V Atriju ZRC SAZU je bil v torek, 12. aprila, 20. pogovorni večer Foruma za dialog med vero in kulturo. Tokrat so se gostje ukvarjali z miti o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. O njih so spregovorili dr. Simona Klemenčič, dr. Peter Svetina, dr. Igor Škamperle in dr. Luka Vidmar. Pogovor je vodil dr. Kozma Ahačič.

Izvor Slovencev in dvojice v literaturi

Govorniki so spregovorili o mitih o izvoru narodov, sovražnih dvojicah in (samo)cenzuri v otroški literaturi. Ahačič je predstavil teorijo, da toskanščina, francoščina nizozemščina in nemščina izvirajo neposredno od Noeta. Nato je Simona Klemenčič je z argumenti ovrgla venetsko teorijo o izvoru jezikov, ki jo po njenem subjektivnem mnenju zagovarjajo ljubiteljski zanesenjaki v poznih letih.

S sovražnimi dvojicami sta se ukvarjala Luka Vidmar in Igor Škamperle. Nasproti sta si stala Primož Trubar in škof Tomaž Hren, katerih vloga se je skozi zgodovino spreminjala. Do Cankarja je bil zapostavljen Trubar, nato se je njegova vloga pri oblikovanju jezika poudarila, »grdi raček« pa je postal Hren. Že iz šolskih klopi poznamo konflikt med Francetom Prešernom in Jernejem Kopitarjem, pri čemer Prešernov talent in doprinos k slovenski kulturi nista sporna, naučili pa smo se, da je njegovo ustvarjanje oviral cenzor Kopitar, pri čemer pa je njegovo znanstveno delo skoraj neznano. Bil je pomemben Slovenec, Slovan in Evropejec, je dejal Vidmar. Še ena dvojica vključuje Prešerna: Prešeren in Jovan Vesel Koseski. Izjemen evropski pesnik je bil po Ahačičevih besedah prijatelj z zdaj manj znanim Koseskim, ki je uporabljal manj znane besede iz Vodnikovega slovarja. Že Josip Jurčič in pozneje Fran Levstik sta ostro nastopila proti njemu kot tistemu, ki je Prešernu zasedel zasluženo mesto na kulturnem piedestalu, zato so ga z njega načrtno vrgli. Ahačič je omenil tudi dvojico Ivan Cankar in Fran Govekar, upravnik gledališča, ki Cankarjevih dram ni želel uprizarjati (oz. tako govori mit), vendar se o njej govorci niso razgovorili.



Cenzura in samocenzura

Cenzura je bila (in je še) v slovenskem prostoru v literaturi pogosta. Vanjo bi lahko šteli tudi najbolj brutalno – požig slovenskih protestantskih knjig. Omenili smo že cenzorja Kopitarja, v 19. stoletju je bila cenzura zelo pogosta, prav tako pa tudi po drugi svetovni vojni, ko so bile iz besedil odstranjene vse omembe vere in tisto, kar politično ni ustrezalo takratnemu režimu. Tako je npr. cerkev iz Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja postala svetilnik, frančiškana pa nekdanja pomorščaka in varuha. Nekatere Župančičeve pesmi niso bile ponatisnjene v novih izdajah. Spreminjali so se konci pravljic, ki so bili povezani s katoliško vero … Tako pa so se tudi avtorji sami že samocenzurirali. Peter Svetina je z obiskovalci delil svojo izkušnjo v avstrijskih šolah, kjer je spoznal, da lahko brez strahu pred sankcijami pove, kar resnično misli, česar v slovenskem prostoru ni mogel. tudi v sodobnem času mora včasih braniti svojo literarno svobodo. Povedal je, da so mu predlagali, naj iz zgodbe odstrani cigarete in alkohol, česar ni hotel, saj ju je vključil namenoma, da bi o tem razmišljali.

Zakaj pa miti sploh nastanejo? Igor Škamperle je poudaril čustveno, iracionalno komponento, ta bi lahko pojasnila mite o nastanku narodov, ideološko opozicijo splošno sprejetemu kontekstu, kot je ta, da smo Slovenci starejši od drugih Slovanov, s čimer kažemo svojo legitimnost. Dvojice pa vedno nastanejo kot opozicije, v ozadju katerih je tista temeljna dvojica moški – ženska, na teološki ravni pa Bog – Božji Sin. Če sta dva, je tudi odnos med njima – Sv. Duh.