Pod vodstvom koordinatorke Marije Leskovec, ki je vzgojiteljica v Jegličevem dijaškem domu v Ljubljani, je v prvi polovici julija skupina dijakov s spremljevalci izpeljala misijonski tabor v predmestju Istanbula (Büyükdere), kjer delujejo bratje minoriti. Izkušnja pomeni obojestransko obogatitev: koristnost dela po eni strani, spoznavanje življenja katoliške skupnosti, novega kraja, kulture in življenja v novem okolju. Predvsem pa pomeni poglobitev izkustva vere, ki smo jo poglabljali z molitvijo, obhajanjem vsakdanje maše in podelitvijo svojega lastnega doživljanja ter razmišljanja.

V začetku letošnjega julija je naša misijonska skupina, v kateri je bilo pet dijakov, štiri dijakinje, dva študenta in dve voditeljici, doživela nepozabno izkušnjo prostovoljnega dela, življenja v misijonu in spoznavanja druge kulture od blizu. Odpravili smo se v po kilometrih, pa tudi načinu življenja oddaljeno Turčijo, da bi razširili svoja obzorja in s svojim delom naredili nekaj dobrega za druge.

Priprave in odhod v Turčijo

Priprave so se začele že med letom. Na njih smo se spoznavali, se povezovali kot skupina, molili za uspeh tabora, na pripravljalnem vikendu pa tudi konkretno pomagali pomoči potrebnim.

V Turčijo smo poleteli 1. julija. Tam sta nas sprejela misijonar Martin Kmetec in njegova gostoljubna minoritska skupnost v predmestju Istanbula. P. Martin je bil med taborom naš prevajalec, vodič po mestu, duhovni vodja in organizator izletov, povedal nam je tudi marsikatero zanimivost o Turčiji.

Delo v misijonu

Prvi dan smo se še navajali na novo okolje, med drugim na petje mujezina (že ob pol petih zjutraj) in se učili osnovnih izrazov v turščini, naslednji dan pa smo že začeli z delom na misijonu. Počeli smo vse od pospravljanja, brušenja, kitanja in pleskanja do kopánja, betoniranja, popravljanja električne napeljave in sestavljanja nove omare.



Učili smo se drug od drugega in tako pridobivali nove spretnosti. Kot ekipa smo odlično sodelovali. Na koncu dneva smo bili vedno prijetno utrujeni in veseli, da smo skupaj nekaj lepega naredili. Krepčala nas je odlična hrana, ki ji ni manjkalo turških specialitet.



Naši obedi so bili čas, ko se je cela skupina zbrala skupaj, ko smo izmenjali svoja doživetja, sproščeno kramljali, včasih pa se tudi resneje pogovarjali. Tudi to nas je povezovalo. Seveda nismo pozabili na hrano za našo dušo – to je bila velika dodana vrednost tega tabora. Vsak dan smo začeli s hvalnicami – ozavestili smo za koga delamo in izročili vse v Njegove roke. Popoldan je sledila sveta maša, ki smo jo sami oblikovali. Nekaj posebnega je bila maša v nedeljo, ki smo jo obhajali skupaj z mednarodno pestro skupnostjo tamkajšnjih vernikov.

»Delo nima vrednosti, če ni v njem vere in sodelovanja«

Gostitelj pater Martin Kmetec, ki je slovenski misijonar v Turčiji že 18 let (prej pa je bil 11 let v Libanonu) se je zahvalil skupini dijakov in Mariji Leskovec, vzgojiteljici oziroma koordinatorki, njeni sestri Miri, študentoma Juriju in Antonu za animacijo, slovenskim minoritom pa za pomoč pri nakupu materiala, ki so ga potrebovali pri taboru. »Hvala vsem skupaj za vse, kar smo skupaj doživeli; za opravljeno delo. Delo nima vrednosti, če ni v njem vere in sodelovanja. Lahko smo hvaležni Bogu za vse,« je dejal. »Nihče ni popoln, tudi Cerkev ni, vendar smo poklicani, da z življenjem in trudom pričujemo za resnico, ki jo Cerkev oznanja, za svetost Cerkve. Želeti je, da bi mladi to navdušenost nad Jezusovim sporočilom, ki ga imajo v sebi, prenašali tudi drugim ljudem. V Evropi in Sloveniji se kaže velika potreba po evangelizaciji, zato smo poklicani, da bi prinašali Božje kraljestvo povsod, kjer koli že bomo.«



Nismo pa samo delali. Spoznavali smo tudi Istanbul, turški način življenja … Obiskali smo Modro mošejo, Hagijo Sofijo, Topkapi, arheološki muzej, Veliki bazar in druge znamenitosti. Pili smo turški čaj in doživeli utrip živahnih ulic Istanbula. Veliko zanimivega smo videli tudi na dvodnevnem romanju v Efez in Izmir, kjer smo stopali po poteh apostola Pavla, evangelista Janeza in po izročilu tudi Marije.

Vsak dan smo zaključili z refleksijo in skupno večerno molitvijo. Dnevi so bili res polni, vsaka minuta izživeta, mi pa z vsem svojim bitjem »tukaj in zdaj«.



Trinajst dni je minilo, kot bi mignil, in napočil je čas za polet domov. Kaj ostaja? Ostajajo prijateljstva, mnogi čudoviti pogovori, skupna doživetja, pridige p. Martina, spomin na kopanje v Črnem morju, petje pri mašah, pa Istanbul s svojimi zanimivostmi in zadovoljstvo, da smo naredili nekaj dobrega za tamkajšnjo krščansko skupnost. Vsakega je nagovorilo po svoje. Morda smo odnesli kaj, česar se bomo zavedali šele čez pet, deset, mogoče dvajset let. Vsekakor pa je bil tabor v Turčiji šola služenja, darovanja, življenja v skupnosti, dialoga (tudi medverskega), sodelovanja – skratka, bogata popotnica za življenje, za katero smo Bogu zelo hvaležni.
L. K., 2. letnik