Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [6]

Milan Zajec: Po Kočevskem rogu je bilo vse mirno, le divjih prašičev je bilo vse polno, da ni bilo slišati drugega kot kruljenje. Nič se jih nisem bal. Ko sem prišel v njih bližino, mi niso ničesar storili, ampak zbežali so pred menoj. Zaradi izčrpanosti sem moral večkrat počivati in lizati roso. To mi je vedno svetoval moj notranji vodnik, s katerim sem se vso pot pogovarjal in ki mi je govoril, da bom kmalu prišel iz gozda, le vztrajati da moram.

Še napol dremoten me je zbudil glas in mi velel, naj nadaljujem pot

Začelo se je daniti in skoro sem zagledal sonce, ki je zame ugasnilo pred šestimi dnevi, to je 2. junija. Takrat pač nisem mislil, da bom še kdaj gledal sonce, ki je vir zemeljskega življenja. Še napol dremoten in v sanjah me je zbudil glas in mi velel, naj nadaljujem pot. Takoj sem vstal in šepal dalje, pri tem sem pa tudi ugotovil, da sem zopet sam in da me je zapustil moj vodnik – moj angel varuh.

Vedel nisem nič točnega, kje sem. Stal sem na nekem griču in zagledal pod seboj dolino, nad katero se je vlekla gosta megla. Domneval sem, da je vas Kožljek. Šel sem tja, da bi dobil malo vode, saj je bilo rose le toliko, da sem za silo vzdržal. Ko sem se približal dolini in sem mislil, da bom prišel v vas, sem videl, da je bila dolina zarasla z mogočnimi hrasti in bukvami tako, da je bilo kar temno in bi se kmalu izgubil. Nisem vedel, kod bi šel, da bi prišel čim prej in po čim krajši poti ven, ker mi je vsak korak poti povzročil veliko napora zaradi moje slabosti.

Začel sem zaradi žeje jesti kislo deteljico

Poteklo je že osem dni, odkar sem nazadnje jedel in še takrat malo nezabeljene tople vode, ki so nam jo dali partizani v Kranju: za jed mi ni bilo dosti, samo slabega sem se počutil. Začel sem zato, ne zaradi lakote, ampak zaradi žeje, jesti kislo deteljico, ki jo je bilo vse polno v gozdu. Tako sem se res malo okrepčal. Mislil sem si, ko bi zdaj dobil še malo vode, bi lahko ostal kar tu, da bi se popolnoma odpočil, ker pa vode ni, moram dalje, da jo dobim, četudi me stane življenje.

Hodil sem zopet ure in ure, pa nisem prišel do nobenega studenca niti do druge vode, žeje pa nisem mogel več prenašati. Zmočil sem si roke s svojo vodo ter jo lizal in pil z rok, čeprav je bila topla in slana. Čez nekaj časa sem zagledal z griča hrib, ki se je dvigal nad kočevskim mestom. Bil sem ves srečen, ker sem vedel, kje pravzaprav sem. Seveda me je skrbelo, kako bom prišel do tja, ko je še tako daleč. Bilo je najmanj tri do štiri ure hoda za zdravega človeka, jaz sem pa moral računati najmanj en dan, da bi sploh prišel do tja, ako ne bi prej podlegel mukam.

Mislil sem skočiti kar v vodnjak in piti toliko časa, da ugasim žejo

Pehal sem se dalje po vročem soncu in kmalu sem prišel malo iz gozda. Videti je bilo, da so bili tu v bližini naseljeni ljudje. Vedel sem, da jih zdaj ni, ker so Kočevarji že vsi leta 1941 odšli v Nemčijo in zdaj je bilo tu vse prazno. Po senožetih in vrtovih se je paslo več srn, bile so kar domače, nič se niso bale, mirno so mulile travo.

Prišel sem do neke naselbine, kjer je bilo vse požgano, in začel stikati, da bi dobil kak vodnjak in malo vode. Našel sem ga kmalu, žalibog pa je bil prazen in popolnoma suh. V nekem drugem je bilo vode za prgišče, pa je nisem mogel izvleči. Stikal sem med ruševinami za kakim loncem ali škatlo, da bi z njo zajel vodo. Našel nisem nič, popolnoma sem že obupal. Mislil sem skočiti kar v vodnjak in piti toliko časa, da ugasim žejo, dasi sem vedel, da ne bom več mogel zlesti iz njega. Težko sem se premagal, ampak sem se le zaradi dolžnosti, da obvestim javnost, kaj se je zgodilo z domobranci. Končno sem staknil le nekje razbit lonec, ki je imel gotovo sto lukenj. Zamašil sem jih s travo, da bi tako lonec vsaj malo držal vodo. V nekem grmu sem odtrgal srebot, na katerega sem navezal lonec in ga spustil v vodnjak. Videl sem, da je bila tekočina bolj podobna gnojnici kot pa vodi. V njej je bilo vse vrste crkovine, mačke, podgane in druga golazen. Začel sem vleči vodo, pa nisem mogel dobiti niti kaplje, edino kolikor je bila mokra trava, sem si ohladil ustnice. Potegnil sem lonec do stokrat iz vodnjaka, ker se je vsa voda izgubila skozi njegove luknje.

Komunistično brezno smrti Macesnova gorica med izkopom kosti umorjenih (4. 7. 2022). Foto: Luka Rozman

Zastrupljena noga je bila povsem kriva, niti stegniti je nisem več mogel

Moral sem nadaljevati pot žejen kot prej, le še bolj utrujen zaradi napora pri dviganju vode. Imel sem pa tudi neverjetno veliko uši, ki sem jih spočetka pobijal, ko sem pa videl, da je ves trud odveč, sem kar pustil, da so se pasle po meni. Začelo me je poleg vseh teh nadlog še skrbeti, kaj bo z mojo bolno nogo, ker je začela črneti, znamenje, da je zastrupljena, opirati se nisem mogel več nanjo. Bila je še povsem kriva, niti stegniti je nisem več mogel.

Počasi sem se vlekel dalje in si mislil: »Dokler bo šlo, bo šlo. Ko bom popolnoma obnemogel, bom obležal in ne bo moja krivda, če se ne bom rešil in ne bom mogel povedati, kaj so delali komunisti.«

Zavedal sem se pa prav posebno, da imam pri sebi svetinjico, ki me je do zdaj vedno vodila in varovala, zato sem se tudi zdaj zanesel na njeno pomoč. Čuval sem jo kot oko, da je ne bi izgubil. Tako sem prišel do vasi, kake tričetrt ure oddaljene od Kočevja.

Čutil sem, da kmalu ne bom več zmožen, da bi se sam vodil

Prišel sem okrog štirih popoldne nad vas, gledal vanjo in opazoval partizane, ki so jahali na konjih in se vozili z motorji. Vedel sem, da pred nočjo ne bom mogel stopiti v vas, če bom do takrat zdržal in če bo v meni do večera še kaj življenja. Legel sem v praprot, da sem bil dobro skrit. Če bi slučajno kdo hodil po gozdu, me ne bi mogel drugače najti kakor da stopi name. Braniti se ne bi mogel nič, niti z besedo ne, saj ni­sem mogel zaradi oteklega jezika in suhega grla veliko govoriti. To je bilo vse od žeje.

Ko sem ležal, sem se spomnil, kako je bilo v preteklosti pri domobrancih in kaj se je zdaj zgodilo. Najbolj pa me je skrbelo in tudi bal sem se, da se mi ne bi zmešalo, da mi ne bi popustil razum in da bi sam ne zašel do partizanov, ker so mi že vse vrste misli prihajale v glavo. Čutil sem že, da kmalu ne bom več zmožen, da bi sam sebe vodil, zato sem molil in prosil Boga in Marijo, naj mi pomagata in me rešita.

Kričal bi od bolečin, tako silne so bile

Sonce se je počasi pomikalo proti zahodu, tako da se mi je zdelo, da sploh stoji in da noč ne bo prišla. Rad bi bil zaspal, da bi mi prej minil čas, pa nisem mogel. Ko bi se upal in če bi bilo kaj bolje, bi kričal od bolečin, tako silne so bile. V takem primeru moraš potrpeti, če je sila. Pa ne da bi se bal smrti, bal sem se samo muk, če bi me komunisti dobili v roke.

Morda bi si kdo mislil, da sploh ni mogoče – saj bi si tudi jaz tako mislil – prestati osem dni brez hrane in vode, povrhu pa še živeti pet dni v takem strašnem položaju v jami, stepen in obtolčen, in še tako dolgo pot prehoditi. Tudi jaz sem se temu čudil, še bolj pa se danes čudim, kje sem dobival tisto moč, da sem toliko časa zdržal. Sam vem, da ne bi mogel kaj takega prenesti, ampak to je bila božja pomoč, ki mi je pomagala in mi dajala poguma in upanja na rešitev. To je bilo res, da sem bil že po naravi tak, da mi niso nikdar odpovedali živci, če sem se še tako prestrašil. Tudi zdaj bi me tisti prizor ne prizadel toliko, če bi ne bil tako stepen in izstradan. Če človek nima prave podlage, mu vse odpove.

Bil sem tak, da bi bilo najbrž tudi mene strah, če bi se videl

Ko se je začelo malo nočiti, sem se začel z veliko previdnostjo počasi pomikati proti vasi. Priplazil sem se čisto blizu do neke žive meje in opazoval, kako je neki star mož nosil vodo v hlev in napajal živino. Komaj sem se zdržal, da nisem planil in zavpil, naj mi da vode. Premagal sem se in še malo počakal, da se je še bolj stemnilo. Zelo previdno sem prišel do hleva, v katerem je bil mož. Na sredi hleva je stalo vedro vode. Nič nisem vprašal, ali smem piti ali ne, ampak sem kar padel v vedro in pil. Mož se je menda ustrašil, kar tudi ni bilo nič čudnega, saj sem hodil samo v srajci in spodnjih hlačah. Ta obleka pa je bila vsa krvava. Jaz sem bil še bolj strašen v obraz. Bil sem ves črn od smodnika in drugega prahu, ki je bil v jami. Bil sem tak, da bi bilo najbrž tudi mene samega strah, če bi se videl.

Sumil sem, da je šla klicat partizane, ki so bili v vasi

Ne vem, kam je mož zbežal. Njega ni bilo več nazaj. Prišla pa je neka ženska, menda je bila njegova žena, in krdelo otrok. Prijela me je in me odtrgala od vedra, ter zakričala nad menoj kakor nad kakim razbojnikom, da moram nehati piti, ker bom drugače še počil. Nato je še rekla, da domobranci niso drugega zaslužili, kakor da so jih ubili. Menda je že vedela, da so nas ubijali, ker mi je tako rekla, čeprav ji do takrat nisem nič povedal. Potem sem ji pa tudi jaz povedal, da so nas žive v jamo metali in da so nas mučili. Govoril sem ji tako, da bi se ji kaj zasmilil, da bi mi dala kaj jesti ali vsaj pustila vodo piti. Ko pa sem videl, da bi me najrajši sama izdala ali ubila, sem se začel pomikati ven in začel prositi jajc in kruha. Res mi je prinesla eno jajce in dva krompirja. Lepo sem se ji zahvalil in planil, ker sem vedel, da je to past za mene. Videl sem namreč mlado dekle, ki me je prišla gledat v hlev in je kar na mah izginila. Sumil sem, da je šla klicat partizane, ki so bili v vasi.

Hotel sem jesti krompir, toda čim bolj sem žvečil, več ga je bilo v ustih

Kolikor sem imel moči, sem tekel, da sem prišel do gozda. Jajce sem kar med potjo pojedel, čeprav je bilo surovo, krompir sem pa še vedno tiščal v roki. Ko sem sedel v gozdu, sem hotel jesti krompir, toda čim bolj sem grizel in žvečil, tem več ga je bilo v ustih. Požreti ga sploh nisem mogel, ker sem imel preveč suha usta in grlo. Bilo mi je obupati, ker prej nisem mislil, da me bodo ljudje tako grdo sprejeli in me izdali partizanom. Bal sem se, da me bodo odslej, kamor bom prišel, izdali sovražniku ali pa sami potolkli. Sploh si nisem mogel misliti, da bi prišel domov, ker sem bil predaleč od doma, da bi še tri dni zdržal brez hrane, pa tudi ni bilo mogoče, še tri ure težko pri tako slabi moči. Spomnil sem se svojega prijatelja, ki mi je v jami dajal navodila, kako in kam naj se obrnem, če se mi posreči priti iz groba.

Spominska slovesnost v Kočevskem rogu, ljudje in sveče pri križu ob cesti (20. 6. 1999). Foto: Ivo Žajdela

Krušnice, mi je šumelo po glavi. Tam je moje rešenje in pomoč.

Krušnice, mi je šumelo po glavi. Tam je moje rešenje in pomoč. Tam so tisti ljudje, ki me ne bodo preganjali in izdajali partizanom, temveč me bodo skrili, dali vode in jesti, kar sem si najbolj želel. Toda do Krušnic priti, ko so še tako zelo oddaljene, bo skoraj nemogoče, ker se že zdaj komaj premikam. Kar zgrozil sem se pri misli na nadaljevanje poti, toda končno mi ni preostajalo drugega, da sem šel dalje.

Pot mi je bila kot s trnjem posuta. Šel sem počasi po gozdu dalje in dalje in od daleč opazoval razsvetljene hiše. Približati se jim nisem upal, ker sem vedno mislil, da so v njih partizani, ki me bodo izdali. Zavlekel sem se na neko stransko pot, ki je vodila do Krušnic. Dobro je bilo, da sem vsaj malo poznal ves okoliš. Počasi sem šel dalje, ker sem moral vsakih deset metrov počivati. Začel sem se tresti in srce mi je začelo zastajati. To je bil znak, da bom kmalu podlegel, kajti že iz jame sem poznal ta znak bližajoče se smrti. Zato sem šel hitro, da bi čim prej prišel do vasi.

Še enkrat sem se pripravil na smrt in se pogovoril z Bogom

Nič ni pomagalo. Bilo je že prepozno, da bi mogel hitreje hoditi. Bil sem že tako slab, da sem samo še po štirih lazil. Še enkrat sem se pripravil na smrt in se pogovoril z Bogom, ki se mi je zdel že čisto blizu mene. Zadnjo postajo sem bil naredil in sem mislil, da bom izdihnil. Skoraj sem si zopet želel rešitve tega neznosnega trpljenja, ki mi jo bo prinesla smrt.

Okrog mene je bila trda tema. Na levi je bila senožet, porasla z grmovjem, na desni je bil pa gozd. Lahno je pihljala nočna sapica in me hladila, kar mi je zelo prijalo. Sicer je pa bila polna tišina, niti psov ni bilo slišati lajati, zato sem mislil, da ni v bližini nobene vasi in da sem tudi Krušnice zgrešil.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [8]