Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [8]

Milan Zajec: Obe sta hoteli, da ne bi šel dalje, ampak da bi še kar tam ostal in da bi mi one nosile hrano. Vendar ju nisem hotel poslušati, ampak sem se ravnal po tem, kar mi je narekoval nek notranji glas. Dejal sem jima, da nimata prav, ker me zadržujeta in mi branita dalje. Če ostanem tu še nekaj dni, bom gotovo nesrečen, če že ne na tem kraju, pa utegnem med potjo imeti nesrečo, da padem še enkrat komunistom v roke.

Že pri sami besedi komunist sem ves vztrepetal

Bal sem se komunistov tako, da sem že pri sami besedi komunist ves vztrepetal. Zdelo se mi je takrat, da moram od Krušnic do doma priti najmanj v treh dneh, četudi je v okolici še toliko partizanov in terencev, ki so takrat bili vsi oboroženi prav zaradi skrivačev, ki so jih lovili in izročali milici. Ko sta videli, da mi ne moreta zabraniti, da bi ne šel dalje, sta mi začeli dajati navodila, kako naj bom ves čas med potjo previden, da sploh ne smem iti v nobeno hišo po kake informacije ali prosit hrane, ker so po večini vsi zdaj postali rdeči, posebno napram tujcem, zame pa da bo še posebno nevarno, ker da sem ves šepast in kruljav, pa tudi takšno smešno obleko imam, da bodo vsi takoj vedeli, da nisem domačin. Tega meni ni bilo treba praviti, ker sem bil že tako dovolj previden, da sem vsako stvar vnaprej pregledal ali je varno iti dalje ali je bolje počakati.

V breznu smrti je bil tudi Vinko Mravlje iz Brezovice

Svetinjo Matere božje sem imel pa še vedno pri sebi in sem se počutil, kakor da mi ne more nihče nič žalega storiti, ker je Marija pri meni in me brani in vodi, pa naj si bo po še tako nevarnih krajih. Imel sem tako zaupanje vanjo, da sploh ne bi odrinil na pot, če bi mi jo kdo vzel, pa četudi bi imel še tako dobro orožje.

Ko sem prišel v Krušnice, sem prinesel s seboj tudi 3.000 lir, ki jih je imel v srajci za robom zašite neki domobranec v jami. Temu jih je vzel Vinko Mravlje iz Brezovice in jih je sam shranil. Četrti dan pa, ko je tudi on umrl, pravzaprav se zadušil v dimu, sem mu jih pa jaz vzel in sem si mislil, da bo dobro, če jih dam le za en krompir ali za kos kruha. Bolje vsekakor, kot pa da zgnijejo tu notri. Ponudil sem jih ženi za vso oskrbo, ki mi jo je izkazovala, pa jih ni hotela vzeti. Zato sem ji naročil, naj da ves denar za maše za umrle domobrance, ki ležijo mrtvi v Kočevskem rogu, kar mi je tudi obljubila.

Bila je silno žalostna, ker sem odhajal tako slab in bolan

Nato sem se ji zahvalil za vso oskrbo, ki mi jo je izkazala v največji stiski in mi tako rešila življenje, ko me je vzela pod streho in mi dala vode in kruha. Bila je silno žalostna, ker sem odhajal tako slab in bolan. Rekla je, da ji je ravno tako hudo, ko me vidi, kot če bi videla pred sabo svojega sina v takem položaju, v kakršnem sem bil jaz, in da bi rajši sama šla na to križevo pot, če bi se dalo zamenjati, samo da bi bil jaz prost, ko sem že tako zadosti hudega pretrpel.

Malo časa je šla z mano, da mi je kazala stezo, ki pelje čez hrib. Ona je šla naprej in nesla culo, jaz pa sem počasi šepal za njo. Včasih me je noga tako zabolela, da bi najrajši zavpil, pa sem se moral premagati, da bi me ženska ne slišala, ker bi mi potem gotovo spet branila iti dalje in me silila, naj še počakam, da se pozdravim.

Če mami povem za vse gorje, ki sem ga prestal, se ji bo gotovo zmešalo

Kmalu se je vrnila, jaz pa sem počasi šel proti domu. Najbolj me je morila misel, da domačih ne bom več dobil doma. Morda so tudi oni že ubiti in zmetani v kakšno jamo, če ne mogoče ravno v Kočevskem rogu. Če pa jih dobim še žive, jim pa tudi ne smem povedati, kaj se je z nami zgodilo in od koder sem jaz pobegnil. Tega ne smem povedati zlasti mami, ki je že tako bila živčno ubita, samo zaradi skrbi za otroke, ki smo bili vsi pri vojakih in se borili proti komunizmu, in je vedno pričakovala, kdaj bo dobila žalostno sporočilo, da je eden ali drugi ubit. In če jaz zdaj povem vse gorje, ki sem ga prestal, se ji bo gotovo zmešalo, kar bi tudi ne bilo nič čudnega. Nazadnje sem pa sklenil, da se bom zlagal, da sem jaz med potjo, ko smo šli v Kočevje, pobegnil partizanom in da za druge nič ne vem, kje so zdaj.

Sploh nisem vedel, ali grem proti domu, ali nazaj proti Kočevju

Ko se je znočilo, sem hodil korajžno, ker se nisem bal, da bi ponoči kdo rdečih hodil po gozdu. Tisto popotnico sem vedno po malem grizel in prilival žganje. Saj mleko sem takoj popil, ko se je žena poslovila, ker sem bil še vedno žejen in se nisem mogel strpeti. Počival sem tudi večkrat, celo zaspal sem malo na smrekovih vejah, ki sem jih nalomil in si napravil posteljo pod drevesom.

Drugi dan sem prišel v bližino neke vasi, ki je nisem poznal in tako nisem vedel, kje se nahajam in sem se popolnoma zmešal v orientaciji. Sploh nisem vedel, ali grem proti domu, ali nazaj proti Kočevju. Zato sem se splazil čisto do ceste, po kateri so se prevažali partizani na avtomobilih, tako da sem se večkrat moral skriti v grmovje in čakati. Začelo se je pa oblačiti in grmeti in vse je kazalo, da bo dež. Ljudje so delali po polju v dolini in premišljal sem, kako bi prišel do koga in bi ga vprašal, kje sem in katera vas je to.

Bolj z bojaznijo kot s korajžo sem se pognal na sre­do doline do žensk

Ko je začelo deževati, so šli skoraj vsi ljudje domov, samo dve ženski sta še ostali na njivi in nabirali zelenjavo za svinje. Jaz sem se bolj z bojaznijo kot s korajžo pognal na sre­do doline do žensk in vprašal, katera vas je to. Povedali sta mi, da so Mlinci /to je za Krušnicami drugo izmišljeno ime vasi, op. I. Ž./. Takoj sem vedel, kje sem, čeprav nisem bil prej še nikoli v življenju tam. Prestrašile sta se me, da bi si kmalu ne upali nič govoriti z mano. Čeprav jima nisem nič povedal, kdo sem, sta vseeno vedeli, da so mi komunisti nevarni. Samo to sta ponavljali bolj potihoma, naj lezem v gozd, da me ne dobijo partizani v roke.

Nisem se dal kar tako odgnati. Ker me je začelo zebsti, sem ju prosil, naj mi dasta kak star suknjič, da ne bom v sami srajci hodil po dežju. Ker bi se me bile rade hitro znebile, sta mi obljubili in šli domov iskat. Dogovorili smo se, da naj prineseta do smreke, ki raste ob robu gozda. Poznal ju nisem nič in nisem vedel, kakšnega duha (prepričanja) sta, zato sem šel daleč od smreke in pazil, ali bosta prišli sami ali kak partizan z njima.

Ujeli so domobranca in ga toliko časa tepli, da je povedal še za tri skrivače

Dež je precej padal. Ko sem opazil, da nese žena pod dežnikom neko cunjo, sem bil vesel, da me ne bo vsaj tako zeblo, moker sem bil pa že tako ves do kože. Prinesla mi je res neki suknjič in začela gledati okrog sebe, ali je kdo ne vidi. Zato sem se ji tudi jaz začel bližati, ko sem videl, da je sama. Stara je bila okrog 70 let in se je tudi ne bi bal, čeprav bi bil še tako zanič. Vzel sem tisto kamižolo, ki je bila brez rokavov. Mislim, da so jo rabili za koruzo, kadar je bila zrela, kot strašilo vranam. Zdaj pa je meni jako prav prišla in sem je bil zelo vesel.

Vprašal sem jo, ali je kaj partizanov v vasi. Povedala mi je, da jih je polna vas, da so ujeli nekega domobranca in ga toliko časa tepli, da je povedal še za tri skrivače. Pripeljali so se z avtom, obkolili vas in vse obračajo v njej, da bi jih kje dobili. Rekla je, da jih ne bodo, da so že ušli v gozd.

Zeblo me je, da sem se ves tresel in dež je lil kakor iz škafa

Nisem se veliko zadrževal tam, povedal sem, da so vsi domobranci ubiti in da naj molijo za­nje, ker so vsi mučeniško umrli. Takrat niso v tistem kraju še nič vedeli, da so Angleži vse domobrance izročili Titu. Mislili so, da so še vedno na Koroškem in da bodo prišli nazaj kot zmagovalci in pregnali komuniste iz Slovenije. Zame ni nič dvomila, da sem bil v rokah rabljev, ker me je videla, kakšen sem bil. Povedal sem tudi za nekatere fante, ki so bili domobranci in sem jih dobro poznal od vojakov, da so vsi ubiti in da naj to pove domačim. Lačen sem bil že precej, saj mi je že vsega zmanjkalo, zato sem vzel pod noge pot proti Kožleku. Mislil sem, da bi tam staknil kaj za v usta. Zeblo me je, da sem se ves tresel in dež je lil kakor iz škafa.

Ko sem se bližal Kožleku, je kazalo, da bo kmalu noč, da bo treba kje prenočiti v kakšni lopi, ker pod dežjem lahko zaspim za vedno. Tam sem opazil nekega pastirja, ki je kar v dežju pasel krave. Šel sem do njega, da bi dobil pojasnilo, kje se nahajajo partizani. Ko sem prišel do njega, sem ga vprašal, ali je kaj »tovarišev« v vasi. Rekel mi je, da jih zdaj ni, vendar da pridejo vsak dan dvakrat do trikrat v patruljo. Potem mi pa je še rekel: »Stric, kar k nam pojdite, pa boste lahko prenočili in malo se boste posušili.«

Vsi so ostrmeli, ko sem vstopil, in buljili vame

Meni se je zdelo smešno, da me je klical za strica, saj vendar nisem bil še tako star. Imel sem komaj 24 let, pa da bi bil že tako star izgledal. Tako starega me je naredila obleka in prepadel obraz, posebno pa še suknjič brez rokavov in klobuk, ki mi je zdaj, ko je bil moker, skoraj zlezel čez ves obraz, tako je bil velik. Najprej sem hodil okrog vasi in opazoval, katera hiša je najbliže gozda. V tisto sem se namenil iti. Če bi bilo kaj nevarno, bi lahko hitro ušel.

Šel sem čez neko lopo, v kateri je bila ena krava in ena koza. »Oho,« sem si mislil, »tukaj bom pa dobil mleko, če Bog da.« Počasi sem otipal vrata v hišo, iz katere je bilo slišati velik šunder. Vstopil sem. Okrog mize je sedelo precej otrok, za pečjo pa stara, že vsa siva ženica, ki je poslušala otroke, ki so brali knjigo. Vsi so ostrmeli, ko sem vstopil, in buljili vame, kot bi še nikoli ne videli tujega človeka. Pozdravil sem jih: »Dober večer!« in še odgovora nisem dobil. Zato sem začel prositi, naj mi dajo malo jesti, ker sem zelo lačen. Nekaj časa so se izgovarjali, da nimajo nič, da večerja še ni kuhana, kruha pa da nimajo.

»Ali ti nisem rekla, da mu daj samo eno skodelico, da bo vse požrl.«

Končno so pa le videli, da sem res lačen, ženica je starejši hčeri rekla, naj mi da mleka. Bila je že starejša in silno boječa. Jaz sem jih ogovarjal, da nisem hudoben, čeprav izgledam, ampak da sem pregnanec, ki se moram po gozdu skrivati pred rdečimi. Prinesla mi je celo latvico mleka. Pograbil sem jo z obema rokama in pil toliko časa, da sem jo izpraznil do zadnje kapljice. Po dolgem času sem se moral zasmejati tisti starki, ki se je tako zadrla na hčer. »Ali ti nisem rekla, da mu daj samo eno skodelico, da bo vse požrl.« Jaz sem se opravičeval, naj mi ne zamerijo, da sem vse popil, ker sem bil zelo potreben mleka, da nisem mogel prenehati, dokler je bilo kaj v latvici. Ženska je pa kar naprej nekaj nerazumljivega brundala, jaz sem se pa lepo zahvalil za mleko – ne vem, ali je slišala ali ne – in voščil lahko noč. Mnogo bolje sem se počutil po mleku. Vse laže sem hodil in tudi zeblo me ni več tako. Bal sem se, da sem ga malo polomil, ker sem popil vse mleko, ker zdaj mogoče ne bodo imeli kaj večerjati, če so že poprej pomolzli kravo in kozo.

Mene ne bo videl ne Vrh, ne župan, ampak tista lopa, ki tamle stoji

Skoraj se je že stemnilo, ko sem šel dalje in videl, da je v bližini majhen kozolček in da bi se dalo tam dobro prenočiti, če je gori kaj slame. Samo to me je skrbelo, ali bom mogel priti gor tako, da me ne bo nihče videl. Srečal sem starega moža in vprašal, koliko je še do Vrha, odgovoril je, da v eni uri lahko pridem tja, čeprav bolj počasi hodim. Tam pa bi se moral javiti pri županu, če bi hotel prenočiti, ker so zdaj take postave, odkar so osvobojeni. Jaz pa sem si mislil: »Mene ne bo videl ne Vrh, ne župan, ampak tista lopa, ki tamle stoji, samo da ti, možiček, malo odideš.« Ko je mož odšel, sem šel v lopo, kjer je bilo malo zdrobljene slame. Zakopal sem se vanjo in zaspal.

Šel kar oblečen v Krko in jo preplaval

Ko sem se zbudil in se skopal iz slame, je bilo sonce že visoko in začelo me je skrbeti, kako bom prišel do gozda. Okrog je bilo vse polno ljudi, ki so kosili in razkopavali seno. To sem vedel, da čakati ne smem, ker lahko pridejo partizani, potem bo pa še bolj nevarno. Zato sem skočil dol in jo počasi mahal mimo ljudi s palico v roki. Vse me je gledalo, a nihče me ni ogovoril. Meni se je še bolje zdelo, da so me pustili v miru.

Prišel sem do Krke. Bila je precej globoka in široka ter sem moral dolgo čakati, da se je znočilo. Potem sem se najprej napil. Čeprav je bila voda bolj topla kakor mrzla, mi je vendar dobro dela. Nato sem šel kar oblečen v vodo in jo preplaval.

Kočevski rog, spominska slovesnost (2. 6. 2018). Foto: Jože Potrpin

Dokler nisem z nekega hriba zagledal domače vasi

Po glavni cesti nisem mogel hoditi, ker je bila zelo prometna, po njej je drvelo več avtomobilov. Hodil sem po stranskih poteh, se ustavil v vsaki vasi in prosil hrane. Posrečilo se mi je, da sem dobil tu pa tam kako skorjo kruha, splošno so mi pa ljudje dejali, da ničesar nimajo. Vsepovsod sem pripovedoval, kaj so partizani naredili z domobranci, toda ljudje mi niso verjeli, ampak so mi hiteli zatrjevati, da so partizani, ki so prišli v vasi, govorili, da bi bilo vse dobro, če le ne bi bilo domobrancev v Avstriji, ker imajo tako še vedno strah pred njimi. Neki očanec me je celo nahrulil, naj se poberem, ker lažem. Odgovoril sem mu, naj se ne tolaži s tem, kajti nikdar več ne bo videl sina, ki ga je imel pri domobrancih. Tako sem hodil dalje in dalje, dokler nisem zagledal z nekega hriba domače vasi.

Zvedel sem, da je v naši vasi glavno poveljstvo partizanov

Spet nisem vedel, kam naj se obrnem. Kako naj pridem do domače hiše, ker so v vasi gotovo partizani, saj so bili v vseh vaseh po Dolenjskem. Premišljeval sem in premišljeval, kajti vedel sem, da bi bil poleg domače hiše samo še v neki drugi hiši varen. S tem nočem reči, da so bili vsi prebivalci partizani oziroma komunisti, ampak pri nas so ljudje taki, da ne znajo molčati, ampak radi vse zblebetajo, zato sem čakal noči.

Vendar sem ostal v bližini njiv, da bi mogoče iz razgovorov ljudi kaj natančnega zvedel. Naši ljudje so namreč taki, da zelo glasno govore in se jih daleč sliši. Tako sem kmalu zvedel, da je prav v zadnjem času prišel v vas oborožen oddelek partizanov, ki so pobirali ljudi, ki so se jim zdeli sumljivi. Poleg teh so venomer izpraševali po skrivačih, ki jih je bilo veliko v bližnjih gozdovih. Zvedel sem tudi, da je v naši vasi glavno poveljstvo partizanov in da do svoje rodne hiše ne bom mogel priti.

Kako bom prekoračil cesto, po kateri je mrgolelo partizanov

Sklenil sem torej, da grem k sorodnikom, ki živijo eno uro od moje rodne vasi. Najbolj me je skrbelo, kako bom prekoračil cesto, po kateri je mrgolelo partizanov, po cesti so patruljirali ali pa stali v določeni razdalji. Prišel sem nekaj metrov do ceste, pa sem se moral vrniti, kajti zagledal sem stražarja. Upal sem, da bom lahko ponoči prečkal cesto, toda bilo je vse zaman, kajti bilo je preveč svetlo. Končno mi ni preostajalo drugega, da sem šel preko ceste v neki vasi, kjer so bili ljudje še pokonci. Tako sem upal, da ne bom vzbujal suma. Res sem šel samo nekaj metrov mimo nekega partizanskega stražarja, ki mi pa ni nič rekel. Ko sem se nekoliko oddaljil od njega, sem jo hitro zavil iz vasi na njive.

Nadaljevanje v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [10]