Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [7]

Milan Zajec: Ko sem sedel in čakal na belo ženo, kdaj bo zamahnila s koso, se je dobrih petdeset metrov pred menoj zasvetila luč. Takoj sem ugotovil, da mora biti tam hiša, ki je prej zaradi gostega drevja nisem mogel opaziti. Čudno se mi je zdelo, zakaj se je luč tako pozno vžgala, saj je moralo biti takrat najmanj dve ali tri ponoči. Toda ni bilo časa za premišljevanje, kajti pri meni so bile zdaj sekunde dragocene, vsaka sekunda mi more rešiti mogoče življenje.

»Pojdi proč, ti si komunist in me samo skušaš.«

Privlekel sem se do hiše, se dvignil in potrkal na okno. Oglasila se je neka ženska. V hiši ni bilo partizanov, in ženska me je vprašala, kdo sem. Povedal sem ji, da sem domobranec, da sem ušel iz groba v Kočevskem rogu in da zdaj prosim, naj mi reši življenje ter naj mi da samo malo vode in malo kruha. Videl sem, da se je zelo ustrašila in mi je s tresočim glasom odgovorila: »Pojdi proč, ti si komunist in me samo skušaš.«

Toda nisem odnehal, ampak sem lepo prosil, naj mi odpre; ko me bo videla, kakšen sem, mi bo gotovo verjela. Žena je bila usmiljenega srca. Ne vem, ali mi je odprla zato, ker sem jo nadlegoval ali mi je res verjela. Ko mi je odprla vrata, sem padel v sredo kuhinje, kot bi bil že mrtev, in sem jo prosil, naj mi da vode in naj me ne izda. Bila je takoj vsa objokana, kar se mi je dobro zdelo. Takoj mi je postregla z mlekom in surovim jajcem. Potem mi je rekla, da moram iti na podstrešje in ne smem biti v hiši.

Prinesla mi je perilo in me sama preoblekla, saj sam nisem bil zmožen

Odpovedale so mi vse moči, da sploh nisem mogel stati in da bi sam šel. Zato me je sama prijela za roko in gnala po stopnicah na podstrešje. To vem, da sem ji še povedal, da imam veliko uši, da bi se rad preoblekel. Prinesla mi je perilo in me sama preoblekla, saj sam nisem bil zmožen.

Nato sem izgubil zavest in sem se prebudil ob sedmih zjutraj. Poleg mene je stala žena z mlekom in žganjem v roki in mi vsa žalostna rekla, da se je bala, da bom umrl. Prišel sem do tako dobre družine, ki me je sprejela tako lepo, kot bi bil prišel k materi. Žena je vedno stala pri meni, me negovala, obvezovala rane na nogah in rokah in me vedno spraševala, kaj še želim. Meni pa ni bilo do ničesar drugega, samo vode sem želel. Čim bolj sem pil, tem bolj sem bil žejen.

Žgalo me je po ustih vse do želodca

Z nobeno stvarjo si nisem mogel ugasiti žeje. Pil sem mleko, vodo, kavo in surova jajca, pa vse skupaj ni nič pomagalo. Žgalo me je po ustih vse do želodca. Imel sem usta in ustnice tako sežgane, da je bilo vse ena sama krasta in me je tako bolelo, da nisem mogel niti jesti.

Prvi večer sem mislil, da bom tam samo prenočil in se malo odpočil, da bom drugi dan laže nadaljeval pot proti domu. Namen sem imel res dober, pa nisem imel moči, da bi mogel iti dalje, saj sem bil tako slab in izčrpan od prejšnjega dne, da niti na stranišče nisem mogel.

Pripravile so domače zdravilo in mi ga devale na nogo, da so se rane čistile

Žena je videla, da sem zelo slab. Zelo jo je skrbelo, kako bi mi mogla lajšati bolečine. Zato je prignala še dve sosedi. Vse tri skupaj so pripravile nekakšno domače zdravilo in mi ga devale na nogo, da so se rane čistile in celile. Bile so dobre specialistke v tej stvari, ker se je drugi dan pokazalo, da se bo na nogi predrlo. Imel sem upanje, da bom potem boljši, in tudi ženske so me tako tolažile.

Čez nekaj dni sem prišel malo k moči, žena – lahko bi ji rekel mati – me je tako lepo oskrbela. Napravili so mi sijajno skrivališče pod zemljo, tako da sem se kar varnega počutil v njem. Založila me je tudi s hrano in vodo, da sem kar naprej jedel. Prvi dan nisem smel veliko jesti, ker mi žena ni dala, ampak mi je nosila večkrat in po malem, kar je bilo tudi prav. Če bi jedel in pil prvi dan, kolikor bi hotel, bi gotovo od tega umrl ali pa vsaj zbolel in bi moral še dalj časa tam ležati in se zdraviti.

Žena je bila zelo pogumna in se ni ustrašila komunističnih groženj

Dobro sem se zavedal, prav tako tudi žena in gospodar, da bi partizani, če bi me dobili tam skritega, ubili ženo, gospodarja in prav tako tudi mene. Izdana je bila odredba, da bo vsakdo, ki ščiti kakšnega skrivača ali koga drugega, ki je proti režimu, prav tako kaznovan, kakor skrivač. Kazen pa je bila smrtna.

Žena je bila zelo pogumna in se ni dosti ustrašila komunističnih groženj, čeprav so prišli vsak dan s patruljo in niso bili nikoli oddaljeni od mene več kot en meter, včasih še manj, tako da sem točno slišal, kaj se pogovarjajo. Kar lasje so mi šli pokonci, ko sem slišal, da so se partizani pogovarjali, koliko skrivačev najdejo vsak dan. Če oni samo malo zvedo, kje se kdo nahaja, ga toliko časa iščejo, da ga dobijo. Tudi gospodar se je ves tresel, česar mu nisem nič zameril.

Izgubil sem tudi strah, da so noge zastrupljene

Vsako uro je pritekel do mene in me spraševal, kdaj bom šel dalje. »Daj, da se kmalu malo pozdraviš in greš v gozd, ti bomo že nosili hrano, da ne boš lačen.« Žena ga je pa mirila in mu pripovedovala, da sploh nisem še zmožen, da bi vstal in šel v gozd, da moram še nekaj dni ležati. Če bom potem kaj boljši, bom šel dalje. O, kako bi rad šel v gozd, da bi bil bolj varen pred sovražnimi komunisti, pa nisem mogel. Čim sem se dvignil, se mi je vrtelo v glavi. Tisto bi že kako premagal, ampak moje noge, ko se nisem mogel nanje opirati. Posebno leva mi ni dosti služila.

Končno sem le videl, da je v tistem kraju postajalo precej vroče. Prosil sem jih, naj mi preskrbijo kakšne velike copate, da bi jih lahko obul. Poskusil bi iti počasi v gozd, potem pa proti domu. To je bilo četrti dan, kar sem bil pri tisti hiši in sem se precej boljšega počutil. Izgubil sem tudi strah, da so noge zastrupljene, ker se je predrlo in je tekel gnoj ven, pa tudi bolečin nisem čutil tako močno kot prvi dan.

Ljudje so še vedno pričakovali pomoči od Angležev

Dobival sem redno novice v moj brlog, včasih dobre, včasih slabe. Ne vem, kje so videli ljudje takrat rešitev. Nekoč mi je moja zdravnica prišla pripovedovat, da me bo najbrž domov peljala z vlakom, ker bodo komunisti kmalu propadli, da se spet umikajo proti hribom, da vozijo barake v Kočevski rog, kjer se bodo utrdili.

Meni pa se je vse to zdelo smešno, ker sem poznal Angleže, kako so nas sprejeli na Koroškem kot največje sovražnike, nam kradli ure in denar, nazadnje pa še na izdajalski način izročili Titovcem v plombiranih vagonih. Seveda, ljudje so bili pa še vedno tako zaslepljeni, da so pričakovali pomoči od Angležev, kakor smo se tudi domobranci zanašali nanje.

Ušel je izpred jame in tudi pripovedoval, kako so jih ubijali

Ležal sem v temnici in premišljeval, kako bom prišel do doma, ki je še tako daleč in je toliko partizanov v vsaki vasi, da vse mrgoli. Takrat so stale še vse divizije v Sloveniji, kolikor ji je prišlo iz Hrvaške v začetku maja. Kar sem zaslišal, da se je ustavil voz pred hišo, da so prišli neki ljudje v kuhinjo in se nekaj bolj po tihem pogovarjali. Nič nisem mogel ugotoviti, kdo je bil.

Potem pa so mi prišli povedat, da so pripeljali nekoga na vozu, ki so ga zakopali v seno in ga tako peljali mimo partizanov. Ušel je iz Kočevskega roga izpred jame in tudi pripovedoval, kako so jih ubijali. Sprejeli so ga in mu dali jesti, potem pa bo šel domov. Doma je bil nekje pri Rakeku. Ta je ušel od drugega transporta in so jih metali v drugo jamo kakor nas, ne v ono iz prvega transporta, nazadnje so jih pa prav tako minirali kakor nas, da so tiste skale zrušili v jamo. Tako je pripovedoval, ker je opazoval z nekega hriba in je videl, kako se je dvigal dim proti nebu in slišal močan pok.

Naj hitro vstanem in odidem v gozd, ker partizani iščejo skrivače

Zdaj sem šele popolnoma spoznal, da mi je oni ranjenec v jami prav svetoval, da so v Krušnicah dobri protikomunistični ljudje, ker se je tudi ta, ki mu je bilo vse znano, tukaj sem zatekel in ravno k tej hiši kakor jaz. Zato se tudi nisem več bal, da bi me izdali. Četrti dan zvečer sem že malo vstal, se zavlekel v kuhinjo in se šele malo bolje umil. Bil sem tako umazan, da je bila taka voda, kakor bi se iz dimnika nakapala.

/Milan Zajec je tu omenil vas z imenom Krušnice. V nadaljevanju bo omenil vasi Mlinci in Kožlek. To pričevanje je napisal že leta 1947 v begunskem taborišču Senigallia v Italiji. Ciril Turk, urednik knjige Ušli so smrti, je na koncu dodal naslednjo opombo: 31. marca 1998 je Milan Zajec sporočil naslednje: »Pri mojem poročilu Ušel sem smrti lahko samo dodaste, da zaradi strahu pred komunistično partizansko represalijo nad domobrans­kimi družinami in dobrotniki, nisem mogel navajati pravih imen ljudi in krajev.« Op. I. Ž./

Hoditi nisem mogel veliko, pa sem vseeno mislil, da bom po nekaj dneh šel dalje. Tisti večer sem šel spat bolj dobre volje in sem nekaj ur dobro spal. Drugi dan, to je bil peti, ko sem bil pri hiši, me je prišla žena preplašena klicat, naj hitro vstanem in odidem v gozd, ker partizani iščejo skrivače. Hitro sem vstal, žena pa mi je prinesla dve veliki žakljevinasti cunji, da sem si zavil noge. Dala mi je še velik klobuk in obleko, saj prej tako nisem imel nič drugega kot srajco in spodnje hlače.

Vsako jutro ob železniški progi ljudje iščejo pisma

Pred hišo sem vzel še grablje na ramo in šepal z ženo proti gozdu, kot bi šel na travnik sušit seno. V gozdu je ona vedela za skrivno jamo, kjer se je včasih skrival njen mož in me gnala tja. Tam sva se dogovorila, da jo bom čakal do poldne, da mi prinese jest in malo za na pot, približno za tri dni hrane. Ona mi je branila, da sploh ne bom mogel iti dalje, ker bom opešal kje v sredi pota.

Potem mi je pa začela pripovedovati, da gredo vsako jutro ob železniški progi ljudje in iščejo slike in pisma, ki jih mečejo domobranci iz vlaka in da piše v njih: »Peljemo se proti Kočevju. Kaj nas tam čaka, ne vemo. Ali bomo zaprti ali nas bodo pobili. Zato molite za nas, če ostanemo živi.« Narod je bil ves obupan, kajti, če bi vse ubili, potem ne bi ostalo nič fantov, ker je bilo vse pri domobrancih.

Milan Zajec Vir: Tabor, št. 3–4, 1981

Grmenje je slišati vse dni, odkar vozijo domobrance v Kočevje

Preteklo je približno 14 dni, odkar sem padel v jamo, medtem časom pa so še vedno klali in morili domobrance. To pa zato vem, ker se je tisti dan slišalo močno bobnenje. Jaz sem mislil, da se kje za hribi pripravlja dež, kar bi mi bilo zelo po volji, ker bi imel med potjo vsaj dovolj vode. Najbolj me je namreč skrbela žeja, ki si je še vedno nisem popolnoma pogasil.

Žena je sedela poleg mene in me gledala, kako sem s slastjo jedel mlečno kašo, ki mi jo je prinesla, da se bom pošteno najedel, preden grem dalje. Tudi ona je slišala grmenje, vprašala me je, ali vem, kaj to pomeni. Dejal sem ji, da mislim, da bo dež. Ona pa mi je odgovorila, da je tako grmenje slišati že vse dni, odkar vozijo domobrance v Kočevje in dalje v Rog.

Prinesla je copate, ki so bile dovolj veliki, da sem jih mogel obuti

Še precej časa sva sedela tam in čakala na njeno sestro, ki je obljubila, da bo iz cunj sešila copate, ker bom v njih veliko lažje hodil, kot pa z ovitimi nogami. Kmalu je prišla do jame in začela dajati že prej dogovorjene znake. Res mi je prinesla copate, ki so bile dovolj velike, da sem jih mogel obuti, čeprav sem imel noge vse zatekle. Še bolj pa mi je prišlo, kar mi je prinesla v culi: kruh, krhlje, lešnike, mleko in žganje. Rekel sem, da imam tega dovolj za štirinajst dni, kajti če sem osem dni živel brez vode in hrane in skoro brez zraka, mi bo tudi to zadostovalo za štirinajst dni.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [9]