Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [2]

Milan Zajec: Na postaji / v Kranju/ so nas odbrali za vsak voz po 60 do 80. Bili smo tako natrpani, da smo komaj stali, nikar še sedeli. Ko smo se pripeljali do Sore, kjer je bil most porušen, smo morali izstopiti in iti peš do Šentvida nad Ljubljano. Partizani, ki so nas stražili, so bili večinoma Hrvatje in so bili tudi mnogo boljši od Slovencev. Če smo prosili vode, so nam jo takoj dali. Če pa si prosil Slovenca za požirek vode, te je udaril s puškinim kopitom, da si se opotekel.

Marsikaterega je premlatil s svojo bikovko, ki jo je nosil s seboj

Ko smo prišli do Šentvida, so nas natrpali na dvorišče in smo tam čakali okrog pet ur na vlak, ki je pripeljal iz Ljubljane. Med tem časom so nam pobrali obleko, ki smo jo imeli že po desetkrat zamenjano in vsakokrat smo dobili še slabšo. Isto je bilo s čevlji. Tja je prišel tudi partizan, doma iz Novega mesta, po imenu Moretov Žane. Jaz ga ne bi poznal, pa se je sam izjavil: »Ali kdo pozna Moretovega Žaneta iz Novega mesta, ki ste domobrančički vedno govorili o njem, da ste ga potolkli, pa ga še niste. Le poglejte me dobro, da sem še Žane.« Potem se je še nekaj šopiril tam okrog, da so mu domobranci pretepli dekle, ko so hodili v patrulje proti Gorjancem. Zato je tudi marsikaterega premlatil s svojo bikovko, ki jo je nosil s seboj.

»Vi poglejte, kaj ste naredili na Turjaku, Jelendolu, Grčaricah, Mozlju ...«

Očitali so nam, da smo, preden smo se umaknili iz Slovenije, ubijali stare ljudi po Gorenjskem in otrokom, dojenčkom po domovih lomili kosti, oči kopali in žive žgali. To smo morali kar požreti, saj če si komu vrgel v obraz, da to ni res, si jih dobil, da si bil kot žamet po koži. Neki častnik jim je dobro povedal. Rekel je: »Vi poglejte, kaj ste naredili na Turjaku, Jelendolu, Grčaricah, Mozlju in še drugod po neštetih krajih in kaj boste naredili zdaj z nami kje v Kočevskem rogu. Sebe nič ne pogledate, samo na nas kažete, kar ste sami storili.« To je pa potrdil oni partizan, da so bili tudi med njimi barabe, ampak tistih je bilo jako malo in da so take že sami pospravili v trinajsto brigado. Drugi partizani so bili kar besni na tistega domobranskega oficirja in so mu jih nakladali po glavi in plečih, da je kar bobnelo, in zraven kričali: »Ti okupatorski hlapci se še zdaj niso spametovali, ko jih imamo že v rokah. Nočejo se še pokoriti in bi se spet radi organizirali proti naši vojski, ki se je štiri leta borila proti našemu največjemu sovražniku Nemcu, in smo tudi osvobodili naš narod, ki je trpel toliko časa pod tujimi oblastmi.«

Ves čas je bilo ob vlaku slišati izzivanje. »Beli psi so notri!«

Ko je vlak pripeljal iz Ljubljane, so nas peljali na kolodvor in spet natrpali v živinske vagone kolikor se je dalo. Potem smo se začeli počasi pomikati proti Ljubljani. Ves čas je bilo ob vlaku slišati izzivanje. »Beli psi so notri! Farški podrepniki!« itd. Ko smo prišli v Šiško, se je vlak ustavil ravno pri rampi. Mislili smo, da nas bodo razložili in peš gnali skozi Ljubljano, pa se to ni zgodilo. Res, prišlo je nekaj tistih ljubljanskih škricev, ki so skozi linico zijali in pljuvali na nas, mi jih pa niti pogledali nismo in jim nismo hoteli odgovarjati, ko so nas spraševali, kje imamo Rupnika in škofa.

Ko smo se pripeljali do glavnega kolodvora, je vlak samo malo zmanjšal brzino, ustavil pa se ni vse do klavnice, kjer je bil porušen most čez Ljubljanico.

Z vsakim udarcem so dobro zadevali po glavah ali kamor je že padlo

Komaj se je vlak ustavil, že je začelo bobneti po vratih kot v Kranju prvo noč, ko smo se pripeljali do partizanov. Zdaj pa je bil dan in ko so začeli odpirati vrata, so nas z vsakim udarcem dobro zadevali po glavah ali kamor je že padlo. Po ulici ob Ljubljanici, koder smo morali teči, so imeli partizani ob vsaki strani postavljene ljudi, ki so držali v rokah biče in palice. Teči smo morali, kolikor je kdo mogel. Če pa je kdo padel, smo ga kar pomendrali, saj ni bilo mogoče paziti, da bi ga ne pohodili, ko je bila taka zmeda. Posebno neprijetno je bilo za tiste, ki so bili ob straneh vrst, ker so bili še bolj tepeni kot tisti, ki so tekli v sredi.

/V nekem drugem pričevanju je dodal: Jaz sem vlekel za seboj Poldeta Crkonika, ker je bil v Kranju že tako stepen, da ni bil več pri močeh./

Na vsaki strani vrat je stal partizan s palico in oba sta nas tepla

Na dolenjski progi onstran Ljubljanice je bil vlak že pripravljen za nas in so nas takoj začeli tlačiti vanj. Tja smo prišli vsi brez sape in stepeni. To pa še ni bilo dovolj, ampak jih je vsak dobil še pri vratih vagona. Na vsaki strani vrat je stal partizan s palico in oba sta nas tepla. Ko je bil voz poln do zadnjega kotička, so ga zaprli, mi pa smo se kar oddahnili. Vsaj pretepali nas ne bodo, dokler smo notri, smo si mislili. Po drugi strani smo se pa zopet bali, kdaj bodo spet odprli vrata.

Ko je bil vlak poln, se je oglasila harmonika, petje in vriskanje iz partizanskih grl, mi pa smo žalostno gledali skozi malo okence v sonce, ki je ravno zahajalo. Nekdo je dejal: »Najbrž zadnjič gledamo lepote sončnega zahoda. Vse že tako kaže, da bomo morali od žeje umreti, če nas bodo tako pretepali in stradali in nam niti vode ne dajali.« Na mah je nastala tišina v vozu in nekdo je dejal: »Molimo rožni venec za srečno smrt in za svoje sovražnike, ki nas že toliko časa preganjajo.« Takoj se je zadrl partizan: »Le molite, psi beli, ki ste poslušali farje, saj tako ne boste dolgo, saj vas bo itak kmalu povohala matilda.« Izmed nas pa ni nihče nič odgovoril, ampak smo začeli moliti vsak zase po tihem.

France Kozina in Milan Zajec, rešenca iz Kočevskega roga, po vojni v begunskem taborišču.

»Fantje, niti eden ne bo ostal živ zdaj, ko gremo v Kočevje.«

Ravno avemarijo je zazvonilo, ko se je začel vlak pomikati proti Dolenjski. Kam gremo, nismo vedeli. Ko smo bili še v Kranju, nam je partizanski oficir govoril, da bomo sojeni vsak v svojem domačem kraju, oziroma da smo že bili sojeni. Kje se bo pa obsodba izvršila, pa ni povedal, ampak mi smo nekako od strani slišali, da gremo (tako so se partizani pogovarjali) v Kočevje in da nas bodo tam ubili. Seveda so nekateri tudi bili zelo naivni in so mislili, da nas bodo na Gorenjskem izpustili in poslali vsakogar v domači kraj pred ljudsko sodišče.

Med nami so bili pa tudi taki, ki so bili zajeti na Turjaku in potem zaprti v Kočevju in so dobro vedeli, kaj in kako so jih ubijali leta 1943. Rekli so nam: »Fantje, niti eden ne bo ostal živ zdaj, ko gremo v Kočevje. Če more kdo uiti, naj uide, če želi še kaj časa živeti.« Res smo poskušali, ali bi se dalo kako odpreti, da bi poskakali kar iz drvečega vlaka, pa se ni dalo. Ves trud je bil zaman. Vsaj v našem vagonu je bilo tako. Za druge vozove ne vem, če so bili tako čvrsto zaprti.

Nič si nismo mogli pomagati, vdali smo se v voljo božjo

Dosti jih je tudi bilo, ki so se peljali mimo svojih domov in so kazali s prstom svojo hišo, ki je bila vsa razsvetljena. Želeli so, da bi vsaj za trenutek mogli domov, da bi se poslovili od svojih domačih, potem pa če jih tudi takoj ubijejo. Zdaj pa jih bodo ubili Bog ve kje v Kočevskem rogu in ne bodo domači nič vedeli, kje počivajo. Ob takem razmišljanju je na nas legla še večja žalost, ko smo se spomnili na svoje domove. Nič si nismo mogli pomagati, vdali smo se v voljo božjo, naj pride, kar hoče. Zelo dolgo je trajala vožnja, preden smo prišli do Kočevja, posebno zato, ker smo bili tako hudo žejni in lačni, saj je poteklo že nekaj dni, odkar smo zadnjič jedli.

Med nami so bili moji štirje bratje

Zjutraj rano ob sončnem vzhodu smo se pripeljali v Kočevje, kjer so nas takoj odgnali naravnost v gimnazijo. Vse sobe v pritličju in prvem nadstropju so bile polne. Komaj dvajset minut smo bili notri, ko so nas še enkrat preiskali, če ima kdo še kakšen nožič ali kako drugo vrednost pri sebi. Nato so nas poklicali iz dveh sob v prvem nadstropju, naj gremo po hrano. Kar veseli smo bili, da bomo spet dobili nekaj toplega v želodec, še bolj pa smo si želeli vode, če bi jo bilo kje mogoče dobiti. Prosili smo partizane, pa niso hoteli o vodi nič slišati.

Med nami so bili moji trije bratje, pa nisem mogel priti z njimi v stik, da bi vsaj nekaj besed z njimi spregovoril. Ko sem prišel na dvorišče pred kotel, kjer so delili malo neslane in nezabeljene vode, sem pa opazil, da so tudi trije moji bratje z mano. Komunisti so nam rekli, da pojdemo nekam delat. Hotel sem se preriniti do bratov, pa me je začel neki partizan suvati s puškinim kopitom in kričati, kam se rinem. Tako sem moral ostati na tistem mestu, kjer sem bil.

Niti svinje ne bi kaj takega jedle, če bi ne bile močno lačne

Komaj polovica nas je dobila tisto neslano vodo, ostale so pa kar priključili k nam, ki smo bili že dobili hrano. Med njimi je bil neki mlad fant, ki ga je partizan vprašal, kdaj je šel k domobrancem. Ta pa je bil že ves zmeden in je kar na hitro odgovoril, da 8. septembra 1943. Zato je bil strašno tepen, in partizan mu je rekel, da mu ne bo nikoli več treba iti k domobrancem in da bo čez nekaj ur že dobil, kar mu gre. Nam se je pa čudno zdelo, kaj bomo delali, ko še vsi nismo jesti dobili. Tisti pa, ki smo dobili, smo morali iztresti hrano stran, ker ni bilo časa, da bi jedli in tudi užitno ni bilo za človeški želodec. Niti svinje ne bi kaj takega jedle, če bi ne bile močno lačne.

Ko so šli moji trije bratje mimo sobe, so mi dali znamenje, da me vidijo

Ko smo korakali po mostu, sem videl, da je moj brat že bos in da ves šepast koraka za nami proti Sokolskemu domu. V lopi pred stavbo Sokolskega doma smo že opazili polno krvavih domobranskih oblek. Nekdo je dejal, da nas bodo vse ubili. »Le poglejte, koliko so jih že. In vse so slekli.« Zdaj nam je postalo precej neprijetno, ko smo videli pred seboj smrt in samo to nam je zvenelo po glavi. Smrt! Ubiti bomo!

Ko smo prišli v sobe, smo morali takoj odložiti prazne nahrbtnike, če ga je še kdo imel, in dati roke na hrbet. Partizani so nas začeli vezati z žico, ki so jo že imeli nastriženo v sosednji sobi – velikanski kup. Saj jo je tudi moralo biti veliko, ko nas je bilo precejšnje število in je bil vsakdo zvezan dvakrat. Jaz sem bil zvezan s svojim prijateljem. Ko so šli moji trije bratje mimo sobe, so mi dali znamenje, da me vidijo.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [4]