Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [4]

Milan Zajec: Mrliči so naju stiskali k skali tako močno, da sva se komaj pravočasno izvlekla in se vrnila k ranjencem, ki so se tudi tiščali v neki votlini niže v jami. Med nami jih je že dosti umrlo, drugi pa so bili slabotni, da sploh ni bilo upanja, da bi prišli iz jame, če bi se ponoči partizani slučajno odstranili.

Izgubili smo vse upanje, da bi prišli še kdaj ven

Ko se je začelo malo mračiti, smo se začeli posvetovati, kako bi prišli iz jame in ali bi sploh bilo mogoče po skalah, ker so bile tako strme in gladke. Bilo je že popolnoma temno, ko smo se začeli kobacati preko mrtvakov proti odprtini, ki se je še malo svetila. Zdihovanje in stokanje je bilo tako glasno, da ni bilo treba paziti na to, da nismo delali preveč hrupa. Sicer bi se pa tako ne slišalo iz jame.

Ko smo prišli že precej visoko po truplih, je naenkrat zaropo­tal mitraljez in zabobnele bombe, da se je vse streslo. Mi pa smo se počasi zavlekli zopet nazaj, kjer smo bili prej; nekaj nas je bilo zadetih. Izgubili smo vse upanje, da bi prišli še kdaj ven.

Z dnevom so začeli spet padati domobranci v jamo

Lakota se je oglašala, še hujša pa je bila žeja, saj je bilo že nekaj dni, ko nismo ničesar ne jedli ne pili. Če bo šlo tako dalje, ne bomo mogli živeti dalj kot dan ali dva, pa niti ne vsi, ker bodo nekateri že prvo noč umrli od slabosti. Prosili so nas, kateri smo še mogli hoditi, naj poiščemo kje kaj vode in jim prinesemo, da bi vsaj usta ohladili. Mi se pa tudi nismo radi oddaljevali iz rova, ker so neprestano padale v jamo bombe in bi nas lahko ubile. Zato smo se prvo noč stisnili skupaj na kup in legli.

Zeblo nas je pa tako, da smo kar z zobmi šklepetali. To tudi ni bilo nič čudnega, ker smo bili vsi samo v spodnjih hlačah in srajci, pa še to je bilo vse mokro od krvi, ker smo druge slekli. Nihče ni nič spal. Komaj smo čakali, da se zdani. Z dnevom pa so začeli spet padati domobranci v jamo. Padali so v tako kratkih presledkih, da jih je vsako minuto padlo najmanj deset. Med tem so bili seveda tudi daljši odmori, ko so jih zunaj mučili, preden so jih ubili.

Staknili smo majhno votlino in začeli po trebuhu lesti vanjo

Tudi drugi dan je še kakšen padel v jamo, da smo ga lahko razvezali, če je bil še živ in samo lahko ranjen. Vpraševali smo ga, kaj delajo zunaj z domobranci, pa nam je povedal isto, kar sem sam videl, preden sem padel v jamo.

Potem smo začeli iskati izhod iz jame in smo staknili majhno votlino, tako da smo morali po trebuhu lesti vanjo. Čim dlje smo šli, tem večja je bila odprtina. Vsi smo bili že veseli, da smo našli izhod ali da bomo vsaj prišli do vode in si ohladili žejo. Tema je bila taka, da nismo videli niti meter pred seboj, samo tipali smo. Kmalu smo prišli do konca in smo se tako zmešali v orientaciji, da nismo mogli priti ne naprej ne nazaj, ker je bilo notri vse votlo. Dosegli smo pa vsaj toliko, da smo našli kapnik, ki je bil malo vlažen in smo si z njim hladili usta.

Križ, ki zaznamuje komunistično brezno smrti Macesnova gorica (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Bila je že ogromna kopica trupel. Iz nje se je kadilo, kot bi ogenj kuril.

Ravno tako smo drugo noč spet čakali, da bi se partizani odstranili od jame, pa je bilo isto kot prvo noč. Padale so bombe na stokajoče in umirajoče domobrance. Ko se je zdanilo, so prav tako kot prvi in drugi dan spet padali domobranci v jamo. Zdaj je bila že ogromna kopica trupel. Iz nje se je kadilo, kot bi ogenj kuril, to pa zato, ker je bila meseca junija velika vročina in fantje so bili močno razgreti, ko so padali v jamo. Parili so se s krvjo vred, para pa se je dvigala proti odprtini. Smrad tudi ni bil majhen. Kri je tekla, da se je slišalo žuborenje, ko se je pretakala po truplih. Trgali smo cunje, jih močili s svojo vodo in jih držali na ustih in nosu, da nismo vdihovali ti­stega smradu.

Rekel mi je, da so v Krušnici jako dobri in zanesljivi ljudje

Zdaj so že tretji dan padali domobranci. Vedeli smo, da mora biti tisti transport, s katerim smo mi prišli, kmalu končan, saj jih je v jamo padlo že gotovo več kakor tisoč. Med padlimi je bil tudi nekdo, ki sploh ni šel na Koroško, ampak je ostal doma in se je šel javit, kakor je sam pripovedoval. Štirinajst dni je bil zaprt v Šentvidu nad Ljubljano, potem je en teden delal nekje v Ljubljani, pred nekaj dnevi pa so ga, kakor druge, ki so bili pri domobrancih, naložili na avtomobile in odpeljali naravnost v Kočevski rog. Rekel je in tožil: »Zakaj nisem šel na Koroško z ostalimi domobranci, pa bi mi danes ne bilo treba biti tukaj.« Jaz pa sem mu povedal, da so nas s Koroške Angleži izročili Titovcem, ki bodo vse ubili, on pa mi tega ni hotel verjeti. Doma je bil iz Osilnice. Natančno sem ga spraševal, kakšni so ljudje, če bi slučajno prišel iz jame in se zatekel k njim, ali bi mi hoteli pomagati. Rekel mi je, da so v Krušnici jako dobri in zanesljivi ljudje, če bi prišel kdo ven, naj se kar do njih obrne. Gotovo mu bodo pomagali in ga skrili.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, kapniki v stranskem rovu (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Nekaj časa smo šli po truplih, potem je bilo pa še pet do osem metrov plezanja

Tretji dan smo spet poskušali priti ven, pa ni bilo mogoče, ampak smo se stisnili na kup, da bi spali. Bilo je tako mrzlo, da je vsak hotel biti na sredi, kjer je bilo bolj toplo. Jaz in še nekdo, ki sva bila najbolj pri moči, sva morala biti vedno pri kraju, da sva grela ranjence, ki jih ni bilo več veliko. Večinoma so že umrli, le šest nas je bilo, ki smo lahko hodili.

Četrti dan zjutraj pa niso več padali domobranci v jamo, zato smo tudi mislili, da ni več partizanov okrog jame in tudi slišati jih ni bilo. Prepričani smo bili, da so se odstranili, in takoj smo se odločili, da gremo ven. Nekaj časa smo šli po truplih, potem je bilo pa še pet do osem metrov plezanja po skalah. Videti je bilo, da je skoraj nemogoče, pa se je vseeno eden opogumil in mu je kar šlo, ker je bil v skali majhen žleb, ki ga je menda izjedla voda ob hudih nalivih.

Bili smo zelo veseli, da je vsaj eden prišel ven, ki bo povedal, kako so nas morili

Po tem žlebu se je opiral, mi pa smo ga opazovali, ali bo prišel srečno ven. Ko bi bil zunaj, bi naj malo pogledal okrog, in če ne bi bilo partizanov, bi nas poklical in nam pomolil kakšno palico ali srobot, da bi laže prišli ven.

Prišel je ravno srečno do vrha jame. Mi smo bili zelo veseli, da je vsaj eden prišel ven, ki bo vedel povedati, kako so nas morili in žive metali v prepade. Naenkrat so ga zgrabili partizani in ga vprašali: »Ali si Rupnikovec ali Nedičevec?« On pa jim je odgovoril: »Domobranec sem!« Odgnali so ga proč. Mi pa smo si mislili, da bodo zdaj gotovo partizani prišli v jamo, ker jim bo on povedal, da smo notri še živi. To so pa tudi sami vedeli, ker so slišali zdihovanje, ki je bilo tako močno, da se je gotovo en kilometer daleč slišalo.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, kosti umorjenih v enem od stranskih rovov (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Zaklali so ga in ga spet vrgli v jamo čez 20 do 30 minut

Umaknili smo se nazaj v rov in čakali, da pridejo partizani in nas ubijejo. Res smo bili že zelo slabotni, posebno zaradi žeje, da niti govoriti nismo mogli dosti, ker smo imeli usta že vsa suha in zatekla.

Skozi votlino smo opazovali, ali bodo domobranca, ki je prišel iz jame, vrgli nazaj ali ga bodo zunaj ubili. Zaklali so ga in ga spet vrgli v jamo čez 20 do 30 minut.

Nas je bilo samo še pet živih, ki smo lahko hodili, drugi pa so umirali na kupu in v rovu, kjer smo se prvi dan skrili. Močno smo napenjali ušesa in čakali, kaj se bo zgodilo zunaj. Slišali smo veliko hrupa, potem pa smo slišali, da so začeli okrog jame kopati. Vedeli smo takoj, da bodo minirali. Čakali smo čisto tiho in nihče ni nič govoril. Vsakdo je samo mislil, kaj bo, ko bomo zasuti in si ne bomo mogli nič pomagati.

Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje

Približno čez eno uro je bila zelo močna detonacija in ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče. Nihče izmed nas ni dobil nobene poškodbe, samo enemu je počil bobenček v ušesu zaradi močnega zračnega pritiska. Najbolj pa nas je skrbelo, ali smo popolnoma zasuti. Tema je bila takoj tako gosta, da niti odprtine nismo mogli videti, pa ne zato, ker bi bili popolnoma zasuti, ampak zaradi dima.

Čez nekaj časa smo spet opazili svetlobo in smo bili veseli, da nismo popolnoma zasuti. Kmalu zatem je bila druga, tretja, četrta in peta detonacija, vse hujše od prve. Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje. Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo. Bilo je še huje, ko nas je poleg žeje dušil še prah in apno. To miniranje je bilo dopoldne. Vedeli nismo, ali smo zasuti ali ne, zato smo rekli, da pred nočjo dobro pregledamo, ali se bo dalo priti ven. Tačas se bo pa tudi dim malo razkadil.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, v zahodno stransko votlino se je zateklo vsaj 22 umorjenih (2022). Foto: Jože Jagrič

Drugi dan sem se spet zavedel in začel gledati, ali je še kdo živ okrog mene

V jami nismo smeli dalje čakati, ker je bil četrti dan, kar smo bili notri, prej pa že tri dni nismo nič jedli. Tako bi oslabeli, da ne bi imeli moči za plezanje, četudi bi bilo sicer mogoče. Malo pred nočjo se je dim nekoliko razkadil in smo spet videli, da se svetlika v jami in da naš rov ni zasut. Jama je bila na vrhu bolj ozka, na dnu pa zelo široka. Ker so padale skale v sredino jame, našega rova niso popolnoma zasule.

Ko smo se začeli bližati odprtini, da bi prišli ven, sem se onesvestil in začel bruhati tisti prah, ki sem ga vdihaval pomešanega s paro. Drugi dan sem se spet zavedel in začel gledati, ali je še kdo živ okrog mene. Nekoga, ki je ležal zraven mene, sem začel tresti in klicati, pa je bil že ves mrzel in trd. Najprej sem mislil, da so drugi štirje prišli srečno iz jame. Bilo mi je še huje.

Začel sem moliti in prositi Boga, naj mi pomaga iz tega strašnega žrela smrti

Ostal sem sam, žive duše ni bilo poleg mene in bilo je še bolj pusto. Začel sem moliti in prositi Boga, naj mi pomaga iz tega strašnega prepada in reši iz žrela smrti, ker sem bil ločen od ljudi, ki bi mi mogli pomagati in me zavarovati pred to strašno nevihto, ki divja po deželi in preganja vse tiste, ki so Bogu zvesti in spolnjujejo Njegove zapovedi. Druge tolažbe nisem imel, kakor svetinjico Karmelske Matere božje, ki sem jo stiskal v žepu srajce.

Nazadnje sem se tako vdal v božjo voljo, da sem bil popolnoma potolažen in miren. Celo to sem mislil, da ne more biti nihče srečnejši kot sem jaz, ki bom tukaj notri umrl, četudi se kdo svobodno giblje po svetu in ima na razpolago pijačo in druge stvari.

Svetinjica, ki so jo našli ob komunističnem breznu smrti Macesnova gorica leta 2007. Foto: Mitja Ferenc

Začel sem iskati še kakšnega živega človeka

Še vedno se je slišalo težko zdihovanje, čeprav je bila ogromna teža skal na truplih. Začel sem iskati še kakšnega živega človeka. Ko sem prišel malo dalje, sem našel tiste, ki so bili prejšnjo noč še živi in so hoteli priti ven, na skalah mrtve. Samo eden je bil še živ, in ko me je opazil, me je najprej vprašal, ali je še kdo drugi živ ali pa sva sama. Jaz sem mu samo odgovoril, da ne vem za nikogar drugega, razen za nekega ranjenca, ki so ga danes vrgli na skalo in se pripravlja na smrt. Tega sem vprašal, ali bo mogoče priti ven. Odgovoril mi je, da je že eno uro čakal pred jamo, pa da so stalno partizani zunaj in da tudi ne bo mogoče, ker so po miniranju stene preveč gladke. Bil je jako nestrpen in si je mencal roke, kako bi prišel ven. Mene pa ni nič vleklo ven, zato sem ga miril in prosil, naj se odmakne od odprtine, ker lahko pade še kakšna bomba noter. Ubogal me je.

Vzel sem nožek in začel rezati mrtvega tovariša

Samo žeje nisva mogla prenašati. Usta in ustnice so bile suhe, da sva komaj še govorila. Lakote pa nisva več tako čutila kot prvi, drugi in tretji dan, samo slabotna sva postajala. On je imel pri sebi pipček, ki ga je po naključju dobil pri nekem mrtvaku, ko mu je slekel srajco. Domislil se je, da bi bilo dobro jesti tudi človeško meso, tako bi ostala bolj pri moči. Ta nasvet sem tudi jaz poslušal, vzel nožek in začel rezati mrtvega tovariša. Prvi košček sem dal njemu in ko sem videl, da ga je, sem vprašal, kakšno je. Rekel mi je, da je dobro, naj mu še dam. Potem sem pa še jaz začel. Pa ni res tako dobro kakor je bilo videti. Bilo je mastno in nekam omledno, tako da ga nisem mogel pojesti več kot dva majhna koščka. Njemu pa sem dal pet koščkov. Pozneje pa me je še vedno prosil, naj mu še dam.

Meni pa je druga misel padla v glavo, da bi bilo dobro, če bi komu, ki je še živ, predrl srce in mu izsrkal njegovo kri. Takoj sem se spravil na delo. Nekomu, ki je bil še živ, sem nastavil nožek na srce, pa sem se skesal in pomislil, da bom postal pred smrtjo še morilec, ko mogoče niti 24 ur ne bom več živ. Odstranil sem nožek. Tudi oni, ki je tako lahko jedel človeško meso, ni hotel piti krvi, ampak se je prav s slastjo najedel mesa mrtvega človeka.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [6]