Severnojadranske soline

Soline omogočajo, da se sol dobiva po naravnih postopkih, s kristaliziranjem. Morsko vodo prek kanalov prelijejo do solnih polj, kjer jo pustijo, da v toplih mesecih izpareva na soncu. Morska voda se preliva po tednih iz enega solnega polja v drugega. Ko izpari vsa voda, ostane čista sol, pridobljena s pomočjo kristalizacije. Nato se sol z nekaj postopki tudi prečisti in je nato primerna za uporabo.

Nekoč je bilo v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in tudi večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji), a so se do danes ohranile le še sečoveljske in strunjanske. Gre za soline, kjer se pri pridelavi uporabljajo povsem tradicionalna orodja in načini. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali in jo pustijo, da se odcedi. Suho poberejo ročno, tovorijo z vagončki in skladiščijo v odlagališčih.

Delo solinarjev se v poletnem času začne zgodaj zjutraj, saj je sol treba še pred poldnevom pobrati iz bazenčkov. Ponovno pa solinarji bazenčke obiščejo zvečer, ko preverijo, koliko soli se je nabralo čez dan in glede na vremenske razmere prilagodijo in pripravijo morebitno dodatno opremo ali zaščito. Vsak solinar na dan v poletnem času ročno iz bazenčkov natovori okrog dve toni soli. Podatek, ki bi vas morda utegnil zanimati: na letni ravni je pridelajo od dva do štiri tisoč ton, pri čemer bi številka lahko bila še višja.

Sol, pridelana v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah, je popolnoma naravna, niso ji dodane nobene umetne snovi, gre za nejodirano sol. Tradicija pridelovanja soli je enaka kot v 14. stoletju, ko je bil solni pridelek odvisen zgolj od sil narave: sonca, vetra, morja in marljivega dela solinarjev.

Tik ob meji s Hrvaško, v južnem delu občine Piran je Krajinski park Sečovlje. Razdeljen je na severni del, kjer poteka pridelava soli (Lera) in južni del (Fontanigge), v katerem so veliki bazeni, ki se postopoma zaraščajo z značilno slanoljubno vegetacijo. Na tem območju se razprostira »solinski habitat«, ki ga tvorijo zanj značilno živalstvo, rastlinstvo in arhitekturne zgodovinske posebnosti, ki zaznamujejo celotno nepremičninsko kulturno dediščino solin (solna polja, kanali in bregovi s kamnitimi zidovi, stopnice, zapornice, solinske hiše z okolico, poti, mostovi, črpalke in podobno).

Čeprav nekateri domnevajo, da so v Istri že času Rimljanov pridelovali sol, Sečoveljske soline v današnji obliki izvirajo iz karolinške dobe, zagotovo so bile obravnavane na Rižanskem zboru leta 804. Prvič so bile izrecno pisno omenjene v Piranskem statutu iz leta 1274, v katerem so bili določeni pogoji pridelave in prodaje soli ter celo prodajne cene.

O Sečoveljskih solina je izšlo že več literature, zdaj pa je Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu izdal zajetno knjigo kustosa za starejšo zgodovino pomorstva v muzeju dr. Flavia Bonina Belo zlato krilatega leva. Sol, ki so jo nekoč imenovali tudi belo zlato je bila v preteklosti strateško pomembna surovina, saj je bila edini konzervans za shranjevanje živil. Ravno zaradi tega se je predvsem ob Jadranu, število solin v času Beneške republike zelo povečalo. Njihov razvoj in pomen za tedanje prebivalstvo je vrsto let raziskoval Flavio Bonin, ki je iz teme doktoriral in dognanja objavil v knjigi Belo zlato krilatega leva. V njej je na osnovi arhivskih virov predstavil razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške republike. Z objavo doslej še neznanih dokumentov in kart na 400 bogato oblikovanih straneh je avtor pojasnil dolgo in zapleteno zgodovino naših solin v zgodovinsko pestrem obdobju, od 13. stoletja do konca vladavine Serenissime v 18. stoletju. To je obdobje nastanka in najintenzivnejšega razvoja jadranskih solin.

Duška Žitko: Giuseppe Tartini

Pomorski muzej Sergeja Mašere iz Pirana je izdal knjigo kustosinje Duške Žitko, Giuseppe Tartini, violinski virtuoz, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa. Izšla je v dveh različicah, slovenski in italijanski. Naslovnica nosi eno najbolj verodostojnih upodobitev Tartinijevega obraza, ki ga najdemo na kipu Antonia dal Zotta sredi piranskega osrednjega trga, zavihek pa njegovo violino z istega kipa. Zadnja stran je zaznamovana s citati o veličini Tartinijevega genija iz molitvenega nagovora, ki ga je ob Tartinijevi smrti v Padovi zapisal in prebral opat Francesco Fanzago, trije pomembni citati pa knjigo tudi uvajajo. Zapisali so jih violinista David Ojstrah in Črtomir Šiškovič ter pesnik Ciril Zlobec, tedaj, ob 300-letnici Tartinijevega rojstva, član predsedstva republike Slovenije. Ojstrah je dejal, da je Tartinijeva glasba ekspresivna, pristna, topla in melodična, in da so prav to kakovosti, v katerih leži njen čar. Šiškovič pa je ugotovil, da je Tartini eden najzanimivejših mojstrov pred-klasicističnega obdobja, ki predstavlja vezni člen, brez katerega ne bi morda nikdar dočakali ne Bachovega Matejevega pasijona, ne Mozartove Čarobne piščali. Tartinijev opus se mu je zdel eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.

Direktor muzeja Franco Juri je v uvodniku zapisal, da je bil Tartini »... v svoji popolni predanosti glasbeni umetnosti edinstveno sposoben sožitja med globoko vernostjo in razsvetljensko radovednostjo, med svetim in profanim, med intuicijo smrti in zaznamovanjem življenja, med inspiracijo Svetnika in navdihom Vraga, med varno tradicijo in pogumnim iskanjem novega, med svobodo glasbe in perfektnim redom matematike, med izvorom 'minornega' kraja in obče priznano univerzalnostjo njegovega genija.«

Knjiga je pravi vodič k raziskovanju Giuseppeja Tartinija, ki lahko služi raziskovalcem, hkrati pa je tudi prva poljudna publikacija, saj prinaša široko vedenje o tem glasbenem geniju. Razdeljena je na devet poglavij, skozi katera je predstavljena Tartinijeva veličina, njegovo življenje, veščine violinskega virtuoza, skladateljski opus, pedagoško, znanstveno in raziskovalno delo ter zapuščina. Dragoceno je tudi poglavje s seznamom dosegljive literature o Tartiniju.

Slovensko pomorstvo 1945–1958

Pomorski muzej Sergeja Mašere iz Pirana je izdal tudi knjigo muzejske svetnice Nadje Terčon z naslovom »Usidrali smo se na morje« in podnaslovom Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. Knjiga z več kot 150 fotografijami, s številnimi pričanji in z dolgim seznamom virov, je dopolnjena in razširjena doktorska dizertacije avtorice. Knjiga je začetek resnih prizadevanj za postavitev in odprtje nove muzejske zbirke o novejši zgodovini slovenskega pomorstva, saj jim znanja in gradiva ne primanjkuje. Pripoveduje predvsem o tem, kako se je leta 1954 ta prostor ločil od dotedanjega središča v Trstu in vzpostavil temelje slovenskega pomorstva in gospodarstva. Avtorica je zbrala tudi zgodbe posameznikov, ki so ključno vplivali na slovensko pomorstvo. Opisala je ustanavljanje vseh pomembnih pomorskih podjetij: Splošne plovbe Piran, Luke Koper, pomorsko šolstvo, ribištvo, pomorski muzej. Beremo lahko pričevanja Nika Kavčiča, Borisa Šnuderla, Danila Petrinje, Bruna Koreliča, Jožeta Pirjevca, Mira Kocjana, a tudi preprostih starih Pirančanov, kot je Sergio Perentin, ali pa kapitan Giorgio Ribarič.

Objavljenih je pravo bogastvo anekdot, na primer o tem, po katerem Borisu se je imenovala prva ladja Splošne plovbe Sirob (po Borisu Šnuderlu ali po Borisu Kraigherju), ali je veliko sidro na ljubljanskem Kongresnem trgu pripadlo Rexu, Viribusu Unitisu ali neki tretji trgovski ladji, objavljen je prvi italijansko-slovenski slovarček pomorskega besednjaka iz leta 1945, ki so ga novi pomorski uradniki morali imeti, če so hoteli razumeti domačine (ribiče, pomorščake) na morju. In tudi dolga vrsta fotografskih dokumentov in statističnih podatkov o pomorstvu tudi iz sosednjih držav. Knjiga je temeljno delo o razvoju slovenskega pomorstva, ki pomaga tudi za današnje dni razumeti prednosti pomorsko naravnane države in kaj vse je pomenilo v tedaj povsem obubožani in sesuti državi sploh izplutje Slovencev na oceane. Gre za veliko, 416 strani obsežno, 1.570 gramov težko in doslej najbolj popolno knjigo o razvoju slovenskega (povojnega) pomorstva.