Ob letošnji akademiji, ki je potekala na Knobleharjevem trgu pred župnijskim domom v Škocjanu, je bil slavnostni govornik misijonar Janez Krmelj, ki je že od leta 1988 misijonar na Madagaskarju. V osrednjem delu akademije pa je odgovarjal na vprašanja, pri katerih se je sproščeno razgovoril. 

 Tamkajšnji župnik Tone Dular, misijonar Janez Krmelj in škocjanski župan Jože Kapler. FOTO: Občina Škocjan

O misijonu nekdaj in danes

Misijonar Janez Krmelj je dejal, da so bile v času, ko je Knoblehar postavljal misijon, tehnične možnosti veliko bolj skromne. Knoblehar je deloval predvsem na področju Belega Nila v južnem Sudanu. Pot je potekala samo z manjšo ladjo, ki si jo je Knoblehar priskrbel, poleg tega je pošta zelo počasi potovala. Razsajale so tudi bolezni, ki so za časa Knobleharja vodile v smrt mnogih misijonarjev. Tudi sam je pri komaj 39 letih dopolnil svojo daritev.

Danes, pravi misijonar, so dostopi vsaj do večjih mest tudi v Afriki veliko lažji, v večini izmed njih je možna hitra komunikacija, predvsem pa je možno dobiti zdravila, če je le na voljo nekaj denarja.

Življenje na podeželju pa se tudi po tolikem času nekako ni spremenilo. Ljudje v Afriki, predvsem v podeželskih krajih, so še vedno globoko vpeti v plemenske tradicije z vsemi običaji in težko sprejemajo novosti.

Kip Ignacija Knobleharja v Škocjanu. FOTO: Občina Škocjan

O misijonskem delu in potrebah

Misijon Ampitafa na podeželskem območju Madagaskarja je zasnoval iz nič, podobno kot Knoblehar. Je pa imel in še vedno ima veliko pomoč ter podporo misijonarja Pedra Opeke, tako materialno kot s strokovnim osebjem v bolnišnici in porodnišnici. Imajo tudi šolo, s čimer želi misijonar pomagati h kultiviranju domačinov, da bodo lahko sami delali na poljih in gradili za svoje družine lažje življenje. Tu je težko ali včasih nemogoče preseči njihove plemenske navade. Sicer pa pravi, da so ljudje zelo prijazni in vedo, da če pride belec k njim, jim bo ta pomagal.

Misijonar Janez ob tem ugotavlja, da je povprečna starost misijonarjev kar visoka in ne ve, kako bo denimo misijon Ampitafa, ki sedaj še raste, šel naprej, kdo bo gonilna sila.

Glasbeni nastop kvarteta DO na Knoblaherjevi akademiji. FOTO: Občina Škocjan

Naprej ga žene vera v Jezusa

Na vprašanje, kaj ga žene naprej, je Janez Krmelj odločno odgovoril, da je to vera v Jezusa Kristusa. V moči te vere zmore zdržati tudi težke preizkušnje. Priznal je, da ni lahko biti sam tam daleč in v težkih razmerah, a z Gospodom je to mogoče. Ob tem je spomnil na pomoč ljubljene Slovenije, ki je res velikodušna v podpori misijonarjem.

 Zakonca Krmc sta položila cvetje in luč pred Knobleharjev spomenik. FOTO: Občina Škocjan

Ignacij Knoblehar je bil apostolski vikar v Kartumu

Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Friderika Ireneja Barage. Odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. V Rimu je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Na afriška tla je prvič stopil leta 1848 in postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«.

Na afriška tla je prvič stopil leta 1848 in postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu.

Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«. In bil je res kot oče, ki je brez pomisleka v veri daroval svoje življenje za druge. Dejansko ga je daroval, ko je na poti v domovino po pomoč, omagal v bolezni in v Neaplju, v samostanu Bosonogih Avguštincev, 13. aprila 1858, Bogu izročil svojo dušo.