski železarni) ter ustanovitelj in predsednik Doma Jakoba Ukmarja v Škednju.

Za svoje kulturno poslanstvo je prejel priznanje predsednika italijanske republike, slovensko Valvasorjevo nagrado in leta 2002 Kocjančičevo nagrado. O vsem bogatem Dušanovem delu je scenaristka in režiserka slovenskega programa RAI v Trstu Loredana Gec pripravila dokumentarec z naslovom Srečen čas, ki ga živim, Portret Dušana Jakomina in ga posvetila »duhovniku, ki je priljubljen tudi med laiki, ki sploh ne čutijo potrebe po veri«.

Pevci iz Prebenega so me ponoči zaradi varnosti spremljali po bližnjicah

V že omenjenem intervjuju za Primorska srečanja je Dušan navedel tudi sledečih nekaj utrinkov iz svojega bogatega in raznolikega življenja: »V Mačkolje sem prišel ubog kot cerkvena miš. Vendar so Mačkoljani poskrbeli za vse potrebno, ko se jim je že ponudila priložnost, da imajo v vasi duhovnika. Moja prva skrb je bil pevski zbor in mladina. Sprejel sem tudi povabilo pevcev iz Prebenega, da bi tudi pri njih imel pevske vaje. Pisalo se je leto 1949 in odnosi ob bližnji meji so bili zelo napeti in nevarni. Ne morem pozabiti, kako so me pevci iz Prebenega hodili iskat in me ponoči zaradi varnosti spremljali po bližnjicah.«

O nastanku muzeja o škedenjskih krušaricah

V zvezi z nastankom muzeja o škedenjskih krušaricah je dejal, da je ugotovil, da ima Škedenj bogato preteklost, predvsem v zvezi s peko kruha. Ko je o tem iskal dokumente po arhivih in knjižnicah ter se pogovarjal s krušaricami, »je sama od sebe nastajala knjiga (Škedenjska krušarica), ki je doživela tri izdaje. Takoj za njo je tudi iz istih naporov nastal tudi muzej, ki je danes neke vrste maskota Škednja. Gre za lik škedenjskih krušaric, ki so bile domačinke in Slovenke, a so jih Tržačani krstili za 'pancogole' (pekačice kruha), kar je zakrivalo njihovo narodno pripadnost.« To ga je motilo, zato se je odločil, da prouči to obdobje. Ob informacijah je potem začel zbirati tudi predmete, orodje, posode in druge delovne priprave in »22. junija 1975 smo odprli muzej, ki je za ves Trst, italijanski in slovenski, poleg cerkve, najzanimivejše obeležje Škednja«.

Dal je pobudo za postopek za beatifikacijo mons. dr. Jakoba Ukmarja

O pobudi za beatifikacijo mons. dr. Jakoba Ukmarja je dejal, da je bil Ukmarjev sosed skoraj dve desetletji. »Bil je izreden in čudovit človek. Živel je najtesneje povezan z ljudstvom v času njegove hude preizkušnje. Bil je vzoren kot človek in duhovnik. Zato sem po posvetu z nekaterimi prijatelji prišel do zaključka, da bi začeli s postopkom za beatifikacijo /.../, ki se je slovesno začel 5. februarja 2002. Zamisel sem prenesel slovenskim duhovnikom in oni so me predlagali škofu za postulatorja ali pobudnika. To je prvi primer na Primorskem.«

O glasbi, za katero se je vse življenje razdajal na vse možne načine, pa je v intervjuju dejal: »Petje, porojeni božji dar, je moje veliko veselje, ki me spremlja vse življenje. Nemški pesnik Schiller je dejal 'Glasba je srebrni ključ, ki odpre vsako srce'. To tudi sam ugotavljam vse življenje. In naš narod tako rad poje ...«

Dušan Jakomin med obiskom papeža Janeza Pavla II. v Postojni 18. maja 1996.

Treba je ohraniti duha, njegove zaklade in vrednote

V zvezi z demokratizacijo in nastankom slovenske države je dejal, »da pride trenutek, ko občutiš, da si sredi edinstvenega dogodka. Tako pomembnega, da stopaš z njim v samo zgodovino.« Bil je na ploščadi pred parlamentom v skupini tržaških rojakov. Segali so si v roke v znamenje veselja in si voščili. »Obhajala nas je zavest, da je to naš izredni dan.«

Na koncu intervjuja je v posebnem sporočilu za bralce med drugim dejal, »da moramo sprejemati napredek in razvoj, vendar je treba ohraniti tudi duha in njegove zaklade ter vrednote ... Kajti brez tega se nam bo vse sesulo pod nogami ... Ohraniti moramo tisto zdravo zavest pripadnosti svojemu narodu, ki ima bogato kulturo in preteklost ... In naslednja vrednota ob naši identiteti je vera. Tista trdna, osrečujoča, krščanska ...«

Nagovor ob podelitvi Kocjančičeve nagrade

Na večeru, ki je bil 15. decembra 2002 ob priliki prejema Kocjančičeve nagrade prirejen v čast Dušanu Jakominu v Škednju, sem v svojem slavnostnem nagovoru med drugim dejal: »Ob ustanovitvi slovenske države in njeni demokratizaciji so kot pomladno cvetje vzbrstele vsakršne oblike srečevanj in sodelovanja ob meji. Mi smo začeli pogosteje prihajati na vašo stran, povsod tam, kjer se je zbiralo slovenstvo, od bazovske gmajne navzdol prek Drage, Donizettijeve in kulturnih srečanj po Trstu in vse naokoli, vključno z zamejsko Goriško. Začeli smo se oglašati v zamejskem tisku, odločno smo podprli vaš boj za vaše elementarne človekove pravice z neštetimi javnimi pismi, kot tudi s pritiski na slovensko vlado.«

Kot Istran je med prvimi začutil siloviti razvojni utrip Slovenske Istre

»Na skupnih izletih po Slovenski Istri in drugih srečanjih pri nas so naši rojaki onstran meje z začudenjem in radovednostjo začenjali spoznavati novo istrsko stvarnost, ki se jim je po desetletjih pretrganih stikov začela odkrivati v vsej svoji razsežnosti. To je istrska kulturna pomlad, razcvet Luke Koper, slovenska Univerza ob morju, nova turistična središča na obali, veličastna zdravstvena 'katedrala' na hribu nad Izolo itn.

Med velikimi pionirji teh odkritij je bil tudi Dušan Jakomin, ki je kot Istran med prvimi začutil ta siloviti razvojni utrip Slovenske Istre. In med prvimi se nam je pri tem tudi pridružil, zlasti na naših nepozabnih večerih v Hiši od ćuda v Loparju, kjer je lastnica Leda Dobrinja svoj dom preuredila v kulturni hram in ga polno desetletje nesebično nudila na razpolago za kulturna srečanja. Tam smo se složno pridružili tihi molitvi našega istrskega pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča: 'Oh, razpni, Gospod, / razpni pomladne zarje, / naj varna spet se vije naša pot, / v vseh bojih naj nas tvoja roka varje, / nad nami čuva in nas reši zmot!'«

Članek je poobjava iz Mladike, št. 6–7, 2025.

1/3