Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [5]

Milan Zajec: Peti dan dopoldne so bili zunaj še vedno partizani in so metali v jamo bombe in zavoje, iz katerih se je kadil gost rumen dim. Midva se pa za tisto nisva nič zmenila, ampak sva začela lizati kapnike, na katerih so visele kapljice vode. Popoldne se je dim že toliko razkadil, da sva lahko videla odprtino jame in sva si tudi dobro ogledala, ali bo sploh mogoče plezati po gladkih stenah. Takoj sva ugotovila, da to sploh ne bo mogoče, ker ni nobene primerne stopinje, kamor bi se opirala in si pomagala pri plezanju.

Popadla me je silna strast, da bi se rešil

Mene, ki me vseh pet dni ni prav nič vleklo iz jame, je namah popadla silna strast, da bi se rešil. Zdelo se mi je kakor bi me nekdo vabil in klical, naj pridem ven. Dejal bi skoraj, da sem slišal glas, ki mi je govoril na uho: »Pojdi in poskusi se rešiti, saj ti bo Bog pomagal, da boš prišel iz tega strašnega prepada.«

Tisto popoldne je bilo dolgo kakor cel mesec. Zrak se je že tako osmradil, da sva še komaj dihala. S cunjami, ki sva jih močila s svojo vodo in jih tiščala na ustih in nosu, sva malo lajšala neznosni smrad. Na naju je bilo vse živo uši, da je kar mrgolelo. Dobili smo jih v obleki, ki so nam jo dali partizani.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, med izkopom (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Na misel so mi prišli tudi domači, starši, bratje in sestre

V jamo so še vedno padali posamezni kosi kamenja, ker so se pri miniranju skale pretresle. Od časa do časa ga je več ali manj zgrmelo v jamo in je strašno bobnelo in odmevalo po votlini. Zadnje popolne se nisva veliko pogovarjala, ampak sva hodila od kapnika do kapnika, da bi nabrala kapljic, in prav te kapljice so naju poživile, da sva lahko dočakala noči. Malo se je že začel dan nagibati k večeru, ko sva sedla vsak na eno skalo, pod katerimi so počivala izmučena in zbičana trupla slovenskih domobrancev. Strmela sva v votlinsko temo in premišljala vsak svojo usodo. Na misel so mi prišli tudi domači, starši, bratje in sestre, ki ne bodo nikdar vedeli, kje in kako smo bili ubiti.

Da povem vsemu svetu, kako mučeniško so morali umreti borci za narod in vero

Meni ni bilo popolnoma nič hudo, če bom ostal v jami in notri umrl, ampak sem si želel in se veselil tistega trenutka, ko bom rešen tega trpljenja in bom šel k ostalim soborcem, katerih trupla so bila pod skalami, po katerih sem se jaz še živ plazil in mučil z žejo in drugimi telesnimi in duševnimi bolečinami.

Brenčanje muh okrog jame je bilo slišati, kot bi rojile čebele. Slišal se je samo ta šum od zunaj. Končno sem se le za trdno odločil, da bom poskusil, če se bo le dalo priti iz jame, da povem doma, kje so bratje domobranci in dam v javnost vsemu svetu, kako mučeniško so morali umreti borci za narod in vero pod zločinsko roko lastnih bratov – slovenskih komunistov, ki so jih dobili v roke brez orožja z golimi rokami. Velika krivda pade na angleško vojsko, ki nas je tako nesramno izdala v roke sovražnika.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, pogled iz brezna proti vhodu med izkopom (2022). Foto: Jože Jagrič

Poslovil sem se od prijatelja, ki je sedel s sklenjenimi rokami na skali

Ko se je bilo že precej zmračilo, sem vprašal svojega edinega in še živečega prijatelja, ali se je odločil, da bi šel iz jame, pa mi je odgovoril: »Vedno sem mislil na to, do zadnjega, dokler sem bil še pri moči, zdaj so mi pa odpovedale že vse moči in slabo mi prihaja. Čutim, da bom skoraj umrl tukaj poleg svojih prijateljev in mučencev. Če si ti še pri moči, poskusi se rešiti, saj ti bo Bog pomagal, da boš lahko povedal, kje počivamo.«

Hudo mi je bilo ob tem njegovem odgovoru, saj je bil on zadnji med živimi prijatelji v jami. Kar naenkrat bom ostal sam živ med tisočimi mrtvimi. Zdaj ne bom imel nikogar več, ki bi mi pomagal, da pridem iz groba. Poslovil sem se od njega, ki je sedel s sklenjenimi rokami na skali, in mu rekel, da bom skušal priti iz jame. Potem sem še enkrat obudil kesanje, se priporočil božjemu varstvu in prosil božje pomoči za srečno rešitev.

Ko sem začel plezati, sem se tako tresel, da bi skoraj padel z debla

Najprej sem zdaj poskusil, če bi bilo mogoče plezati po skalah, toda bilo je vse zaman. Napravil sem komaj par metrov, pa sem se moral vrniti v jamo. Gledal sem okrog sebe, ali se ne bi dalo kje drugje priti ven. Tako sem opazil, da je padlo komunistom v jamo neko bukvino deblo, dolgo okrog pet do šest metrov, nisem pa upal plezati po njem, ker sem mislil, da je bila to nalašč od komunistov nastavljena zanka za take nesrečne neranjene žrtve, kakor sem bil jaz.

Ko sem uvidel, da je pač to edina rešilna bilka za izhod, sem poskusil še to, naj se zgodi, kar hoče. Če me na deblu ubijejo, bom vsaj rešen trpljenja, tako sem mislil, če se pa rešim, bom pa izpolnil svojo dolžnost. Ko sem začel plezati, sem se tako tresel, da bi skoraj padel z debla. Vse zadnje moči sem porabil, da sem se privlekel na površje. Šele na vrhu sem opazil, da je bukvica slonela samo kaka dva prsta na skali, če bi se med plezanjem spodmaknila, bi spet zgrmel nazaj v jamo.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica med izkopom, iznesene kosti umorjenih. Milan Zajec se je uspel rešiti. Foto: Jože Jagrič

Pet dni sem živel med samimi mrtvimi

Srce mi je močno bilo. Mislil sem, da mi bo počilo od napora, ki mi ga je povzročilo plezanje. Še bolj pa sta vplivala na srce strah in skrb, kaj če padem spet v roke partizanom. Začeli me bodo mučiti in me bodo vrgli živega nazaj v prepad.

Sedel sem trenutek na robu jame in napenjal oči v somrak, da bi opazil pred seboj kako živo postavo, ki bi se premikala, ali pa če kje kdo stoji ali čepi in čaka, če bi slučajno kdo prišel iz jame. Velike muhe – pri nas smo jim rekli mesarske muhe – so se mi zaletavale v obraz in zdelo se mi je, kot da me hočejo spraviti nazaj v jamo in me ne pustijo, da bi se rešil.

Ko sem se prepričal, da ni nikogar v bližini brezna, sem opazil nad seboj zvezde, posejane na vedrem nebu in ozek srp lune – bil je prvi krajec. Zdelo se mi je, da me je nebo napolnilo z novim upanjem življenja. Pet dni sem živel med samimi mrtvimi. Posebno me je poživilo vdihavanje svežega zraka, dasi zrak tudi tu ni bil povsem dober, ker se je iz jame parila kri. Zdelo se mi je pa tu vendar prijetno, saj sem v jami mogel dihati le skozi robec, ki sem ga namočil z lastno vodo.

Nemi stražar, ki so ga komunisti pustili pred breznom smrti

Z veliko previdnostjo sem se začel pomikati nekaj metrov po samih skalnatih ploščicah od roba prav do vrha jame. Če sem se le malo premaknil, je začelo pod nogami vse drseti in se podirati. Pazil sem, da ne bi ropotal, toda ropotanje in trenje je postajalo vedno glasnejše, povzročale so ga kamenite šibre, ki so se pri vsakem mojem koraku kotalile v jamo. Moral sem zato čim hitreje do gozda.

Hotel sem iti prav po isti poti, po kateri sem prišel do jame, toda tu mi je nekdo zastavi pot. Ustrašil se nisem prav nič, saj je bil nemi stražar moj sotrpin, ki so ga komunisti pustili na tem kraju. Ni imel puške in ne obleke, tudi stal ni, ampak je bil, kolikor sem mogel ugotoviti pri mesečini, obešen na drevo za noge. Podrobneje ga seveda nisem opazoval, toda v glavo mi je šinila takoj misel: »Mogoče me pa to obešeno truplo opominja, naj ne hodim po tej poti, kjer so mogoče nekoliko dalje še komunisti, in naj hodim po drugi poti!« To sem tudi storil.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica, s Križanim, ki ga zaznamuje (23. 10. 2019). Vir: vladna komisija za grobišča

Komaj sem storil nekaj korakov, že sem začel drseti navzdol

Šel sem v drugo smer, komaj sem pa storil nekaj korakov, že sem začel drseti navzdol, da sem se oprijemal vsake bilčice, da nisem zdrvel v globočino. Mislil sem si: »Iz ene jame sem se rešil, pa že padam v drugo. Mogoče se bom tako potolkel, da ne bom mogel priti iz nje, saj sem že zdaj tako slab, da se komaj premikam.«

Ko sem se ustavil, sem bil na dnu sredi debel starih dreves in se je trhlina svetila pred menoj, kot bi bilo vse v žerjavici. Sicer je pa bila taka tema, da nisem videl pedi pred seboj. Nekaj časa sem sedel in premišljal, kako bom nadaljeval svojo križevo pot.

Okrog zob se mi je začela nabirati skorja gnoja, da sem ga moral ostrgati s prstom

Bil sem oslabljen in noga me je začela tako boleti, da sem se komaj opiral nanjo. Začela se mi je gnojiti. Ko sem padel namreč v jamo, sem si jo predrl z žico prav do kosti in šele zdaj sem začutil bolečine. Ker nisem imel nobene cunje, da bi si jo obvezal, mi je vsaka smrekova iglica ali trščica povzročala neznosne bolečine. Zatekle so mi pa tudi roke in vse ostalo telo. Najhujša je pa bila žeja, žgalo me je po ustih in grlu prav do želodca. Usta so mi bila suha in nisem mogel niti premakniti jezika. Vse je začelo otekati, da sem komaj dihal skozi grlo. Okrog zob se mi je začela nabirati skorja gnoja, da sem ga moral od časa do časa ostrgati s prstom. Tako sem si želel vode, da bi človeku, ki bi mi prinesel kozarček vode in ki bi mi dejal: »Dobiš kozarček vode, potem te pa takoj ubijem!« rad dal življenje za čašo vode.

Grobišče Macesnova gorica v Kočevskem rogu, pred izkopom (3. 6. 2017). Foto: Ivo Žajdela

»Začni iz trave in rožic srkati roso.«

Obsedel bi menda v tamkajšnji jami ali dolini, da me ni nevidna sila predramila in spomnila, da moram dalje, saj še nisem rešen iz groba. Napel sem torej zadnje moči in lezel dalje. Pot je bila zelo slaba: skalovje, grmovje, hribi in doline. Zelo počasi sem nadaljeval pot, včasih se mi je stemnilo pred očmi, da sem padel po tleh, kakor bi me kdo vrgel iz zraka. Stokal sem in sem se z velikanskim naporom plazil dalje. Pohajale so mi zadnje moči in prepričan sem bil, da se mi bliža smrt, ker sem čutil, da je z menoj vse pri kraju.

Ko sem prišel iz goščave na neko tratico, sem začutil mokro travo pod nogami, ker je bila rosa, in neki notranji glas me je ogovoril kar po imenu in mi pravil: »Začni iz trave in rožic srkati roso.« Res sem začel z obema rokama prijemati travo in rože in srkati iz njih roso, kar mi je tako dobro delo, kot bi pil najslajšo medico. Takrat sem tudi spoznal, da niso rože le v okras narave, ampak tudi v pomoč človeku, kadar je v najhujši stiski in sili.

Bila je taka tema, da nisem nič videl pred seboj

Nekaj časa sem srkal roso tako, da sem si vse ustnice obrezal z ostro travo, ki je bila med rožami, potem sem pa obležal in bi bil najbrž za vedno sladko zaspal, če me ne bi angel varuh prebudil in opozoril, da moram nadaljevati pot. Vedel pa nisem prav nič, ali grem v pravo smer, ker je bila taka tema, da nisem nič videl pred seboj: ko bi se vsaj zdanilo in bi prišel na kak višji grič, kjer bi se lahko orientiral, saj so mi bili znani hribi okrog Kočevja še iz domobranskih časov, ko smo preganjali komuniste pred dobrim mesecem tam okrog. Nekoliko sem se ravnal po mesecu, ki sem ga le malo videl skozi drevje, in pa po mahu, ker sem vedel, da je na tisti strani, kjer je drevje poraslo z mahom, severna stran, proti severu moram iti, ako hočem priti iz Kočevskega roga.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [7]