Cerkveni nauk loči tri glavna področja življenja vere: bogoslužje, oznanjevanje in dobrodelnost. To so trije stebri delovanja Cerkve. In če natančno pogledamo, misijoni sodijo v drugi steber, se pravi v oznanjevanje. Dobrodelnost je za misijonarje le pot do cilja, cilj pa je oznanjevanje evangelija. V središču misijonov je širjenje evangelija, da predstavimo Jezusa vsem ljudem in gradimo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo, v vseh krajih sveta. Želimo si, da bi Kristusa, njegovo lepoto, spoznali vsi ljudje in da bi vsi imeli možnost stopiti v osebni odnos z njim. To nas priganja in to bi moralo priganjati vsakega krščenega.

Želja misijonskih delavcev je, da bi povsod razširili krščansko vero. Danes se to lahko sliši že kar nasilno. Dejstvo je, da si dejansko želimo pokristjaniti ves svet. A najkasneje od drugega vatikanskega koncila naprej vere nikomur več ne vsiljujemo. Vsak se lahko in mora svobodno odločiti, v koga ali kaj bo veroval. Ljudi lahko le vabimo, da bi sprejeli Kristusa za svojega odrešenika. To pa govorimo zato, ker smo najprej sami prepričani, da je Kristus naš osebni in skupni odrešenik, in ker je naše srce tako močno vezano nanj, da ne moremo molčati.

In tu nastopi vprašanje za nas zaspane evropske in slovenske kristjane. Ali je moje srce tako močno vezano na Kristusa, da ne morem drugače, kot da ga oznanjam drugim ljudem? Morda celo lažje razmišljamo o tem, da bi oznanjali tujim narodom, v svojem odklonilnem okolju, polnem tujcev, pa nam je težko pričevati. Vseeno mora iz mojega prepričanega in veselega pričevanja prihajati tak svetal zgled, da bodo ljudje kar sami hoteli sprejeti evangelij. Kaj je narobe, da naše krščansko pričevanje več ne gane naših sodobnikov?

Naloga misijonarjev je, da poslušajo ljudi, se od njih učijo in skupaj poiščejo rešitve za velika življenjska vprašanja. Ljudje v misijonih so še vedno v osnovi zdravi. Razmišljajo v skladu s svojimi eksistencialnimi potrebami in hočejo rešiti svoj življenjski položaj. Otroci še vedno veljajo za blagoslov in volja do življenja je prisotna na vseh ravneh. V marsičem torej ljudje v revnejših krajih živijo bolj zdravo in bolj v skladu s svojo naravo. In ko ljudje iščejo rešitev za svoje konkretne življenjske stiske, so odprti tudi za duhovno odrešenje, ki jim ga prinaša Kristus. Kristus še vedno osvobaja ljudi od strahov usode, narave in duhov. Še vedno jim prinaša veselje do življenja in odločnost za spopadanje s konkretnimi izzivi. Kristus preko misijonarjev odrešuje njihovo življenje.

Če vidimo pravo moč v ljudeh in v življenjski energiji, potem je jasno, da se življenje odvija v drugih delih sveta.

Če bi gledali na svet zgolj z vidika ekonomske moči, je grozno videti, da so vplivni centri sveta še vedno skoncentrirani samo na nekaj majhnih koščkov sveta. Če pa vidimo pravo moč v ljudeh in v življenjski energiji, ki se pretaka po njihovih žilah, potem je jasno, da se življenje odvija v drugih delih sveta. A nas misijonarje tolaži ena misel: ne gre v prvi vrsti za ekonomijo in gospodarstvo, niti ne toliko za dobrodelnost, temveč za oznanjevanje Kristusa, ki je središče in upanje našega življenja.