Pri obravnavanju naslovne teme je treba že uvodoma poudariti, da si je partija v svojem prizadevanju po totalnem obvladovanju slovenske družbe podredila tudi vse družboslovne znanosti, posebno še zgodovinopisje. Povsem se je mogoče strinjati z ugotovitvijo zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, da je bilo komunistično zgodovinopisje propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov.

Ko je »napredno« pomenilo komunistično

Prvi korak k podreditvi slovenske zgodovinske stroke komunističnemu režimu je pomenila uvedba marksističnega zgodovinopisja, ki je kot edino »pravilno« zgodovinsko znanstveno-raziskovalno metodo priznavalo historični materializem. V skladu z njegovo trditvijo, da je gibalo razvoja človeške družbe razredni boj, ki na določeni stopnji nujno privede do revolucije, se je povojno slovensko zgodovinopisje v veliki meri usmerilo v preučevanje delavskega gibanja in z njim povezane komunistične revolucije na Slovenskem. S tem namenom so v Ljubljani leta 1959 ustanovili Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (IZDG). Zgodovinarji tega inštituta so glavni poudarek dajali preučevanju tistega predvojnega delavskega gibanja v Sloveniji, ki ga je organizirala in vodila partija. Zanj so tudi uporabljali od par­tije prevzeto sintagmo »napredno delavsko gibanje«, kar še dodatno dokazuje, kako tesno so bili z njo idejno povezani.

Trdnjave režimskega zgodovinopisja

Poleg Inštituta za zgodovino delavskega gibanja so trdnjave marksističnega (režimskega) zgodovinopisja predstavljali tudi muzeji novejše zgodovine, ki so jih ustanovili v nekaterih večjih mestih v Sloveniji in so se večinoma imenovali muzeji ljudske revolucije. Glavna naloga teh muzejev je bila raziskovati komunistično revolucionarno gibanje in povojno izgradnjo socializma na lokalni ravni. Njihove stalne razstave so bile tako eno samo poveličevanje komunistične revolucije in »velikih dosežkov« socializma na območju, za katerega so jih ustanovili.

Slavljenje Kardeljevega lika in dela

Svojo popolno privrženost marksističnemu zgodovinopisju in s tem tudi komunističnemu režimu so slovenski zgodovinarji najbolj odkrito demonstrirali na izrednem občnem zboru Zgodovinskega društva za Slovenijo 2. marca 1979 v Ljubljani, ki so ga v celoti posvetili 40. obletnici izida Kardeljevega (Speransovega) dela Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Kot je v svojem uvodnem govoru dejal predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, jih je pri pripravi tega občnega zbora vzpodbujala zavest, »da moramo dati Edvardu Kardelju priznanje kot zgodovinarju, da poudarimo njegove zasluge na področju zgodovinopisja«. Na tem izrednem občnem zboru Zgodovinskega društva za Slovenijo so udeleženci Kardelja posthumno izvolili za častnega člana svojega društva (umrl je 10. februarja 1979).

V »idejnem združevanju« slovenskega ljudstva v Osvobodilni fronti

V listini o njegovi izvolitvi za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo so zapisali: »Slovenski zgodovinarji, zbrani na izrednem občnem zboru Zgodovinskega društva za Slovenijo v Ljubljani – kraju, kjer je bila pred štiridesetimi leti napisana in objavljena knjiga Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, smo posvetili ta zbor proučevanju nastanka te knjige, njenega mesta v idejnem združevanju slovenskega ljudstva v borbeno skupnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda in njenega pomena za uveljavljanje marksistične metode v slovenskem zgodovinopisju. Ob obletnici nastanka dela, ki je izjemnega pomena v slovenski najnovejši zgodovini nasploh in v slovenskem zgodovinopisju, pred katero so bila z njim postavljena bistvena nova raziskovalna vprašanja in poti njihovega razreševanja še posebej, smo izvolili avtorja te knjige Edvarda Kardelja za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo. S tem izjemnim in najvišjim naslovom našega društva izražamo Edvardu Kardelju svoje priznanje in hvaležnost za obe strani njegovega zgodovinskega dela: na področju zgodovine in na področju zgodovinopisja.«

Kardeljevo stališče do narodnega vprašanja je bilo povsem napačno

Z izvolitvijo za častnega člana Zgodovinskega društva za Slovenijo so slovenski zgodovinarji Edvardu Kardelju ne le izkazali veliko čast, ampak so hkrati tudi pokazali, da ga priznavajo za avtoriteto na področju zgodovinopisja, čeprav sploh ni bil zgodovinar in je imel le srednješolsko izobrazbo (učiteljišče). Iz tega je logično sledilo, da so v celoti in povsem nekritično sprejeli njegovo stališče do slovenskega narodnega vprašanja, ki je hkrati predstavljalo tudi uradno stališče partije. Kot pa so pokazali kasnejši dogodki, je bilo Kardeljevo stališče do slovenskega narodnega vprašanja povsem napačno. Kardelj je njegovo dokončno rešitev namreč videl edino le v okviru (avnojske, komunistične) Jugoslavije. Z njeno ustanovitvijo je bilo zanj slovensko narodno vprašanje dokončno rešeno in sploh ni več obstajalo. Dogodki konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let pa so Kardelja povsem demantirali, saj se je izkazalo ravno nasprotno: temeljni pogoj za rešitev slovenskega narodnega vprašanja je namreč predstavljal razpad avnojske (komunistične) Jugoslavije in ustanovitev samostojne slovenske države.

Kučan Pleterskemu podelil državno odlikovanje »za izjemne zasluge«

Tudi potem ko je bilo konec osemdesetih let že povsem jasno, da za slovenski narod v okviru komunistične Jugoslavije ni več nikakršne perspektive, so nekateri najvidnejši slovenski zgodovinarji glede rešitve slovenskega narodnega vprašanja še naprej vztrajali pri stališčih Kardelja in partije. Eden največjih zagovornikov stališča, da za slovenski narod edino pravo vizijo predstavlja le Jugoslavija, je bil zgodovinar dr. Janko Pleterski. Čeprav je s tem nasprotoval ideji o osamosvojitvi Slovenije, mu je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan leta 1993 podelil častni znak svobode Republike Slovenije, ki se podeljuje »za izjemne zasluge pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije«.

Zgodovinarji in slovensko narodno vprašanje

Spričo teh dejstev se ne smemo čuditi, da nihče od vidnejših sloven­skih zgodovinarjev ni javno podprl ideje o samostojni slovenski državi, ko se je ta konec osemdesetih let začela pojavljati. Med avtorji prispevkov, ki so bili leta 1987 objavljeni v znameniti 57. številki Nove revije, zato zaman iščemo prispevek kakšnega zgodovinarja. Tudi pri pripravi Majniške deklaracije leta 1989, ki je postavila zahtevo po ustanovitvi suverene države slovenskega naroda, jih ni bilo zraven. To samo dokazuje, kako tedanji slovenski zgodovinarji niso doumeli usodnosti tistega zgodovinskega trenutka za slovenski narod in kako niso bili sposobni preseči Kardeljevega pogleda na slovensko narodno vprašanje.

Podrejenost slovenskega zgodovinopisja komunističnemu režimu

Podrejenost slovenskega zgodovinopisja komunističnemu režimu je bila v veliki meri tudi osebno pogojena, saj so vsi slovenski pomembnejši zgodovinarji, razen nekaj izjem, bili člani partije. To je veljalo predvsem za zgodovinarje, ki so se ukvarjali s preučevanjem novejše slovenske zgodovine. Med njimi se je na partijski lestvici najviše povzpel dr. Janko Pleterski, ki je bil v obdobju 1986–1989 celo član Centralnega komiteja ZKS. Za enega slovenskega zgodovinarja z Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (zdaj Inštituta za novejšo zgodovino) pa je celo znano, da je bil sodelavec Udbe, ki je deloval pod smešnim kodnim imenom Kaktus.

Problematično je tisto, česar niso zapisali

Povsem iluzorno bi bilo zato od teh zgodovinarjev pričakovati, da bi bili pri obravnavanju slovenske novejše zgodovine objektivni. Bolj kot tisto, kar so zapisali, je bilo pri njih problematično tisto, česar niso zapisali. V svojih delih, ki obravnavajo slovensko medvojno in povojno zgodovino, so namreč zavestno prezrli vse tisto, kar bi lahko škodilo komunističnemu režimu. Tako so denimo pri obravnavanju NOB zavestno prezrli revolucionarno nasilje, ki so ga komunistični partizani izvajali nad civilisti. Kot je danes znano, je bilo v Sloveniji med vojno več kot 4.000 civilnih žrtev revolucionarnega nasilja, ki so jih ubili večinoma samo zato, ker se niso strinjale s komunistično revolucijo. S tem so ti zgodovinarji načrtno prikrili razloge, ki so leta 1942 privedli do spontanega pojava vaških straž in nato leta 1943 do ustanovitve Slovenskega domobranstva.

Politična cenzura dokumentov

Zgodovinarji z Inštituta za zgodovino delavskega gibanja so v svoji pristranskosti šli celo tako daleč, da v Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji, ki so jih v obdobju 1962–1989 izdali v sedmih knjigah, nekaterih dokumentov niso objavili v integralnem besedilu. Pri nekaterih dokumentih je na številnih mestih najti samo oznake »...«, z opombo pod črto, da je v tem delu dokumenta besedilo izpuščeno. Iz publikacije Prispevek k dopolnitvi dokumentov iz zbirke publikacij o ljudski revoluciji v Sloveniji (Zbrala in uredila: Blaž Ivanc in Lovro Sturm, Ljubljana 1998) je razvidno, da so vedno izpustili tisti del besedila, ki bi bilo za partijo obremenjujoče. Izpuščeno besedilo se namreč praviloma nanaša na nasilje, ki ga je komunistična revolucija v Ljubljanski pokrajini v letih 1942/1943 izvajala nad civilnim prebivalstvom. Zgodovinar Franček Saje pa naj bi bil, kot je avtorju povedal eden od zgodovinarjev, v svojem delu Belogardizem pri posameznih navedbah citiral vire, ki jih v obstoječih arhivskih ustanovah ni mogoče najti, kar pomeni, da si jih je verjetno kar izmislil.

Pri obravnavanju slovenske povojne zgodovine so režimski zgodovinarji v svojih delih povsem nekritično poveličevali »velike dosežke« socializma, ničesar pa niso zapisali o tem, kako so se komunisti polastili oblasti in uvedli svojo diktaturo, kaj šele da bi pisali o povojnih pobojih in drugih oblikah nasilja komunističnega režima. Sintezo takšne izrazito enostransko prikazane slovenske novejše zgodovine predstavlja Zgodovina Slovencev iz leta 1979.

Podobna cenzura tudi na lokalni ravni

Nič drugače ni bilo z zgodovinskimi deli, ki so slovensko novejšo zgodovino obravnavala na lokalni ravni. Tudi v njih so zgodovinarji poveličevali komunistično revolucijo in »velike dosežke« socializma, represijo komunistične oblasti pa so povsem zamolčali. Tipičen primer takšnega prikaza povojne lokalne zgodovine predstavlja delo celjskega zgodovinarja Janka Orožna Oris sodobne zgodovine Celje in okolice 1941–1979, ki je izšlo leta 1980. Čeprav je Celje z okolico spadalo med tista slovenska mesta, ki jih je komunistično nasilje po vojni najbolj prizadelo, pa ga Orožen v svojem delu, ki obsega kar 702 strani, ne omenja niti z eno besedo.

Načrtna komunistična indoktrinacija mladine v šolah

Tako enostransko obravnavana slovenska medvojna in povojna zgodovina se je tudi poučevala v osnovnih in srednjih šolah, saj so bili povojni učbeniki za novejšo zgodovino pisani v duhu komunističnega zgodovinopisja. Ne kaj dosti drugače ni bilo niti s poučevanjem obče zgodovine. Tudi ta je bila v učbenikih obravnavana v skladu s komunističnim zgodovinopisjem. V višjih gimnazijah denimo so pri pouku obče zgodovine v prvih povojnih letih uporabljali celo kar iz ruščine prevedene učbenike, ki so jih uporabljali v Stalinovi Sovjetski zvezi. S tem se je v slovenskih osnovnih in srednjih šolah pri pouku zgodovine izvajala načrtna komunistična indoktrinacija mladine, ki so ji bile podvržene cele generacije, posledice česar je opaziti še danes.

Za takšno pristransko zgodovinopisje, ki je načrtno prikrivalo dejstva, ki bi škodila komunističnemu režimu, seveda ni in ne more biti opravičila. Vsako zavestno zamolčanje zgodovinskih dejstev namreč predstavlja svojevrstno pačenje zgodovine.

Izkop grobišča Klukej na Golovcu v Celju 24. 8. 1996 je budno nadziral policaj. Foto: Ivo Žajdela

Pozitivne spremembe šele po padcu komunističnega režima

Do bolj kritičnega in objektivnejšega pristopa k preučevanju slovenske novejše zgodovine je prišlo šele po padcu komunističnega režima in po demokratizaciji Slovenije. Vendar tudi po teh spremembah mnogi slovenski zgodovinarji še vedno vztrajajo na pozicijah komunističnega zgodovinopisja in svojih pogledov na slovensko novejšo zgodovino niso pripravljeni niti najmanj revidirati. To utemeljujejo s trditvijo, da je zgodovina medvojnega in povojnega dogajanja v Sloveniji že napisana in da je vsako njeno spreminjanje nedopustno, ker da pomeni poskus njene revizije. Pri tem pa ti zgodovinarji pozabljajo, da so slovensko medvojno in povojno zgodovino napisali »zmagovalci«, komunisti torej, in da je bila ta zgodovina zato napisana v skladu z njihovimi pogledi na tedanje dogajanje, zaradi česar je bila nujno napisana nekritično in izrazito enostransko. Prav tako ti zgodovinarji pozabljajo na eno temeljnih pravil zgodovinske stroke, ki pravi, da se njena dognanja nikoli ne smejo pojmovati kot nekaj dokončnega, ampak jih je treba vedno znova in znova podvreči kritični presoji. To pomeni, da je vsako že napisano zgodovino na podlagi novih ali dotlej zamolčanih virov mogoče tudi revidirati. Veliki nemški zgodovinar Leopold Ranke (1795–1886) je celo dejal, da bi morala vsaka generacija zgodovino napisati na novo.

Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990

Glede na vse dotlej povedano ni čudno, da po padcu komunističnega režima v Sloveniji pobuda za objektivnejši prikaz povojnega obdobja ni prišla iz vrst zgodovinarjev, ampak od pisatelja (Draga Jančarja), ki je leta 1996 javno kritiziral enostranski prikaz slovenske povojne zgodovine, kot ga je podajala stalna razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Na njegovo pobudo je naslednje leto skupina sodelavcev pripravila odmevno razstavo z naslovom Temna stran meseca, hkrati pa je izšel tudi zbornik z naslovom Temna stran meseca in s podnaslovom Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990.

Prvi poskus prikaza dotlej zamolčane »temne strani« povojne zgodovine

Omenjeni zbornik, ki vsebuje prispevke in faksimile dokumentov o povojnem komunističnem nasilju v Sloveniji, je predstavljal prvi poskus prikaza dotlej zamolčane »temne strani« slovenske povojne zgodovine. Vendar v njem zaman iščemo prispevke izpod peresa zgodovinarjev, ki so se poklicno ukvarjali s preučevanjem slovenske povojne zgodovine, čeprav so bili, vsaj nekateri med njimi, k sodelovanju pri pripravi razstave in zbornika povabljeni. Čeprav je razstava v slovenski javnosti naletela večinoma na zelo pozitiven odmev, pa so jo tisti zgodovinarji, ki še danes ne skrivajo svojih simpatij do propadlega komunističnega režima, zlasti v pisanih medijih obravnavali skrajno omalovažujoče in ji odrekali vsakršen pomen.

Študijski center za narodno spravo

Nekateri od teh zgodovinarjev so tudi najostreje nastopili proti ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo, ki so ga ustanovili za preučevanje nasilja komunističnega totalitarizma v Sloveniji. Ko je po volitvah leta 2008 izvršilno oblast v Sloveniji prevzela »leva« Pahorjeva vlada, je eden od njih od ministrstva za pravosodje kot ustanovitelja Študijskega centra za narodno spravo celo zahteval njegovo ukinitev.

Delo dr. Jere Vodušek Starič Prevzem oblasti 1944–1946

Kljub vsemu pa lahko ugotavljam, da se je po nastopu demokratičnih sprememb večina slovenskih zgodovinarjev otresla nekdanjega komunističnega zgodovinopisja, kar še posebno velja za mlajše zgodovinarje. O tem priča cela vrsta zgodovinskih del, ki so izšla po demokratizaciji Slovenije in ki slovensko novejšo zgodovino obravnavajo bolj kritično in objektivno.

Nekakšen prelom z dotedanjim komunističnim zgo­dovinopisjem je pomenilo delo dr. Jere Vodušek Starič Prevzem oblasti 1944–1946 iz leta 1992, ki je temeljnega pomena za razumevanje vzpostavitve in delovanja komunistične oblasti v Sloveniji. Temu delu je v naslednjih letih sledila cela vrsta zgodovinskih del, v katerih zlasti mlajši zgodovinarji obravnavajo tudi tiste teme iz slovenske medvojne in povojne zgodovine, ki so bile prej povsem prezrte in se niso smele niti omenjati. Prav ti mlajši in s komunističnim zgodovinopisjem neobremenjeni zgodovinarji predstavljajo upanje, da slovensko zgodovinopisje ne bo nikoli več v službi kakšnega totalitarnega režima, kot je to bilo v obdobju komunizma.