Milan Zajec se je rodil 8. oktobra 1925 v Veli­kem Gabru na Dolenjskem. V družini je bilo enajst bratov. Eden je še mlad umrl, od ostalih pa jih je bilo šest v domobranskih vrstah. Eden je umrl v spopadu pri Črnomlju, štiri pa so komunisti umorili v Kočevskem rogu.

Milana so odpeljali na množično morišče v Kočevskem rogu 1. junija 1945. Kar dolgih šest dni je bil v breznu, od koder se je naposled uspel rešiti.

Svoja doživetja od Vetrinja do Kočevskega roga, rešitev iz jame, skrivanje v bližini doma, pri teti v Stehanji vasi pri Zagorici pri Velikem Gabru, in odhod v Italijo je opisal že leta 1947 v begunskem taborišču Senigallia v Italiji. To pričevanje so objavili v Argentini leta 1949 v štirih zvezkih pod naslovom Ušel sem smrti. Leta 1998 ga je duhovnik Ciril Turk ponatisnil v knjigi Ušli so smrti (Mohorjeva založba Celovec), kjer je v uvodu zapisal: »Na njegovo posebno željo ga priobčamo v tedaj zapisani obliki brez popravkov.« Zdaj ga poobjavljam tretjič, tokrat še na spletnem mediju, s čimer bo dostopno vsakomur.

Umik pred komunističnim nasiljem

Konec vojne, zmaga komunizma v vseh vzhodnih evropskih deželah. Vsi protikomunistični borci so se hoteli umakniti na zahod, ker so zaupali načelom zahodih zaveznikov, ki so jih obljubljali ves čas druge svetovne vojske vsem narodom sveta. Protikomunistični borci so spoznali v vojnih letih vso grozoto komunističnih načel in komunističnega strahovanja ter so odšli iz dežel, ki so jih »veliki štirje« v Teheranu in Jalti prisodili ruski komunistični sferi.

Tako so tudi slovenski domobranci z veliko množico uglednih mož in žena, ki so vzeli s seboj svoje družine in najnujnejše potrebščine, odšli proti Koroški, da bi v tujini služili idealom, za katere so mnogi najboljši slovenski možje in žene darovali svoje življenje. Bila je težka pot, polna nevarnosti, saj so slovenski izdajalci vsepovsod ovirali njihov umik in hoteli preprečiti odhod v tujino.

Razmere na Koroškem so bile že nevzdržne

Cvet slovenskega domobranstva je po težkih in napornih pohodih prišel v Vetrinj na Koroško. Tedaj je v tamkajšnjem taborišču 29. maja 1945 sklical poveljnik artilerijskega oddelka slovenskih domobrancev zbor vse posadke in javil, da je prejel od višjega poveljstva ukaz, da pojdemo domobranci v Italijo k vojski kralja Petra. Tam bomo dobili orožje in novo obleko ter bomo v sklopu zavezniške vojske začeli z osvajanjem Jugoslavije izpod rdečega brezbožnega komunizma. Vsi smo se tega razveselili, saj bi tako spet po dolgem času začeli boj za osvoboditev naše prelepe domovine tam, kjer smo ga prekinili.

Razmere na Koroškem so bile že nevzdržne. Tamkajšnji partizani so se vozili okrog našega taborišča, prepevali partizanske pesmi in nas neprestano izzivali. To nas je zelo dražilo. Takoj po obvestilu je bil sklican zbor vsega oddelka z vso vojaško opremo in poveljnik nam je ob tej priložnosti dejal, da krožijo vesti, po katerih naj bi Angleži domobrance, ki so jih pred nekaj dnevi odpeljali, vrnili v Jugoslavijo. Takoj je pripomnil, da je to velika laž in da tako propagando razširjajo komunisti sami, da bi se mi Angležem uprli in bi nas potem res lahko izročili Jugoslaviji. Končno je pripomnil, naj vsakogar, ki bi razširjal take vesti, takoj naznanimo, da ga zaprejo in kaznujejo.

Zaupanje v zahodne zaveznike je bilo med nami zelo močno

Morala in pa zaupanje v zahodne zaveznike je bila med nami še tako močna, da nas ni omajalo niti govorjenje kmetov, ki so iz Jugoslavije prišli k nam po konje, ki so nam bili potrebni za prevažanje municije iz Slovenije na Koroško. Ti kmetje so nam govorili, da je res precej verjetno, da nas Angleži vse skupaj izročijo komunistom, kajti povsod v Sloveniji se govori, da bodo domobrance vrnili in jih bo narod sodil za njihove zločine. Vsega tega nismo verjeli in smo razširjevalce takih vesti dejansko napadli; bili bi jih gotovo ubili, ako ne bi tega preprečili naši častniki. Seveda so bili ti kmetje po večini pristaši ali vsaj simpatizerji komunistov, sicer ne bi dobili od komunistične uprave dovoljenja za potovanje na Koroško.

Vsak bi si raje sam končal življenje, kot da bi prišel v roke komunistom

Pripravljeni smo bili za odhod. Preden smo se odpravili na pot, nam je naš poveljnik dejal: »Ali ste danes kaj molili, fantje? Molimo sedajle vsi skupaj nekaj očenašev za srečno pot, saj nič točnega ne vemo, kam sploh pojdemo!« Te besede so nas vse malo pogrele; kaj pa, če je le res, da gremo v roke našemu največjemu sovražniku komunizmu, proti kateremu smo se dve leti kot levi zmagovito borili, zdaj naj mu pa pademo takole na izdajalski način brez orožja v roke. Dokler smo še imeli orožje in strelivo, je vsakdo izmed nas prisegal, da bo zadnji naboj v borbi prihranil zase, ako se ne bo mogel več rešiti. Vsak bi si raje sam končal življenje, kot da bi prišel v roke komunistom, kjer bi moral v mukah umirati kot tisoči, ki so jih komunisti mučili in končno zverinsko umorili.

Med nami so bili ves čas za stražo angleški vojaki, kar se nam je čudno zdelo

Tako smo odšli kljub temu prepevaje in vriskaje proti Podrožci. S seboj smo imeli vozove in konje, ker so nam govorili, da bomo konje potrebovali za prevoz topov in municije, ko dobimo vse od Angležev. Zato smo celo med potjo ulovili vsak svojega konja, da smo se tako čim bolj oskrbeli z vprežno živino.

Od Vetrinja do Podrožce smo potovali osem ur in prišli nekako ob štirih popoldne na postajo. Med nami so bili ves čas za stražo angleški vojaki, kar se nam je zelo čudno zdelo. Spraševali smo se, čemu gredo ti Tommyji z nami, saj vendar sami poznamo pot v Italijo. Bati se pa tudi ni, da bi kdo zginil v Jugoslavijo, ker si je vsakdo samo želel, da bi čim prej prišel v Italijo do kraljeve vojske, kjer bi spet dobil puško v roke, da odide v boj proti komunizmu za zmago pravične stvari. Tu pa smo bili brezpravna raja, prepuščeni na milost in nemilost Angležem!

Iz vlaka so izstopili oboroženi partizani in odšli proti gozdu

Prepričani smo bili, da nas bo vlak, ki naj nas odpelje proti Trbižu in dalje v Italijo, že čakal. Toda vlaka ni bilo nikjer, zato smo posedli po travi in čakali, kaj bo. Sedeli smo kakih 20 minut, ko smo opazili, da je peljal vlak prazne vozove iz Jugoslavije in se ustavil kakih sto metrov od postaje. Iz vlaka so izstopili oboroženi partizani in odšli proti gozdu. Zdaj smo že zaslutili, da tukaj nekaj ne bo v redu, začeli smo se razburjati in kleti Angleže, da so nas izdali komunistom. Naši častniki so vedeli, da je moštvo precej razburjeno, pa so nas začeli tolažiti, da nimajo partizani pri nas čisto nič opraviti, ampak da je tu meja med Angleži in Titovci, in da Titovci ne morejo stražiti venomer v predoru, pa pridejo zato večkrat malo čez mejo.

Partizan je odgovoril, da pelje vlak v Beljak

K nam sta prišla dva bosanska partizana in eden nas je začel spraševati, kakšna vojska smo in kam gremo. Vprašali smo ga, ali ne pozna grbov, ki jih imamo na kapah. Dejal je, da so bile take kokarde v rabi v prejšnji Jugoslaviji, zdaj so pa zamenjane z rdečo zvezdo. Povedali smo mu, da se bomo kmalu vrnili s kraljevo vojsko, ki je že od leta 1941 v Angliji, in skupaj z njo pridemo čistit Jugoslavijo komunizma. Partizana pa tudi nista veliko vedela o Titovi Jugoslaviji. Vprašali smo ju še, zakaj so partizani prišli sem, pa je eden odgovoril, da nameravajo te naše vozove odpeljati v Jugoslavijo. To se nam je zazdelo zelo sumljivo in smo ga še vprašali, ali ve, kam odpelje ta vlak ali nazaj v Jugoslavijo ali proti Beljaku. Odgovoril nam je, da popelje vlak v Beljak, dasi je dobro vedel, da se vrača v Jugoslavijo.

Angleži so nas začeli pretepati in na nas vpiti v nam nerazumljivem jeziku

Kmalu nato so začeli Angleži vpiti, naj raztovo­rimo konje in jih naložimo v železniške vozove. Takoj smo začeli s tem delom, da bi bili čim prej gotovi, kajti bali smo se, da bi ponoči partizani koga ubili ali pa nas vse zajeli, kajti angleška posadka je bila šibka, partizanov pa vedno več. Komaj smo naložili nekaj konj, so že začeli Angleži vpiti, naj gremo v vagone. To se seveda ni izvršilo dovolj hitro, zato so nas začeli Angleži pretepati in na nas vpiti v svojem, nam nerazumljivem jeziku. Nekdo je še dopovedal, naj gredo častniki v osebni voz, ki je zanje pripravljen na čelu vlaka. Ko smo bili v vozovih, so jih takoj zaklenili.

Partizani so skupaj z angleškimi vojaki zapirali vrata vagonov

Z menoj sta bila v vozu tudi dva častnika. Skozi vrata, ki še niso bila zaprta, sem opazoval, kaj se bo zgodilo. Kmalu smo videli, da je stopil neki partizan k angleškemu častniku in mu nekaj rekel, česar pa seveda nisem razumel. Angleški častnik se je nato približal vlaku, prijel za vrata, ki jih je partizan pravkar zapiral, in rekel: »Weiter!« Takrat sem mislil, da nas vendar ne bodo v vozove zaklenili in da bo še mogoče pobegniti, če bi nas res peljali proti Jugoslaviji. Toda zelo sem se motil.

Angleški častnik se je odstranil in partizani so skupaj z angleškimi vojaki zapirali vrata vozov. Ko so bili vsi vozovi zaklenjeni, so pridrveli iz gozda in postajnega poslopja z brzostrelkami in lahkimi strojnicami oboroženi partizani ter začeli obkrožati vlak. Takoj so nas začeli zmerjati z nespodobnimi priimki in vpiti na nas: »Pa smo vas vendar dobili, beli psi, izdajalci, svinje« in podobno. Ne spodobi se, da bi napisal vse izraze, ki smo jih bili deležni.

Milan Zajec kot domobranec.

Revežu se je kmalu nato zmešalo

Nehote sem se spomnil svojega prijatelja, kako mi je govoril, ko smo pri dravskem mostu oddali angleški vojski orožje. Dejal mi je takrat: »Videl boš, da nas bodo vse skupaj ubili in celo na tako strahoten način, da si še predstavljati ne moreš. Imam take slutnje. Morda mi boš rekel, da sem neumen. Zdaj še nisem, prav lahko pa bom, mogoče še preden se bo to zgodilo. Veš, vse skupaj nas bodo nagnali v neko dolino, pogazili nas bodo s tanki in nas na zverinski način mučili.«

In še več takih stvari je govoril. Jaz sem ga miril, naj bo tiho, sicer ga bodo poslali še v norišnico. Toda on ni nič popustil, ampak je vztrajal pri svoji slutnji in prerokbi. Res se je revežu kmalu nato zmešalo; tedaj sem pa svoje prijatelje opozoril nanj in na njegove privide.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [2]