Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [9]

Milan Zajec: Tako sem okrog polnoči srečno prišel do svojih sorodnikov. Zdaj sem samo ugibal, kako bi prišel v hišo, kajti tudi v tamkajšnjem okolju je bilo polno partizanov. Bila je svetla noč in začel sem se plaziti proti hiši, kmalu sem bil tako blizu, da sem mogel slišati, kako se v njej pogovarjajo. Ugotovil sem, da so v hiši same ženske.

Dejal sem ji, da je zelo hudo in naj proti Boga, da nas bo rešil komunizma

Priplazil sem se prav previdno do vrat. Pritisnil sem brez vsakega šuma dvakrat na kljuko. V hiši so bili še vsi pokonci. Ravno so odmolili rožni venec in so takoj slišali, da želi nekdo vstopiti. K vratom je prišla sestrična in jih brez vprašanja odprla. Pozneje sem namreč zvedel, da so imeli v hiši že nekega skrivača in so mislili, da je ta prišel. Pogledala je in me vprašala, po kaj sem prišel, ker je polno partizanov v vasi in je stražar na koncu hiše. Spoznala me pa tudi ni, ko sem spregovoril že nekaj besedi.

Povedal sem ji nato ime, nakar me je hitro porinila v neko kamro in mi prinesla kruha in mleka. Ko je teta zvedela, da sem prišel, je prihitela k meni. Bila je precej naglušna in je hotela vse zvedeti, kaj je z domobranci. Bil sem pa tako utrujen, da sploh nisem mogel govoriti, ampak sem ji dejal, da je zelo hudo in naj proti Boga, da nas bo rešil komunizma. Obljubil sem ji, da ji bom o vsem pozneje govoril.

Zaradi telesnega napora in duševnih muk sem kmalu sanjal težke sanje

Bil sem samo nekaj minut v hiši, nato sem odšel v spremstvu sestrične in s hlebom kruha v mesečno noč. Hodila sva in hodila, venomer sem jo izpraševal, ali bova kmalu na cilju, da se bom lahko odpočil. Tolažila me je, naj še nekoliko potrpim. Tako sva prišla v gozd. Tu je bilo temno, kajti meseca ni bilo več. Komaj sva se med vejevjem in mladim smrečjem pomikala dalje. Tako sva končno le prišla do neke kolibe. Sestrična je tiho poklicala »striček«, oglasil se je mož in jo vprašal, kaj se je zgodilo, da prihaja tako pozno. Mislil je, da so domače hoteli seliti in da je sestrična ušla. Luči nismo imeli razen vžigalic in striček je hitro eno prižgal. Zagledal je mene in takoj vedel, za kaj gre.

Spravil me je na borno ležišče in upal sem, da bom dobro spal. Toda motil sem se, zaradi telesnega napora in duševnih muk sem kmalu sanjal težke sanje. V snu sem čutil, kako me komunisti pretepajo, kako v jami premetavam mrliče, da bi dobil kako cunjo, s katero bi pokril sebe in ranjence, kako so ranjenci stegovali proti meni roke in me prosili, naj jih rešim. Vse to se je vrtelo okoli mene, ena slika je sledila drugi, vsaka groznejša, in tako sem se zbudil utrujen in neprespan v ranem jutru.

Komunisti niso nikomur prizanesli, niti otrokom niti starcem

Ljudje po Dolenjskem niso o domobrancih še ničesar vedeli. Govorili so, da so nastale neke govorice, češ, da so vrnjeni v Jugoslavijo, toda tega ni nihče verjel. Baje so izvedeli, da so bili v Avstriji zelo lepo sprejeti od Angležev in da so nekatere celo oborožili. Popolnoma so bili prepričani, da se bomo vrnili skupaj z Angleži in osvobodili Slovenijo izpod Titovega jarma.

V naši okolici so komunisti veliko ljudi zaprli. Med temi sta bila tudi moj oče in sestra. Oče je bil že nad sedemdeset let star. Komunisti niso nikomur prizanesli, niti otrokom niti starcem, saj imajo po svoji ideologiji strog ukaz, da morajo uničiti vse, kar jih moti pri izvedbi njihovih načrtov.

Rekli so mi, da sem zmešan in da me bodo morali peljati v umobolnico

Moji sorodniki sploh niso mogli verjeti, kar sem jih povedal o usodi domobrancev. Rekli so mi, da sem zmešan in da me bodo morali peljati v umobolnico, če ne bom pametno govoril. Rekli so: »Mogoče so samo nekaj glavnih voditeljev in častnikov ubili, druge so pa gotovo poslali domov, če je sploh res, da so jih Angleži vrnili!« Tako je bilo tedaj mišljenje v naši deželi. Še premalo so poznali komuniste in njih satanska početja. Zato tudi sam nisem hotel več dalje govoriti, ampak sem sklenil, da se hočem najprej pozdraviti, da bom zmožen nadaljevati pot in se uspešno braniti. Roke sem imel vse odrte in razrezane od žice, začele so se mi tudi gnojiti. Bil sem ves krastav. Umival sem si jih z alkoholom in mazal z domačimi zdravili. Nekaj zdravil so mi kupili tudi v bližnji lekarni.

Mati je hotela na vsak način vedeti, kaj je s sinovi

Sicer sem pa samo ležal, v gozd so mi nosili vse, kar sem potreboval. Ko so doma zvedeli zame, bi radi zvedeli, od kod sem ušel. Dva meseca jim nisem ničesar sporočil. Bal sem se, ker je bila mati vsa iz sebe. Na vsak način je hotela vedeti, kaj je z brati.

Po enem mesecu je bil oče izpuščen iz zapora. Prvo priliko je izrabil, da je prišel k meni po skrivnih poteh. Kdor je hotel namreč iz vasi, je moral imeti dovoljenje od terenca. Oče je bil precej duševno strt, vendar sem mu moral vse povedati. Prvič v življenju sem videl na tem neustrašenem in vrlem možu solze. Tiho je dejal: »Naj se zgodi volja božja! Bog je hotel tako!«

S hribčka sem slišal vriskanje, ki je prihajalo s partizanskih mitingov

V gozdu sem se počutil kar dobro. Nekaj časa sem se skrival skupaj s stricem. Kmalu je pa odšel domov, ker je bil že starejši, vendar se je partizanov vedno izogibal. Po dveh mesecih sem začel tudi jaz vstajati in hoditi ponoči po gozdu. Tako sem s hribčka slišal petje in vriskanje, ki je prihajalo s partizanskih mitingov.

Čez dan sem ležal v kolibi in se kratkočasil s knjigami in ptički. Nekaj taščic sem tako privadil, da so priletele vsako jutro v mojo kolibo, sedale na mojo posteljo in niso prej odletele, da sem jim dal drobtinice kruha, ki so jih pobirale z moje roke. V koči je bilo kaj prijetno in z ljudmi nisem imel nič posla.

Kmalu so našli v neki jami okrog deset trupel, strašno izmaličenih

Domači so mi nosili hrano in druge potrebščine ter mi pripovedovali žalostne novice, koliko ljudi so ponoči partizani odgnali in nihče ne ve kam. Če so primere odgona naslednji dan prijavili partizanski policiji, je ta kratko malo izjavila, da jih to nič ne briga, kaj se dogaja ponoči z nasprotniki sedanjega vladnega vodstva. Tako so mnogi objokovali svoje žrtve, saj so vedeli, da so jih ubili partizani. Kmalu so našli namreč v neki jami okrog deset trupel, strašno izmaličenih. Spoznali so svojce, ki so bili pred nekaj dnevi ponoči izgnani z doma. Trupla so bila vsa pomešana: moški, ženske, celo otroci, največ pa mladih deklet. Vse je bilo v strahu, vsak je samo čakal, kdaj pride vrsta nanj, da ga odženejo.

Mnoge so partizani med potjo proti domu ubili

Mnogi komunisti so trdili, da domobrancev niso vrnili, samo nekateri so omenjali, da so jih pač nekaj dobili, toda še daleč ne vseh in da so vse take poslali na prisilno delo v Srbijo. Naši partizani v vasi so tudi o meni trdili, da so me res dobili s Koroške, toda poslali so me z drugimi enakimi v Srbijo. V resnici sem bil pa skrit v gozdu. Lahko je razumeti, da je že samo ta primer odprl ljudem, ki so ga poznali, oči, in da komunističnim besedam ni nihče nič verjel.

Nekaj pozneje je bila, kakor je zna­no, izdana neka pomilostitev ali amnestija. Nekateri bivši mladoletni domobranci so se res vrnili domov, toda v kakšnem stanju. Vsi izčrpani, izstradani, bolni, izmučeni, otopeli na duši in telesu. Mnogi izmed njih so takoj legli v posteljo, mnogi so kmalu po prihodu umrli. Pravili so, da jih je mnogo umrlo že med potjo, mnoge so partizani med potjo proti domu ubili, našli so mrtve v cestnih jarkih. Ljudje so bili obupani, vedno so pričakovali, da pride rešitev in osvoboditev. Postavljali so datume in čakali, kdaj bodo rešeni strašnega zla.

Angležem nisem prav nič zaupal, odkar sem uvidel, kaki trgovci so

Začela je prihajati zima in bal sem se, kako bo z menoj, če bom moral vso zimo ostati v gozdu. Težko bo zaradi prinašanja hrane, sled se bo poznala v snegu, partizani me utegnejo izslediti in vsi domači bi lahko zaradi tega prišli v veliko nesrečo. Pa tudi naveličal sem se že tega skrivanja in premišljeval sem, kam naj se obrnem, da bom pred komunisti varen.

Sklenil sem iti čez mejo, zdaj ne na Koroško, ampak v Italijo. Angležem nisem prav nič zaupal, odkar sem uvidel, kaki trgovci so, da trgujejo celo z živim človeškim blagom. Toda težko sem se odločil za odhod.

Stehanja vas (južno od Velikega Gabra oziroma Medvedjeka ob dolenjski avtocesti), kjer se je skrival Milan Zajec. Državna topografska karta, 1 : 25.000, št. 138, Geodetska uprava, 1998.

Smrtna kazen doleti vsakogar, ki bi dal skrivaču malo hrane in zaščito

Tako me je presenetila zima doma. Imeli smo dokaj milo zimo, vendar je nekaj mesecev vse pokalo od mraza. Moral sem se preseliti iz gozda na neki skedenj v vasi. V bližini so bili partizani. Bil sem v večni nevarnosti, komaj sem čakal pomladi. Imel sem še puško in bombe, in če bi me izsledili, bi gotovo ušel. Toda kaj bi bilo z ljudmi, pri katerih sem bil skrit?! Odkrito rečem, da bi za svojo osebo skoraj srčno rad začel boj s temi partizanskimi divjaki, ki so toliko ljudi uničili in prizadeli toliko gorja.

Tudi moji ljudje so se vedno manj bali, celo svetovali so mi, naj le uporabim orožje, kadar bi bil v nevarnosti, čeprav bi vso vas nato požgali in ljudi umorili. Zdelo se je, kakor bi vsi ljudje nekako otopeli od prestanega trpljenja in negotovosti. Saj že to ni bila majhna odgovornost, da so mi dali zavetišče in me skrivali. Razglašeno je bilo, da doleti smrtna kazen vsakogar, ki bi le enkrat dal skrivaču malo hrane in zaščito.

Večkrat so partizani po vasi pretaknili zlasti vse skednje

Veliko sem molil za dobrotnike in prosil za božjo pomoč in Marijino varstvo. Še vedno sem imel neomajno zaupanje v Marijino svetinjico, ki sem jo skrbno čuval. Vendar se mi je nekoč pripetilo, da sem jo izgubil, in sem bil prepričan, da sem izgubljen, če je ne najdem. Iskal sem in iskal, prebrskal sem vsako slamico ter jo končno res našel. Zdaj sem jo še bolje shranil, bil sem nadvse vesel.

Zaradi nevzdržnega stanja sem moral večkrat tudi v najhujšem mrazu za nekaj dni v gozd, bil sem ves premražen in moker od snega in zimske megle. Večkrat so namreč partizani po vasi pretaknili zlasti vse skednje, tako je bilo ob takih dneh nemogoče ostati v slami na skednju.

Konec v: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [11]

1/2