Od običajnih pričevanj se Temelji osvobojenja razlikujejo v tem, da je France Krištof osnovno pripoved Franceta Kozine razširil v močno komentirano podobo, pri čemer je skupaj z avtorjem omenil številne podrobnosti. Kozina je omenil tudi številna imena umorjenih ter več imen tistih, ki so pri moriji sodelovali, skupaj s kraji, od koder so bili doma.

Zaradi nenavadnega Krištofovega izrazja, ki ga je uporabil, da bi dogajanje čim bolj jasno poimenoval, je to sicer posebno branje, ki bo morda prvi hip koga zmotilo. Vendar, treba je biti potrpežljiv, potem pa vidimo, da gre za pomemno besedilo. V Sloveniji so en del objavili v Zavezi (številka 17, junij 1995). Takole gre del besedila, od 58 do 69 strani (vseh je 89).

Špalirna brana

Pred menoj se širi in zelo rahlo vzpenja gozd­na reber, porasla z nizkim, redkim drevjem. Po sredi gozda, skoro od naju pa do vrha, je odprta poseka, očiščena in široka približno štiri korake. Po njeni sredini vodi pot, za dva moža širine, nasuta s kamenjem, za pest de­belim. Kamenje za pot so najbrž nadrobili kar tam. Tu in tam še vedno štrle iz zemlje majhne skale. Kdo je to kamenje nasekal in kje je končal svoje dneve, je tudi zanimivo vpraša­nje, vendar to ne spada v analizo Temeljev Osvobojenja.

Pot skozi gozd ima gotovo strateški pomen. Izza vrha se čuje neprestano streljanje. Tam mora biti prava fronta in pot je zgrajena, da olajša dohod in dovoz vojnega materiala do nje. Pri načrtovanju poti je bila skoro goto­vo upoštevana tudi njena raba za taktične potrebe ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Načrtovanje se je zares izkazalo! Na tej pose­ki in na tej poti se je izvojeval odločilni udar za končni uspeh ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Na obeh straneh poti stoje v parih, eden na­sproti drugemu Narodnoosvobodilni Borci, dobro opremljeni za Osvobodilne Napade. Do kakšnih dvajset jih je na vsaki strani, toda štel jih nisem. Med temi borbenimi pari pa se po poti, na­suti z ostrim kamenjem, od časa do časa v sunkih pomikaj o zvezani in bosi pari domo­brancev. Vsak od teh se lahko premakne naprej samo, kadar se naredi prostor pred njim.

Mož proti možu! Dobro opremljeni junaški partizani naspro­ti zvezanim domobrancem! Strateški koncept uporabe junaštva Narod­noosvobodilnih Borcev za dosego zmage Upora proti Nacizmu in za Narodno Osvo­bojenje je v Špalirni Brani prišel do najvišje­ga izraza!

Naloga Špalirne Brane

Špalirna Brana je novo spoznavno ime za doslej neznan osvobodilno borbeni manever. Sam sem moral izbirati za to iztočnico med besedama braniti in branati. Brani prehiter prehod zajetih in temeljito prebrana zvezane pare. O njej ni sledu v delih tovarišev zgodovinar­jev. Tudi slični postopki niso nikjer omenje­ni. Podoba je, da Špalirna Brana še vedno velja kot strogo tajno orožje v taktiki NOB. Predstavlja tisti zmagoviti udar, ki je odločil končni uspeh Temeljev Osvobojenja in z njim končno zmago NOB.

Špalirna Brana je očividno zadovoljivo polnila vrzel v arzenalu NOB. Temelji Osvobojenja za ofenzivne namene niso mogli uporabljati letalstva in topništva. Pri neosvobodilnih vojaških operacijah sta ti dve vojaški veji uporabljani, da s svojimi silovitimi udarci čimbolj razredčita sovra­žnikove vrste in mu uničita njegov fizični in moralni odpor. Končnemu udaru se potem ne more več resno postavljati po robu.

Špalirna Brana je izredno učinkovito izpol­njevala takšno ofenzivno nalogo. Ni moglo biti drugače, saj je bil njen napad zaupan tistim Narodnoosvobodilnim Bor­cem, ki so že prej izkazovali svoje rodoljub­no navdušenje in prizadevanje. Vsi so se ho­teli prav postaviti s svojim junaštvom nad tistim zvezanim sovražnikom, pred katerim – oboroženim – so morali prej samo begati. Tudi fizično so bili to res pravi borci od svoje osvobodilne fare.

Pri svojem ofenzivnem delu je bil vsak špa­lir par pravzaprav samostojna borbena enota. Če ne bi bilo špalirja, bi moral en sam par opravljati nalogo predhodnega uničenja sovražnika. Toda veliko število sovražnikov in izredna zmogljivost herojev na fronti sta povzročili, da se je udarnost borbe morala razdeliti na špalir, pri katerem so posamezni pari med seboj tekmovali, se med seboj izpopolnjevali in stopnjevali v udarnosti.

Število špalirnih parov je bilo po mojem mnenju za uspeh Špalirne Brane mojstrsko načrtovano s treh pogledov:

- Špalirni par na izhodu je bil tisti, ki je usklajal hitrost človeškega traku zvezanih sovražnikov za potrebe fronte. Izpuščal je iz špalirja samo tisto število sovražnikov, ki sta ga zmogla hitrost in junaštvo herojev na fronti.

- Sovražniki so smeli zapuščati Špalirno Brano šele tedaj, ko so bili že čisto onespo­sobljeni za nadaljnjo borbo in tudi razvezani nič več nevarni junaštvu NOBorcev.

- Sovražniki so morali ostati na nogah, da ni bilo težav z dostavo na fronto.

geslo za zvezo med posameznimi stopnjami ofenzive.

Strategija Narodnoosvobodilne Vojske

Kot sem že prej dejal, se je v tej sijajni takti­čni dispoziciji Špalirne Brane izkristalizirala vsa genialna strategija Narodnoosvobodilne Borbe med tujo okupacijo. Osnovna teza te strategije je bila, da je juna­štvo NOBorcev tako pomemben in tako dra­gocen zaklad, da bi bil veliki strateški po­grešek, če bi ga po nepotrebnem trošili za kakšne resne napade, bodisi proti tujemu okupatorju bodisi proti domačemu sovražni­ku. V takih primerih ne bi junaštvo NOBor­cev prinašalo nobenih uspehov za Upor proti Nacizmu. Zato da je treba to herojstvo upo­rabljati samo proti golorokim domačinom, proti tistim, ki jih je tuji okupator pustil pri miru. Na ta način naj bi borbeni duh NOBor­cev ostal do konca vojne svež, izurjen, ne­okrnjen.

Sprevod trdo zvezanih domobrancev skozi Špalirno Brano junaških in oboroženih NO­Borcev, dobro opremljenih za mehčanje sov­ražnika, ni bila nobena trenutna domislica kakšnega krajevnega NOV genija. Bila je neizbežna taktična uporaba osnovnega stra­teškega načela NOV in OF. Na svetlo dajem skrivnost tega najbolj tajne­ga in najbolj uspešnega orožja NOB. Pri tem moram pa zavrniti že naprej vsak poskus, da bi me kdo spet proglašal za izdajalca.

Na eni strani je patent na konspirativnost NOB že zdavnaj zapadel. Na drugi strani pa bi bodoči slovenski rodovi brez mojega opisa Špalirne Brane ne mogli v polno dojeti vse veličine in slave Narodnoosvobodilnih Bor­cev, njihovega junaškega Upora proti Fašiz­mu in njihove zavzetosti za spoštovanje člo­vekovih pravic.

Brezno oziroma grobišče Macesnova gorica pred začetkom izkopa leta 2019. VIR: Vladna komisija za grobišča

Napad

Kam me je zavedlo to vojaško teoretiziranje! Toda upira se mi roka, ko moram začeti z opisovanjem udarnosti Špalirne Brane nad seboj samim. Tudi takrat nama je z Mihom /Miha Benčina, Mojškern iz Vinic nad Sušjem/ zastajal korak, ko sva gledala na divji metež in rjovenje pred seboj. Pa še prvi par v špalirju naju je že ča­kal s povešenimi gorjačami.

Toda nov Kurbin Hura in Osvobodilni Napad s strani najinih spremljevalcev naju je kar pognal prav v žrelo Špalirne Brane same. Njen sprejem je bil en sam tuleč Kurbin Hu­ra. Kazalo je, da je bilo to najbolj pripravno.

Stoj! Tu je blok! Odkod sta pa vidva doma?! Kje sta pustila Rupnika in Rožmana?!«Vprašanja bruhajo kot iz strojnice. Ni, da bi odgovarjal. Saj odgovora nihče ne čaka. Že pada po naju, po hrbtu, po glavi, po no­gah ob spremljavi vseh mogočih blagoglas­nih pridevkov osvobodilnega slovenskega jezika v tuleči obliki. Herojstvo dveh Narodnoosvobodilnih Bor­cev naju obsipava z vso svojo nadčloveško strokovnostjo in zagrenjenostjo.

Mislim, da mi ni treba razlagati, kaj sva z Mihom občutila. Najhujši so bili udarci v obraz. Umikal sem glavo pred njimi, dosti­krat brez uspeha. Kaj pa moreš storiti dru­gega, bos na ostrem kamenju, ki te reže v živo v podplate, in z žico, ki se ti zajeda v zapestja in komolec. Toči udarcev ni bilo videti konca, telo je postajalo ena sama bolečina.

Ne bi rad nadaljeval s podrobnostmi. Mrzlo me stresa, kadar pomislim na Špalirno Bra­no in ko tole pišem. Bila pa je to šele prva prečka na lestvi, po kateri sva morala. Vse se je samo večalo in krepilo od stopnje do stop­nje, od enega špalirnega para do drugega. Za naju ni bilo nobenega presledka, tudi tedaj ne, ko nekje na sredi špalirja enega špa­lirnega para ni bilo na mestu. Dva zvezana domobranca sta se tam zrušila pod udarci. Padla sta na levo, skoraj v gozd. Tam se sedaj dva osvobodilna špalirneža siti­ta nad njima, ju mlatita in rjoveta nad njima svoje Kurbine Huraje.

Enega od padlih prepoznam po brkih in po zlatem zobu, ki se mu od časa do časa posve­ti iz krvavečih ust. Anton Marolt je, kakšnih 40 let star, iz Brinja pri Krki doma, kjer je bil za mežnarja in za grobarja. V naši enoti je bil za kuharja in kot tak prijatelj nas vseh.

Občutek, ko si sam v mučilnici, pa moraš gledati prijatelja in njegovega sozvezanca, kako se na tleh krčita, zvijata, bočita hrbte in obračata glavi, da bi odvrnila vsaj udarce od oči in obraza, kako poskušata vstati, a ne moreta, proseči pogled Maroltov vame, pri­jatelj, ki mu ne morem prav nič pomagati, ta občutek je srhljiv, nepopisen.

Da bi z Mihom vsaj lahko preskočila naprej, saj je pred nama prostor. Ne! Nalašč naju najina špalirneža z udarci od spredaj zadržujeta. Prisiljena sva gledati tudi obraza Maroltovih mučilcev, divja od zlobe in škodo­željnosti, ponosno prevzeta od zanosa Na­rodnoosvobodilnih Borcev za utrjevanje človekovih pravic.

Maroltov obraz pri vsem tem vzbuja še po­sebno pozornost. Zaradi zlatega zoba. Lahko si mislim, da niti Marolt niti njegov so­zvezanec nista prišla živa do fronte. Zlati zob pa da je končal v žepu enega izmed špa­lirnežev kot trofeja za njegovo junaštvo v odporu proti že pobitemu nacizmu.

Končno le smeva z Mihom naprej. Toda pro­seči Maroltov pogled mi ne gre izpred oči. Česa je prosil? Milosti ali hitrega konca? Glede milosti je že dobil svoj nauk v kočev­ski veži! Hitrega konca torej! To me še bolj potlači. Kolena začnejo klecati, prsti na nogi udarjajo ob ostro kamenje.

Zavedam se, da z Mihom ne smeva pasti. Še hujše bo! Miha pa je manjši in slabotnejši od mene. Sedaj moram s svojim komolcem pod­pirati še njega. Čutim, da mi zateka obraz, posebno okrog oči. V tej toči udarcev, v tem metežu, v tej razpihani žerjavici sovraštva in besov izgub­ljam vsak smisel za čas, še za bolečine. Pre­veva me samo ena misel: Z menoj bo kmalu vsega konec! In želja: Da bi bilo to čim prej in čim hitreje.

V takem stanju se premikava naprej, prav nič se ne zavedam koliko časa. Končno le zmanjka hrbtov pred nama. Od spredaj še vedno lete po naju udarci, toda vid postaja pozornejši. Le zakaj naju ne spuste naprej! Nazadnje pa vendarle zagledam dva Narod­noosvobodilna Borca, ki nama prihajata na­sproti. Eden z naperjeno puško, drugi s puško čez hrbet in z gorjačo v roki. Od zadnjih dveh špalirnežev še par udarcev v slovo, pa naju že pahneta v roke novodo­šlecev.

Brezno in morišče Macesnova gorica, pogled proti vhodu med pripravljalnimi deli za izkop umorjenih, 23. 10. 2019. VIR: Vladna komisija za grobišča

Razvezavanje in slačenje ujetnikov

Prvo, kar je nad nama, je spet Kurbin hura in Osvobodilni napad. »Marš naprej!« Ni daleč. Po nekaj korakih že naletiva na kupe uniform in perila, razmetanih kar po tleh, pod milim nebom.

»Stoj! Tisti z naperjeno puško naju straži, oni z gorjačo naju razvezuje. V komolcu začutim olajšanje, bolečine v za­pestju se pa še povečajo, ko mi potegne krva­vo žico iz zajedenih ran.

Vidim, da se blizu slačijo trije pari domo­brancev. Dva sta že čisto naga. Eden od njiju se pod udarci opoteka in pravkar odhaja. Na njegovi koži bi težko našel kakšno zaplato beline. Vse je nekam modrikasto, oteklo, za­buhlo. Od drugih dveh eden pade, ko si slači hlače. Kurbin hura in Osvobodilni napad sta takoj nad njim. Ne smeš pasti!

Ko en par odide, se njegova spremljevalca vračata k ustju Špalirne Brane po novega. Vse je vzorno urejeno, da se človeški tekoči trak, tok, ki hrani fronto, ne ustavi niti za hip.

»Slecita se!« Slačim se kot robot, brez volje. Saj je v meni ni nič več ostalo, tako sem zbit. Komaj še sto­jim. Bluza, hlače, srajca vse na kup. Ko si odpenjam še kratke spodnje hlače, se zadere tisti z naperjeno puško: »To pa tako ni nič vredno!« Vredno ali ne, občutek hvaležnosti me pre­vzame. Vem, da ne bom imel mrtvaškega prta, toda ne bo mi treba umirati brez vsega in mrtev razkazovati vse svoje golote. Tudi Mihova srajca ni »nič vredna«. Zato mu ostane. Njegove spodnje hlače pa gredo na kup.

Ko danes to premišljujem, se mi zazdi, da je bil to končni pregled kakovosti za fronto. Tja je smelo samo to, kar »ni bilo nič vredno«, bodisi v materialu, bodisi v ljudeh. Zato naj bi tisti domobranec, ki je prišel v slačilnico za mano, odšel pa oblečen pred nama, ostal zvezan zato, ker bi po oceni stražarjev pridobil vrednost, če bi ga razvezali. V nadalj­njem postopku bi utegnil postati nevaren za junaštvo Narodnoosvobodilnih Borcev.

Cenilci vrednosti v slačilnici so morali imeti ostro strokovno oko in široka pooblastila! Pred menoj sta še dva za odhod. Čakati mo­ram. Razgledujem se. Gonja nagih ujetnikov na fronto.

Izkop grobišče Macesnova gorica leta 2022. V zahodno stransko votlino se je zateklo in tam umrlo vsaj 22 umorjenih. Foto: Jože Jagrič

Fronta

Pred mojimi očmi se koplje v jutranjem son­cu nevelika gozdna jasa, porasla s precej vi­soko travo reso. Ob moji levi strani in naprej ta resa prehaja v praprot in v mlado, sveže zeleno bukovje. Na koncu, spredaj, se začne svet dvigati, čisto na desni od mene pa pada strmo v dolino, iz katere štrle samo vrhovi temno zelenih smrek.

Sonce sije, pomlad je v zraku, manjka pa ptičje žvrgolenje. Ni čuda! Saj to slovensko pomladno gozdno idilo razblinja treskanje pištol in napol člo­veško, napol zverinsko tuljenje. Ne od medvedov, ki so v Kočevskem rogu doma. Rjovenje prihaja v glavnem od zadaj, izza najinih hrbtov. Od Špalirne Brane. Kurbini Huraji so to.

Junaški partizani še kar naprej izlivajo ves svoj osvobodilni zanos nad zvezanimi pari domobrancev. Topi udarci gorjač po telesih, pridušeni stoki zvezanih nama še vedno mučijo ušesa. Toda to je že za nama. Pečate pa nosiva po celem telesu.

Streli prihajajo od brezna, desno pred nama. Njegov rob je trata samo na tej strani. Potem se pa začne dvigati in je na nasprotni strani za dva moža višji, porasel s sveže zelenim grmičevjem ali mlado bukovino. Skalna stena nasprotnega brega je očitno na sveže odsekana. Raz vrh, iz zelenja, visi ob njej žrdna vrv. Na tej je na pol pota preveza­na vreča, kot od krompirja, na videz natla­čena s slamo.

Brezno je približno 40 metrov oddaljeno od naju in ima kakšnih 15 metrov v premeru. Na našem robu vztraja ob njem pet partiza­nov v popolni uniformi, kakšna dva metra vsaksebi, s svojo levo stranjo pravokotno na rob. Na desni strani vsakega je postavljen odprt zabojček, verjetno od municije.

Avtor tega besedila je France Krištof. Njegov je ta nenavadni besednjak, s katerim je želel ponazoriti morijo v Kočevskem rogu.

Bralcem ponujam Temelje osvobojenja še v celoti v pdf obliki:

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 1France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 2

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 3France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 4

France Kozina in France Krištof: Temelji osvobojenja 5France Kozina, Beg iz Kočevskega roga, Tabor, št. 4, 5–6, 1970