Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [3]

Milan Zajec: Takoj so nas /v Kočevju/ začeli nakladati na avtomobile tako, da smo ležali drug na drugem kot drva. Prišel sem na drugi tovornjak, vsega je bilo šest tovornjakov. Ko so bili pivi avtomobili naloženi, so nas odpeljali malo naprej, da smo lahko slišali, kako so nakladali druge. Seveda, videli nismo ničesar, saj smo na avtomobilih ležali.

Zdaj smo se zadnjič videli in se poslovili kar z očmi in se v duhu objeli

Skušali smo se vzpenjati, da bi vsaj nekaj videli, toda bilo je zaman, kajti kljub skrajnemu prizadevanju se je le slabo videlo. Rad bi namreč videl, kam so naložili moje brate. Zato sem se z vsemi močmi vzpenjal in nategoval vrat, da bi le kaj več videl. Posrečilo se mi je končno opaziti brate, kako so jih skupaj natovarjali na avtomobil. Točno sem opazil, da sta bila dva zvezana skupaj, tretji brat je bil pa privezan s svojim prijateljem, s katerim sta bila ves čas skupaj pri domobrancih. Zdaj smo se zadnjič videli in se poslovili kar z očmi in se v duhu objeli. Tako smo bili ločeni do grobov v Kočevskem rogu.

Najhuje je bilo gledati, kako so brate zvezane pretepali, ko so bili že vsi duševno izčrpani. Rajši bi videl, naj kdo verjame ali ne, da bi mene še trikrat huje zvezali in okrutneje pretepli kot pa nje. Še zdaj ne vem, kako sem vse to prenašal in da mi je Bog podelil milost, da nisem obupal.

Kar v glavo mi ni moglo iti, da nas bodo ubili, ko smo komaj začeli živeti

Ko so bili vsi tovornjaki naloženi, so odpeljali oni, ki so bili poslednji naloženi, na­prej, mi pa za njimi skozi Kočevsko mesto proti Kočevskem rogu. Tako lepega dne ne pomnim v svojem življenju, kot je bil takrat. Jasno je bilo kot steklo, rosa se je bleščala v sončnih žarkih, vse je bilo v cvetju in zelenju, da mi kar v glavo ni moglo iti, da nas bodo ubili, ko smo komaj začeli živeti. Na tistem avtomobilu, kjer sem bil jaz, smo bili vsi stari od 18 do 24 let, le eden je bil starejši družinski oče.

Začela se nam je žica zajedati v meso, povrhu so nas pa še tepli s palicami partizani, ki so sedeli na vsakem oglu tovornjaka. Nas je že tako bolelo, da smo začeli zdihovati, pa če se je le eden premaknil, je zabolelo vse v avtomobilu, to pa zato, ker smo ležali drug vrh drugega.

Na tovornjaku je bil tudi starejši mož, ki je imel doma ženo in šest otročičkov, in nas je začel miriti: »Kaj boste vi, fantje, ki ste sami in gre vse z vami. Kaj pa jaz, ko zapuščam doma otročičke vse nepreskrbljene, najstarejši je star deset let. Bo že Bog skrbel zanje, zdaj ko mene ne bodo imeli.«

Začeli smo na glas moliti kesanje in se pripravljati na smrt

Pa nismo zato vzdihovali, ker bomo ubiti, ampak zato, ker nas je tako strašno bolelo. Povrhu pa bi morali še peti. Ampak mi smo začeli na glas moliti kesanje in se pripravljati na smrt. Saj na smrt smo se pripravljali že od prvega hipa, ko so nas partizani dobili v roke. Nekdo se je še spomnil, da je prav danes prva sobota. »Peljemo se v smrt. Ker smo šli prej vsako soboto k obhajilu, bomo pa šli še danes, ko nas bo obhajala sama Marija.«

Partizani pa tudi niso hoteli odnehati, tako da smo začeli peti Češčena si, Marija. To pa jim ni bilo po volji in so zahtevali, da moramo peti Črnolasko ali pa Triglav, moj dom. Mi pa tega nismo hoteli, čeprav smo bili še bolj tepeni. Jaz sem se najbolj bal, da mi bo prišlo slabo in ne bom mogel sam priti z avtomobila v Kočevskem rogu.

Kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje domobrancev, ki so jih komunisti morili

Sonce je začelo pripekati in žeja je postajala zmeraj hujša, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi se komu kaj pripetilo. Ko smo bili že precej daleč v gozdu, smo začeli srečavati avtomobile, ki so se prazni vračali proti Kočevju po druge domobrance. Vozili so obleko, kar je bilo znak, da so jih slekli. Vedno bolj smo se bližali morišču, ki je bilo v neki dolini in kmalu smo zaslišali streljanje in kričanje domobrancev, ki so jih komunisti morili. Dotlej nisem še nikogar videl, da bi bil jokal, ampak je vsakdo mirno čakal, kaj bo prišlo.

Bil je ves krvav in ni imel nobenega očesa, glavo pa vso razmesarjeno

Ko smo prišli do določenega kraja, so se avtomobili ustavili in začeli so nas za noge vlačiti z njih. Nog nisem čutil več, ko sem padel z avtomobila, ker mi je vse otrpnilo med vožnjo, ko so sedeli in ležali na meni. Z drugimi je bilo isto. Takoj, ko so nas zvlekli z avtomobilov, so začeli rezati jermene pri čevljih in nas sezuvati. Nekaterim se je že pri rezanju jermenov zadrl nož v meso in ga je razparal, da je bilo že tam vse krvavo.

Ko je meni sezuval čevlje, sem opazoval mladega fanta, komaj 18 do 20 let starega, ki so ga tam mučili. Bil je že ves krvav in ni imel nobenega očesa, glavo pa vso razklano in razmesarjeno. Še vedno je bil pri zavesti, mirno je sedel in niti malo ni tarnal ali zdihoval. Čudil sem se mu, kako more s tako lahkoto prenašati te grozne bolečine, partizani pa so ga kar naprej tolkli, dokler se ni zgrudil po tleh.

Partizani so stali v špalirju in so imeli v rokah kole, na katerih so bili nasajeni krivi noži

Ko smo bili že vsi sezuti, so nas zvezali po dvajset do trideset skupaj in začelo se je nečloveško pretepanje. Partizani so stali v špalirju in so imeli v rokah kole, na katerih so bili nasajeni krivi noži; s temi so nas pretepali na poti proti morišču, ki je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 do 500 metrov. Med potjo smo morali sedati na tla in hitro zopet vstajati, kar nam je povzročalo nepopisne bolečine, žica se nam je namreč zajedala v meso. Na tej poti so nam partizani odredili, da smo morali hoditi nekaj metrov naprej, potem pa zopet nazaj, tako smo hodili tistih nekaj metrov skoro celo uro. Tako se mi je vsaj zdelo, mogoče je bilo malo več ali manj, saj ure nisem imel pri sebi! Spotoma smo morali prepevati take pesmi, kakršne so želeli komunisti.

Morali smo z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov

Posebno hudo je bilo, ker so nekaterim razklali glave z noži in smo jih morali nezavestne vleči za seboj. Partizani pa so nad našim trpljenjem od veselja prepevali in vriskali. Ko smo prišli do jame, smo bili vsi stepeni in razmesarjeni. Tam so vsakega posebej razvezali, da si je moral sam sleči vrhnjo obleko, nekateri so morali odložiti tudi spodnjo. Nato smo morali z na hrbtu zvezanimi rokami goli teči skozi krdelo partizanov v neznan kraj.

Ko so me razvezali in sem se začel slačiti, nisem vedel, ali mi sploh kaka roka še kaj koristi ali nič več. Rok sploh nisem več čutil, tako mi je namreč zastala kri v rokah zaradi žice, ki je bila pretesno zavezana. Sam sem si komaj strgal obleko in spodnje hlače. Ostal sem v srajci, to pa zato, ker sem vanjo spravil čudodelno svetinjico Karmelske Matere božje, preden so mi zvezali roke. Kdor je imel namreč svetinjico obešeno okrog vratu, so mu jo iztrgali. Zato sem si jo dobro shranil in se priporočil Mariji za varstvo in srečno smrt.

Pred seboj sem zagledal brezno, pred njim je ležalo razmesarjeno truplo

Ko je prišel partizan do mene, in ker sem bil še v srajci, je zakričal: »Kaj se tako počasi slačiš?« Nato pa nisem nič odgovoril, ampak sem dal roke na hrbet, da mi jih je zvezal. Sunil me je naprej, da moram teči. Ko sem tekel, nisem nič videl, kam tečem, videl sem pred seboj drugega nesrečneža, ki so mu partizani kazali pot s koli in noži. V hipu je zmanjkal pred mojimi očmi, ker je bil tam hud ovinek. Tudi videlo se je prav slabo.

Na mah sem zagledal pred seboj brezno, pred njim je ležalo vse razmesarjeno in krvavo truplo. Takoj mi je prišlo na misel, kar sem že večkrat bral o Krimski jami, kako so partizani metali prve žrtve vanjo. Tisti hip sem zaslišal glas: »Pazi nanj!« To je zakričal partizan tistima dvema, ki sta pred jamo streljala vsakega posebej, naj pazita name, ki sem tekel. To je bilo vse v nekaj sekundah. Bil sem popolnoma pri zavesti in pravi pameti ter si nisem nič drugega želel kot takojšnje smrti, da bi bil tako rešen teh muk.

Ko sem se čez nekaj minut zavedel, sem videl, da ležim na kupu golih, krvavih trupel

Ko sem pritekel tik pred jamo, se nisem nič ustavil, ampak sem se še z večjo silo pognal vanjo, da sem preskočil tistega mrliča, ki je ležal pred jamo, in skočil vanjo. Isti hip sta tudi partizana ustrelila, jaz sem pa samo zakričal: »Jezus, usmiljenje!« Slišal sem dva strela, potem pa nič več! Padel sem v prepad! Hudo sem se pretresel, ko sem padel notri, in nisem vedel, ali sem živ, ali mrtev!

Ko sem se čez nekaj minut zavedel, sem videl, da ležim na kupu golih, krvavih trupel. Pod mano je bilo strašno zdihovanje in stokanje, name pa so padale nove žrtve.

Izkop komunističnega brezna smrti Macesnova gorica leta 2022. Foto: Jože Jagrič

Strašno mi je bilo neprijetno, ko sem videl, kako bom moral umreti

Kri je tekla po meni in se zlivala v usta, zato sem tudi jaz začel kričati, naj me ustreli z vrha, da se ne bom še dalje mučil, ko sem si tako želel smrti, nazadnje sem pa še nezadet padel v jamo. Vedel sem pa tudi, da bom moral končno umreti od lakote in žeje, da se sploh ni mogoče rešiti iz tako velike globočine, saj sploh ni mogoče plezati po tako gladki steni. Takoj sem zato storil sklep, da izpod trupel sploh ne grem, naj me zasujejo nove žrtve, da se bom zadušil tako pod njimi. Strašno mi je bilo neprijetno, ko sem videl, kako bom moral umreti. trdno sem pa sklenil, da bom vztrajal pri svojem sklepu. Posebno mi je bilo hudo, ker so bili vsi trije bratje, ki so padli v jamo, mrtvi, sam pa sem bil živ. Sploh se ne da povedati, kako je človeku hudo, kadar želi smrti, pa noče priti. To ve samo tisti, ki je to že sam poskusil na svoji koži. Že je padlo name okrog deset žrtev. Nekateri so bili takoj mrtvi, drugi pa samo ranjeni.

Enega je že razvezal, pa so mu ga ustrelili od vrha

Naenkrat me je začel nekdo pri kraju jame klicati. Meni pa se je zdelo, kot da bi se bil zbudil iz nekega spanja. Takoj sem bil pripravljen, da si ohranim življenje, zato sem se začel premetavati, da bi si razvezal roke, ki sem jih imel še zvezane na hrbtu, in da bi se otresel bremena, ker sem bil že do polovice telesa zasut.

Rok si nikakor nisem mogel razvezati, samo toliko sem bil še pri moči, da sem se izkopal izpod trupel in sem opazil, da me je nekdo klical, ki je imel prestreljeno lice in tudi še zvezane roke. Ko sem se privalil do njega, mi je rekel, da je enega že razvezal, pa so mu ga ustrelili od vrha, zato naj se pomakneva čisto h kraju jame, ker partizani mečejo tudi bombe in streljajo z mitraljezi po truplih.

Ves sem bil krvav, kot bi se v krvi kopal

Komaj je to izgovoril, že je zaropotal mitraljez in takoj nato so zabobnele bombe. Dasi sem si prej tako želel smrti, sem se stisnil za kapnik in se zavaroval pred kroglo. Ko je streljanje ponehalo, sva se začela razvezovati, da bi imela vsaj proste roke. On je bil že tako slaboten, da ni mogel že nič več storiti, jaz pa sem sedel in mu razvezoval roke z zobmi, potem jih je pa še on meni. Ko sva imela roke proste, sem se začel ogledovati, ali sem kaj zadet, ali samo potolčen. Krvav sem bil ves, kot bi se v krvi kopal. Hvala Bogu, nisem bil nič zadet, edino kolikor sem bil stepen in obtolčen, ko sem padel v jamo.

Svetinjice, ki so jih našli ob komunističnem breznu smrti Macesnova gorica leta 2007. Foto: Mitja Ferenc

Vedel sem, da me je obvarovala Marija, ker sem imel svetinjico njene podobe

Takoj sem vedel, da me je obvarovala Marija, ker sem imel svetinjico njene podobe. Vzel sem jo iz srajčnega žepa in se ji zahvalil za njene dobrote, ker me je obvarovala krogle in smrti. Tudi tovarišu sem jo pokazal in povedal, kako sem jo shranil. Potem me je lepo prosil, naj mu jo dam, da jo še enkrat poljubi, ker čuti, da bo kmalu umrl.

V jami je bilo pa tudi strašno mrzlo, posebno za naju, ker nisva imela nič obleke. Takoj sem začel slačiti mrtvake, ki so padli v jamo še v spodnjih hlačah in srajcah. On pa ni bil toliko pri močeh, da bi mogel stati. Govoril je še malo in me prosil, naj natrgam cunj, da ga obvežem. Rad sem mu ustregel, saj sem imel samo še njega, da mi je bil za družbo. Ko sva se malo oblekla, je padel še eden v jamo, ki je bil pri zavesti in živ. Takoj sem ga razvezal in mu obvezal rano. Bil je prestreljen skozi vrat.

Kri je tako tekla, da je kar žuborelo, kot bi tekel potoček po skalah s planine

Na kupu mrličev in ranjencev (saj so bili skoraj samo težko ranjeni) je bilo tako strahotno vzdihovanje, da nas je kar groza pretresala. Pomagati jim pa nismo mogli. Le onemu, ki je bil laže ranjen in je padel bolj h kraju jame, smo razvezali roke. Tako se nas je nabralo deset do petnajst. Kmalu pa so nekateri pomrli zaradi izgube krvi. Kri je pa tako tekla, da je kar žuborelo, kot bi tekel potoček po skalah s planine.

Z ubijanjem pa še vedno niso prenehali. Znova so padale nove žrtve z zvezanimi rokami. Najbolj je bilo grozno poslušati domobrance, ki so molili za svoje sovražnike. Na ves glas so kričali, naj jim Bog odpusti, saj ne vedo, kaj delajo. Kurati so v zmedenosti peli latinske pogrebne pesmi. Strašno so doneli ti glasovi po votlini.

Križ, ki zaznamuje komunistično brezno smrti Macesnova gorica (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Napravila sva si zaklonišče iz mrličev

Z nekim prijateljem, ki tudi ni bil nič ranjen, sva se začela skrivati za mrtvake, da bi naju ne opazili partizani, ako bi se slučajno spustili v jamo in preiskali, če bi slučajno ostal še kdo živ. Bila sva oba še precej pri moči, da sva si res napravila dobro zaklonišče iz mrličev. Le na to nisva prav nič pomislila, da naju bodo žrtve, ako bodo še dalje padale v jamo, zasule in se bova tako zadušila. Morala sva tako ležati kake dobre pol ure, ko se je začela kopica mrtvakov podirati na naju.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [5]