Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [1]

Milan Zajec: Ko smo bili vsi zaklenjeni in dobro zastraženi, so partizani vstopili v vagone in vlak se je začel pomikati proti Jesenicam. V sredini predora se je vlak ustavil in partizani so začeli z žepnimi svetilkami tekati ob vlaku in nas zmerjati z različnimi psovkami, tako da smo se vsi tresli od strahu, kaj bo, če nas začnejo ubijati kar tukaj sredi predora. Neki domobranec se je hotel kar sam usmrtiti, a smo ga pomirili, da morda ne bo nič hudega in da moramo zaupati v božjo pomoč, ki nam je vselej v najhujši stiski pomagala. Tako bo tudi zdaj, ker smo bili na pravi poti in smo se borili za pravično stvar.

Neki kaplar je začel pripovedovati svojo zgodbo, kako je bilo, ko so ga zajeli partizani na Suhorju, ko je bila poražena ena prvih posadk bele garde. Bil je že na smrt obsojen, pa si je zadnji trenutek rešil življenje, ko mu je bil grob že izkopan. Mi smo pa tuhtali vsak svoje in smo bili že tako naveličani življenja, čeprav smo bili šele pol ure v partizanskih rokah, da smo si že sami želeli smrti.

Če bi prej poznali Angleže, da trgujejo z vsem, pa tudi z ljudmi, če jim kaže

Medtem smo se pripeljali iz predora. Ko se je vlak ustavil, so začeli odpirati vrata vozov, nas pa pretepati in nam pobirati ure, nalivna peresa, denar in drugo. Kdor je imel boljšo obleko, so mu jo slekli in mu dali svojo raztrgano in ušivo. Partizani so tako hlepeli po domobranski krvi, da so začeli kar posameznike pobirati in ubijati, da so si ohladili z mučeniško krvjo svojo besnost. Komaj smo čakali, da se je vlak premaknil dalje proti Jesenicam. Med tem se je tudi že stemnilo. Skozi zamrežene linice smo opazovali zvezde, ki so migljale na nebu nad dirjajočim vlakom.

Vsakdo si je samo želel, da bi se odprla vrata in bi vsi poskakali iz drvečega vlaka, čeprav bi se na mestu ubili. Saj je vsakdo vedel, kaj ga čaka; smo pač dobro poznali partizane že od leta 1942 dalje in smo vedeli, kako strašno so morili nedolžne kmete. Kaj bodo pa šele z nami počenjali, ki so nas tako sovražili, odkar je bilo ustanovljeno domobranstvo. Položiti smo morali orožje; tega ne bi bili nikoli storili, če bi prej poznali Angleže, da trgujejo z vsem, pa tudi z ljudmi, če jim kaže.

Partizani so začeli krasti vse, kar je bilo kaj vrednega

Ko smo prišli okrog enajstih zvečer na Jesenice, se je vlak spet ustavil. Partizani so odprli nekaj vozov in spet začeli krasti vse, kar je bilo kaj vrednega. Mi smo še vedno mislili, da se bomo peljali proti Italiji skozi Jesenice, pa smo se zelo zmotili. Začela se nam je oglašati tudi žeja, pa si nismo mogli nič pomagati. Imeli smo še vsak nekaj sladkorja, ki so nam ga dali Angleži na pot in smo ga lizali. V našem vagonu so bili tudi štirje konji in je bil zrak tako slab, da smo se bali, da bo komu prišlo slabo. Ker ni bilo nič vode, mu ne bi mogli pomagati.

Potem pa se je nekdo spomnil in vprašal, ali ima kdo ogledalo, da bomo malo pogledali, kaj delajo partizani okrog vlaka. Ogledalo smo potisnili skozi zamreženo okno in videli, da je okrog vse polno partizanov, ki se pogovarjajo in se nam posmehujejo. Kazali so si ure, ki so nam jih pobrali. Kmalu potem se je začel vlak premikati dalje in nismo mogli vedeti, v katero smer pelje, ali proti Kranju ali proti Italiji.

Poskakali smo ven in kakih deset minut so nas neprenehoma pretepali

Ko smo se vozili kako uro, se je vlak začel ustavljati, medtem smo zaslišali razbijanje po vratih in vpitje. V temi smo začeli drug drugega suvati s komolci in začudeno spraševati, kaj to pomeni. Ko se vlak še niti ustavil ni, so med razbijanjem in vpitjem odprli vrata. Proti nam so naperili brzostrelke in kričali: »Psi beli, ven, da boste dobili plačilo!« Kdor se je pokazal pri vratih, je dobil po glavi. Potem je pa začelo padati tudi po nas znotraj v vagonih. Poskakali smo ven in kakih deset minut so nas neprenehoma pretepali. Nato so nas postrojili v štiristope in začeli kričati: »Tovariši, kdor je bil v ofenzivi na Primorskem, se nam ne bo smilil, zato kar po njih!« Zopet se je začelo pretepanje.

Vračanje domobrancev s Koroške, v Kranju. Vir: Muzej NZS

V tretje mu je dal 15 nabojev v glavo, da je bil v hipu mrtev

Medtem so prignali 18-letnega domobranca. Partizani so vpili, da je imel revolver in da je streljal v vozu in se ni hotel podati. Revež je bil tako pretepen, da je komaj stal. Potem je moral odpreti usta in partizan mu je potisnil vanje samokres in ga toliko časa rukal sem in tja, da mu je vse zobe zdrobil.

Ko smo se pomikali skozi Kranj v barake, kjer so bili prej Nemci, so nas stalno pretepali. Prišli smo na dvorišče pred barake, kjer so nas postrojili v dve vrsti, tako da je bila na vsaki strani polovica, na sredi pa prostor, koder so se lahko sprehajali partizani. Komaj smo bili tam deset minut, so prignali tistega domobranca, o katerem so trdili, da je imel samokres. Leči je moral na trebuh in čakali smo, kaj se bo zgodilo. Potem je prišel partizan, doma je moral biti nekje iz Vrhnike, kot se je sam izrazil, in vzel brzostrelko, da ga bo ustrelil. Ker mu ni hotela streljati, je moral trikrat repetirati, v tretje pa mu je dal 15 nabojev v glavo, da je bil v hipu mrtev. Nato je vprašal, ali se da še kdo prostovoljno ustreliti. Ker se ni nihče javil, je rekel: »Prostovoljno se ne da nihče, boste pa čez nekaj dni prav tako pobiti kot je ta, ki tu leži. Kolikor smo jih ujeli na Turjaku leta 1943 in jih nismo pobili, so bili zdaj v domobranstvu še hujši, zato pa ne pustimo nobenega več živega.«

Vračanje domobrancev s Koroške, v Kranju. Vir: Muzej NZS

Izkopali so nekaj metrov vstran jamo in ga zagrebli vanjo kot živinče

Posedli smo na svoje nahrbtnike in čakali, kaj bo, ko se bo zdanilo in bodo začeli prihajati terenci iz različnih krajev in iskati domačine. Jaz sem takoj trdno sklenil, da se ne oglasim, če me pokličejo, pa naj se zgodi karkoli. Imel sem velikansko tujo kapo, tako da bi me bilo jako težko spoznati. Mislim, da me tudi mati ne bi poznala, če bi me videla. Ko se je zdanilo, je prijahal partizanski oficir, ki nas je vse pregledal, govoril pa ni nič. Ustavil se je pri mrliču, ki je ležal sredi med nami, ga malo pogledal, potem pa ukazal, da ga je treba pokopati. Izbrali so izmed nas nekaj fantov, ki so izkopali nekaj metrov vstran jamo in ga zagrebli vanjo kot živinče. Vsakdo izmed nas je zmolil nekaj očenašev za njegovo dušo in pogreb je bil končan. Začeli smo ga blagrovati in rekli: »On je prebil. Bog ve, kaj čaka še nas, preden bomo pobiti. Mogoče se bodo res uresničile slutnje mojega prijatelja, da nas bodo pomendrali s tanki in konji.«

Vračanje domobrancev s Koroške, v Kranju. Ob njih partizanski oficir s kolajno in pištolo v rokah. Vir: Muzej NZS

Pretrgal mu je rožni venec in ga udaril po zobeh, da mu je takoj dva izbil

Kmalu za tem se je začela temeljita preiskava. Pobrali so nam vse, pustili so nam le prazne nahrbtnike in slabe obleke. Če pa je imel kdo dobro, so ga takoj slekli in mu dali raztrgano. Najbolj se je pri tem izkazal Moretov Žane iz Novega mesta. Ko je bila preiskava končana, je prišel neki partizan in vprašal, ali so nas dobro preiskali, da ni kdo kaj skril ali obdržal. Nato je sam pogledal in našel pri nekem domobrancu uro in rožni venec. Vprašal ga je, zakaj to potrebuje. Odvrnil mu je, da moli. »Kaj moliš?« se je zadrl nad njim, »ti pes izdajalski!« mu pretrgal rožni venec in ga udaril po zobeh, da mu je takoj dva izbil. Tako smo se bali imeti še svetinjice in svete podobice pri sebi. Saj so nam jih kar z vratov trgali.

Vračanje domobrancev s Koroške, v Kranju. Ob njih partizanski oficir s kolajno in pištolo v rokah. Vir: Muzej NZS

Vsak je bil tepen kot slama, če ga je dobil v roke terenec

Bili smo pa tudi lačni; če bi nam partizani ne bili pobrali vsega prepečenca in konzerv, bi nekaj dni še dobro živeli, tako pa je bila bolj trda. To je bil šele prvi dan. Kaj bo, če nas ne bodo kmalu ubili? Potem so se partizani domislili, da je že čas, da nam dajo malo jesti. Res je dobil vsak četrt litra nezabeljene vode.

Nato so začeli prihajati domačini partizani, ki so iskali znance. Bili so tudi iz našega kraja in so kričali: »Kje je ta in ta?« Jaz sem pa molčal kot zemlja, saj nisem bil sam. Bil je še moj brat in nekaj sosedov, pa se nihče ni hotel oglasiti, ker je vsak vedel, da bo tepen kot slama, če ga dobi v roke terenec. Videli smo namreč, kako je bilo z drugimi, ki so se javili in se dali prepoznati. Stali smo tako, da je vsakdo lahko poiskal svoje domačine. Medtem je tudi deževalo in smo morali ostati kar na prostem, če pa smo se hoteli stisniti k steni barake, je prišel partizan in nas pognal na dež.

»Če je še kdo med vami, ki še ni bil nič tepen, naj se javi.«

Nekateri so bili tako pretepeni, da so bili vsi črni, če so slekli srajco, in so samo prosili partizane, da naj jih postrelijo. Partizani pa so se jim kar naprej krohotali in so rekli: »Če je še kdo med vami, ki še ni bil nič tepen, naj se javi.« Po pravici povem, da ga ni bilo med nami, ki ne bi bil še nič tepen, eden bolj drugi manj. Banditi so rekli, da to še ni nič hudega, kar smo jih do zdaj dobili po glavi, hudo šele pride. Vsak dan smo dobili piti malo vode.

Med tem sem imel pa toliko priložnosti, da sem lahko spregovoril nekaj besedi s svojim bratom. Vprašal sem ga, ali je bil že tepen, pa mi je odgovoril, da le malo, čeprav se je poznalo, da jih je že precej dobil. Zadnje besede mojega brata, ki je bil starejši od mene, so bile: »Moli in bodi pripravljen na smrt. Najbrž se bova kmalu srečala na onem svetu, zato se tudi nič ne boj, saj bova šla skupaj. Na tisoče nas je na tej žalostni poti.«

Mislili smo, da bodo to delavski bataljoni, ki bodo morali porušeno

Še enkrat so nas razvrstili. Častnike skupaj, podčastnike skupaj in strelce skupaj. Razporedili so nas v čete in bataljone. Vsaka četa je štela sto mož in vsak bataljon je imel štiri čete. Tako je štel bataljon 400 mož. Bili so štirje bataljoni in vsi smo mislili, da bodo to delavski bataljoni, ki bodo morali delati in popravljati mostove in druge podrtine, kar se je porušilo med vojno. Tudi to smo govorili med sabo, da nas bodo mogoče oborožili in se bomo morali boriti proti Angležem za Koroško. Sam ne vem, kako da so mi take neumne stvari rojile po glavi, ko se kaj takega sploh ne more zgoditi, ko so nas ravno zdaj Angleži poslali nazaj. To vendar ni bilo mogoče.

Kot da bi vedeli, da gredo v smrt in da zadnjikrat gledajo gorenjske planine

30. maja so nas vse točno popisali, kdaj in kje je bil kdo rojen in koliko časa je bil pri domobrancih. Kar nas je bilo v bataljonih, smo bili vsi nad 18 let stari in vsi po eno leto pri vojakih. Zato se nam je čudno zdelo, kaj vendar mislijo storiti z nami. Nihče ni vedel nič točnega. Eden je rekel to, drugi drugače. Kako bo, pa ni nihče vedel.

1. junija zjutraj so nas gnali proti postaji vse lačne in stepene. Ko smo šli skozi Kranj, smo slišali precej psovk, pa vendar ne toliko kot je navada pri partizanih. Kranj je bil jako lepo okrašen, vse je bilo v vencih in zastavah. Kamor si pogledal, sami veseli obrazi. Ako pa si se ozrl v ujete domobrance, si videl, kakšna žalost leži na teh prepadenih obrazih, kot da bi vedeli, da gredo v smrt in da zadnjikrat gledajo gorenjske planine, ki so bile vse zavite v cvetje in zelenje.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [3]