Nadaljevanje iz: Milan Zajec, domobranci, Kočevski rog, Macesnova gorica, morišče, grobišče, Vetrinj [10]

Milan Zajec: Bližala se je pomlad. Vedel sem, da se tudi zame začenja lepše in varnejše življenje, saj bom lahko spet za stalno odšel v gozd. Tam me bodo spet obiskovale taščice, če jih ni uničila zima. Ljudje so začeli delati na polju, toda vse je bilo žalostno, nihče ni imel posebne vneme do dela, vsak je govoril: »Čemu bi delali za druge, zame je itak kmalu dovolj. Še to, kar bom pridelal, bom moral skriti v zemljo ali kam drugam, sicer mi vzamejo vse partizani. Od tistega, kar mi odmerijo, sploh ne moremo živeti.«

Ali zgoreti živ ali se pokazati ljudem, ki dotlej zame še niso vedeli 

Neko jutro sem še ležal na skednju, bral sem ravno neko knjigo, svetloba je prihajala skozi malo špranjo, skozi katero sem tudi opazoval življenje zunaj. Okoli poldne sem opazil, da je pri skednju neki otrok in da podi kokoši. Nisem se za to zmenil, ampak sem bral dalje. Na mah sem zaslišal pod seboj nekako bobnenje. Mislil sem, da se vrti mlatilnica, zato na to nisem bil posebej pozoren. Nakar je začel otrok jokati in kričati: »Joj, kaj sem storil!« Takoj sem spoznal, kaj se je zgodilo, kajti dim se je valil v moje skrivališče. Nisem imel časa premišljevati. Samo dvoje je mogoče: ali zgoreti živ ali se pa pokazati ljudem, ki dotlej še niso vedeli zame. Ves sem bil v strahu, začel sem se tresti.

Z velikim truščem sem si oblekel hlače in obul čevlje. Da bi vzel puško, sploh ni bilo časa. Odmašil sem luknjo in skočil na kup slame, ki je bila že vsa v ognju. Videl nisem skoraj nič, ker se je strašno kadilo. Slišal sem kričanje ljudi, ki so hiteli na pomoč. Hitro sem skočil iz ognja in se ogrnil z odejo, ki sem jo pri skoku potegnil s seboj. Nekaj korakov sem tekel, potem nisem mogel več, preveč mi je tolklo srce. Opazil sem, kako me ljudje gledajo, zato sem jo kar počasi mahnil proti gozdu. Začele so pokati tudi bombe. Nekaj minut kasneje je prišla tudi OZNA in iskala moža, ki je skočil iz ognja in odšel proti gozdu – spoznal me ni nihče.

Vedel sem, da ne bom mogel več dolgo ostati v gozdu

Tla so mi postala vroča, vedel sem, da ne bom mogel več dolgo ostati v gozdu. Vsak dan je prišla OZNA v vas, zasliševala domače in sosede ter jih na vse mogoče načine zvijala, da bi povedali, kdo se je skrival na pogorelem skednju. Ugotoviti niso mogli nič točnega, ljudje so samo trdili, da so videli nekoga, – ali je bil vojak ali civilist, tega niso mogli spoznati, – ki je odšel s skednja, ko je že bil ves v ognju, prav mirno in počasi proti gozdu. Čez ramo je baje imel odejo. Tudi po gozdu so začeli partizani preiskovati. Omislil sem si novo puško, dobil sem tudi precej nabojev in ročnih bomb, kar mi je dalo občutek varnosti.

Večkrat so bili partizani, ki so hodili po gozdu prav v moji bližini, toda mojega skrivališča niso opazili, kajti obdajale so ga goste smrečice. Tudi če bi moje skrivališče odkrili, se nisem dosti vznemirjal, kajti imel sem že toliko streliva in bomb, da bi si izsilil pot v gozd. Opazoval sem jih namreč večkrat in videl, da so zelo boječi. Venomer so se zelo oprezno ozirali, kakor bi pričakovali, da pade kak strel. Skoraj mi je šlo na smeh.

Mreža se je okoli mene vedno bolj zapletala

Težje je bilo s hrano. Sicer nisem bil lačen, kajti imel sem dosti suhe hrane, tople pa nisem mogel veliko do­biti. Le sem pa tja mi je ponoči kdo prinesel kako toplo jed, čez dan to sploh ni bilo mogoče, kajti partizani so vse zelo nadzorovali, pazili so pa tudi nekateri domačini, ki so bili v službi OZNE kot vohuni. Zato sem ponovno začel delati načrte, kako bi odšel v Italijo. Tako bi se umaknil mreži, ki se je okoli mene bolj in bolj zapletala. Mnogo bolj so se pa bali zame moji domači in tisti, ki so mi dajali hrano. Venomer so mi naročali in me prosili, naj se pazim in pripovedovali so, kako so tega ali onega ujeli, ki se je tudi skrival.

Treba bo čakati še več let, da se bo režim spremenil

Začel sem tajno zbirati podatke o meji z Italijo in skoraj prišel do zaključka, da bi se jo dalo na določenih mestih prekoračiti. Peš bi do meje težko šel, ker je pot pač predolga in pretežka. Sporočil sem zato domov, naj mi priskrbijo kolo, s katerim se bom peljal v Ljubljano. Domači so mi pot odsvetovali in me prosili, naj še nekoliko počakam, ker se bo vlada itak spremenila, saj so na jugoslovansko-italijanski meji močne enote Poljakov in Srbov, ki samo čakajo povelja, da udarijo na Jugoslavijo. Nisem jih poslušal. Odgovoril sem jim, da je vse to prazno upanje, ker bo treba čakati še več let, da se bo režim spremenil.

Še najbolj sem zaupal v svetinjico

Dobil sem izkaznico, kakršna je bila takrat v veljavi v Titovi Jugoslaviji. Bila je kar dobra in je ustrezala zlasti Titovim vojakom, med katerimi je bilo mnogo nepismenih. Vendar mi je bilo vseeno tesno pri srcu, ko sem se odpravljal na pot, saj sem vedel, da je zelo tvegana in da me bo stala življenje, če mi ne bi šlo vse po načrtu. Še najbolj sem zaupal v svetinjico in sem bil prepričan, da je to najboljša izkaznica, saj me je vodila in varovala do zdaj v najtežjih primerih. Imel sem vanjo tako zaupanje, da sem bil prepričan, da se mi ne more nič žalega pripetiti.

Že prej sem slišal, da so partizani v tem okolišu najbolj nevarni

Peljal sem se s kolesom proti Ljubljani. Kmalu sem prišel na glavno cesto in sem naletel na patruljo treh partizanov in dveh partizank. Že prej sem slišal, da so partizani v tem okolišu najbolj nevarni. Ko sem jih zagledal, me je kar spreletelo, toda ne iz strahu, ampak iz mržnje do njih. Če bi mogel, bi jih s samim pogledom uničil. Toda delati sem moral videz mirnega, hladnega človeka, ki gre po svojem poslu. Že od daleč sem jih pozdravil »Zdravo tovariši« in dvignil pest. Partizani so mi smejoč se odzdravili in me mirno pustili dalje, ne da bi me sploh ustavili. Čim bliže sem prihajal Ljubljani, tem več partizanov sem srečaval. Nisem se jih bal, ker so bili sami tujci, v večjem strahu sem bil, če bi slučajno srečal kakega domačega partizana, ki bi me bil spoznal.

Namesto blaga so bili izstavljeni samo letaki z novimi ukazi in Titove slike

Dobro je bilo, ker je bilo zelo zgodaj zjutraj, nekako ob osmih in še v ponedeljek. Srečeval sem razne »tovariše«, ki so me spraševali, kam grem. Odgovarjal sem jim, da v Ljubljano na delo, kar so mi verjeli. Vozil sem zelo hitro, hotel sem namreč priti v Ljubljano še pred prihodom jutranjega dolenjskega vlaka. Vedel sem, da se bodo z njim pripeljali tudi moji sosedje in domačini. Ko sem se pripeljal v Ljubljani do magistrata, me je ustavil stražnik. Mislil sem, da me bo legitimiral. Tega ni storil, ustaviti sem se moral le zaradi prometa. Peš sem šel počasi po mestu in ogledoval, kako so bile hiše okrašene z rdečimi zvezdami in Titovimi slikami. Otroci so hodili po ulicah in prepevali Titove partizanske pesmi. Izložbe so bile skoraj docela prazne, namesto blaga so bili izstavljeni samo letaki z novimi ukazi in Titove slike.

Srečno sem prišel do svojega prijatelja /Stanislav Lenič/, ki me je bil zelo vesel. Veliko sva se pogovarjala, natančno sem mu moral zlasti povedati vso mojo zgodbo. Sedel sem v kuhinji v prvem nadstropju in gledal ljudi na ulici. Videl sem veliko meni poznanih partizanov domačinov in spoznal tudi partizane, ki so nas v Kranju pretepali.

Šel sem tudi mimo stolnice in silno rad bi tam obiskal Marijo Pomagaj

Doma so zelo skrbeli, kako bom potoval, zato so poslali sestro z vlakom za mano. Po naključju sva se še videla. V Ljubljani sem bil od sedmih zjutraj do treh popoldan. Šel sem tudi mimo stolnice in silno rad bi tam obiskal Marijo Pomagaj z Brezij, toda nisem se upal v cerkev, lahko bi me kdo od znancev spoznal. Zato sem se ji kar s ceste priporočil v varstvo. Pravili so mi, da je bila cerkev vedno polna ljudi, pošteni Slovenci doma so zdaj veliko bolj verni kot so bili prej. Nekateri, ki so hodili nekoč v cerkev le zaradi ljudi, so pa postali popolni brezverci in verujejo samo v Tita in njegovo komunistično idejo, ki hoče ves slovenski narod uničiti.

Odrinila sva čez hribe in doline proti Trnovskemu gozdu

Odpeljal sem se proti Notranjski. Med potjo sem srečaval tudi ljudi, ki sem jih poznal še iz domobranskih dni. Bal sem se, da me ne bi kdo spoznal, zato sem se jih izogibal. Klobuk sem potisnil na čelo in hitro vozil dalje. Vso pot sem srečaval velike množice partizanov, zlasti na Vrhniki je bila popolna vojska, s tanki in topovi. Kazalo je, da res čakajo sovražnikovega napada.

V Horjulu /v Podlipi/ sem zapeljal v neko hišo. Tam sem naletel na starejšega človeka, ki je že več mesecev iskal nekoga, ki bi ga pospremil v Italijo. Še isto noč sva odrinila čez hribe in doline proti Trnovskemu gozdu. Za hojo sva bila oba bolj slaba. Večkrat sva morala počivati. Tudi pot je bila vedno bolj težavna in naporna. Na senožetih je bilo še nekaj snega, burja se je zaganjala v naju in naju hotela odpihati. Pred nama so se dvigali vedno višji hribi, ki jih je bilo v temi zelo težko razločiti.

Potovanje je bilo zlasti ponoči nadvse naporno, kajti nisva poznala krajev

Skoraj sva obupala, vendar sva po težkih naporih srečno prestopila bivšo staro jugoslovansko-italijansko mejo. Prišla sva v Trnovski gozd, kjer sva lahko pot nadaljevala tudi podnevi. Bilo je še veliko snega, tako nama vode ni manjkalo. Potovanje je bilo zlasti ponoči nadvse naporno, kajti nisva poznala krajev.

Imela sva sicer kompas in krajevni zemljevid, pa sva se na oboje zelo slabo razumela. Vendar nama je bila sreča mila, da sva prišla do neke hiše, kjer naj bi dobila še dva moža, ki sta tudi hotela v Italijo. Bila sta dva domačina in sta vso deželo dobro poznala. Bila sta zelo pogumna in pripravna za potovanje. Takoj smo si nadeli posebna imena, da se ne bi klicali s pravimi. Imenovali smo se Jaka, Pohelj, Peter in Filip. Pot je bila sedaj brez ovir.

Za seboj smo slišali pojoče partizane in mejne stražnike

Ko smo se že bližali Gorici, nam je začelo zmanjkovati vode, ker snega ni bilo več. Morali smo kak dan prestati hudo žejo, kajti večkrat smo morali čakati do noči, da smo v bližini partizanskih postojank mogli dalje. Šli smo previdno dalje. Vodil nas je Peter, ki je pot najbolje poznal. Natančno seveda nismo vedeli, kje smo, ker nihče ni vedel, kje poteka meja. Šli smo nekako med hriboma Sv. Gabriel /Škabrijel nad Novo Gorico/ in Sv. Mihael in smo mislili, da smo že čez mejo cone B, vendar smo si zaradi varnosti vseeno zavili čevlje v cunje, da bi nam kamenje pod nogami ne škripalo. Sedli smo za grm in si sezuvali čevlje. Prepričani smo bili, da smo že na varnem in da smo že prekoračili mejo. Za seboj smo namreč slišali pojoče partizane in mejne stražnike, ki so ustavljali nočne potnike. Glasneje smo se razgovarjali.

Pred seboj smo zagledali vojaka, ki je zakričal: »Stoj!«

Nenadoma je Filip sunil enega izmed nas in dejal, da se nekaj giblje. Komaj je spregovoril, smo pred seboj zagledali vojaka, ki je zakričal: »Stoj!« Brž smo se raz­bežali na vse strani. Nihče ni ubogal. Storil sem samo par korakov, pa sem cepnil v strelski jarek, da sem se ves odrl, raztrgal in izgubil, kar sem imel v roki. Partizan je nekaj časa kričal in klel: »Bele svinje, izdajalci, hudiči!,« nato pa hitel po pomoč. Ta trenutek smo dobro izrabili. Hitro smo se priklicali in bili smo spet skupaj. Filip je brž povedal, da od samega strahu sploh ni mogel bežati, ampak se je skril v grm, kjer ga zaradi noči stražar ni mogel videti. Hiteli smo dalje in bili vsi srečni, ko smo nekaj kilometrov pred seboj nenadoma zagledali Gorico. Bili smo rešeni. /Bil je 4. april 1946/. 

Janko Maček je reševanje Milana Zajca čez mejo opisal v knjigi:Šentjošt brani svoje izročilo (Ljubljana, 2005, str. 99)

Reševanje Milana Zajca čez mejo v Italijo je omenjeno v knjigi:

Tamara Griesser Pečar, Stanislav Lenič (Mohorjeva Celovec, 1997)Prva pot nas je vodila v cerkev

Ob zori smo prišli v mesto. Prva pot nas je vodila v cerkev, kjer je bila takrat shranjena Marijina slika s Svete gore. Vroče sem se ji zahvalil za pomoč in varstvo ter srečno rešitev. Nato sva šla s Filipom na angleško vojaško poveljstvo, oba brez listin, kjer sva natančno popisala svoje doživljaje. Zasliševali so naju pet ur. Bili so z nama zelo prijazni in dobri.

Ko sem septembra 1991 obiskal Kanado, sem se tam srečal tudi z Milanom Zajcem, ki je na srečanje prišel iz Clevelanda v ZDA. Z leve: Vili Zadnikar, Ivo Žajdela, Filip Orel, Florijan Slak in Milan Zajec. Foto: Ivo Žajdela

Milan Zajec, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 – 1Milan Zajec, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 – 2

Milan Zajec, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 – 3Milan Zajec, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 – 4

Milan Zajec, Ušli so smrti, Mohorjeva založba Celovec, 1998 (v wordu)

Ivo Žajdela, Kočevski rog, Milan Zajec, 1990, str. 45-63Ivo Žajdela, Bog je hotel imeti pričo, Milan Zajec, Družina, 9. 3. 2014

Nikolaj Tolstoj, Minister in pokoli (London, 1986, str. 176–207)Bleiburg 1945–1995, 4, str. 91–129, Jurčević, Baković, Grubišić, Simundžić, Slipac, Milan Zajec, Gugić, 1997

Miran Černec, Odrešitev Milana Zajca, Pogled nazaj, Demokracija, 4. 6. 2020