Petnajsto mašo bodo prvi junijski petek, 6. junija 2025, ob 19. uri pri frančiškanih na ljubljanskem Tromostovju darovali za uspeh beatifikacije božjega služabnika Janeza Pavčiča (1923–1942). Somaševanje bo vodil br. Matej Štravs iz Župnije Ljubljana Štepanja vas, kamor danes sodi Pavčičev rojstni kraj Bizovik.

Spletni in televizijski prenos

Za glasbeno spremljavo bo poskrbel domači Bi Bend z Bizovika. Zbrane bo, kot je že običaj, uvodoma v imenu spravne pobude Vseposvojitev nagovorila Romana Bider, medtem ko bo tudi tokratnega svetniškega kandidata s pesmijo predstavil Gregor Čušin. Kdor se maše ne bo mogel udeležiti v živo, jo bo lahko spremljal tudi prek Gold TV ali TUKAJ.

K birmi prej kot k obhajilu

Janez Pavčič, še ne 19-letnik z Bizovika, ki se je rodil 8. avgusta 1923 očetu Jožefu, izučenemu tesarju in priučenemu mesarju, in mami Frančiški, rojeni Trkov, je bil prava zrcalna podoba Lojzeta Grozdeta. Otroštvo je preživel na Mežnarjevi domačiji, v drugem razredu je prejel kar tri zakramente: opravil je prvo spoved, prejel prvo obhajilo in bil birman. K birmi je šel prej kot k prvemu obhajilu.

Ne za ocene, za znanje za življenje

V času šolanja v meščanski šoli na Prulah, kamor je komaj enajstleten odšel jeseni leta 1934, je navdušeno sodeloval na veličastnem Evharističnem kongresu v Ljubljani, na katerem je sodelovalo 200.000 ljudi. Učil se je z razumom in natančno, govoril je: »Ni mi za dober red, marveč zato, da razumem in znam za življenje.« Takole je o njem zapisal njegov mentor Lojze Martinc iz Fužin:

Janez Pavčič pri prvem svetem obhajilu. VIR: knjiga Rekviem za organista

Vesel, živahen, pa nikoli nepremišljeno razposajen

»Janez je bil vzor mladca v vseh ozirih. Bil je točen, nikoli ni silil v ospredje, miroljuben, priden za pouk, vesel, živahen, pa nikoli nepremišljeno razposajen kot mnogi drugi. Naloge je vestno izvrševal. Zelo je vplival na druge s svojim evharističnim življenjem, znal se je zavzeti za čast mladcev in društva. Ljudje so mislili, da hodi na orglarsko šolo, ker je v cerkvi orglal vedno bolje …«

Za silo priučen organist

Ko je bil Janez star 15 let, je umrl njegov stric France, priučeni organist v Bizoviku. Nekaj igranja na harmonij se je Janez naučil ob njem, zlasti pa je – kot samouk – prizadevno vadil sam. Tako je, za silo priučen, kmalu postal organist v podružnični cerkvi sv. Miklavža, pri čemer ga je spodbujalo njegovo osebno geslo: Veruj z veseljem in pripoveduj to z življenjem.

Trn v peti pristašem komunizma

Leta 1938 se je vpisal na učiteljišče in bil, enako kot njegov prijatelj in prav tako vzoren krščanski fant Vinko Mravlje, resnična luč sošolcem. Svoje življenjsko poslanstvo je našel v Katoliški akciji, bil je prepričljiv govorec in navdušen oznanjevalec in zato postal hud trn v peti pristašem komunistične ideologije, ki so to vse težje prenašali in mu začeli odkrito groziti s smrtjo.

Križ na kraju umora je postavilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov, odbor Grosuplje, leta 1999. FOTO: Nataša Meden

Grožnje s smrtjo

Vinko Mravlje mu je v petek, 15. maja 1942, v šoli pokazal kratko, z imeni in grožnjami podkrepljeno obsodbo vodilnih mladcev – učiteljiščnikov. Prva dva na seznamu sta bila Pavčič in Mravlje. Zvečer istega dne je Janez bizoviškim pevcem dejal: »Morda me bodo res ubili, a ne bojim se jih, ker vem, zakaj me hočejo ubiti.

Ne morejo ga ujeti, zato se ga želijo nasilno znebiti

Zato, ker zagovarjam papeža, škofa, duhovnike in katoliške može in fante, ki jih komunisti blatijo, da so narodni izdajalci, in pobijajo. Na smrt so me obsodili, ker odločno zavračam komunizem in ne odobravam njihovih revolucionarnih načrtov, ker odvračam ljudi od tega največjega sovražnika človeštva. Ne morejo me ujeti v svoje mreže, zato se me skušajo na nasilen način znebiti.«

Zajetje sedmerice

Na binkoštno nedeljo popoldne so ga partizani ugrabili. Posamezni opisi se sicer glede poteka dogodkov malce razlikujejo, skupno pa jim je, da so oboroženi terenci, verjetno člani partizanske Narodne zaščite, odgnali pet žrtev (Janeza Pavčiča in Franceta Jakoša iz Bizovika, očeta in sina Franca in Francija Jakoša in Milka Cankarja iz Dobrunj) in dve dekleti proti Podmolniku in jih izročili patrulji partizanov.

Peturno zverinsko mučenje

Janeza so »obsodili« na smrt. V poslednji želji je prosil, da bi smel še enkrat videti domače, vsaj mamo, in se od nje posloviti, potem pa naj naredijo z njim, kar hočejo – a mu niso ugodili. Nato so ga, skupaj z drugimi »obsojenci«, odgnali v bližnji K'čmarjev gozd, jih slekli do spodnjega perila in neusmiljeno mučili, pretepali in zbadali so jih z različnimi predmeti od pol treh popoldne do pol osmih zvečer.

Prostor za križem, kjer je bilo ubitih pet fantov iz Bizovika, med njimi Janez Pavčič. FOTO: Nataša Meden

Še žive zasuli v jamo

Pod večer istega dne, 18. maja 1942, so jih odgnali na pobočje za Blisko vasjo, poraščeno z bukovim gozdom, kjer bi si morali sami izkopati grob, a skoraj niso mogli več stati na nogah. Po pričevanju Franca Židana so jih v dve plitvi jami ubili z lopato in krampom in jih še premikajoče zasuli. V enem grobu so bili pokopani trije Dobrunjčani, v drugem pa Bizovičana Janez Pavčič in France Jakoš.

Vso mladino bi potegnil za seboj

Terenec Albert Jakopin je priznal: »Vsi tajijo, da ni imeli kaj opraviti z Janezom. Jaz pa priznam, da sem bil zraven. Odstraniti smo ga morali, ker nam je bil nevaren. Vso mladino bi potegnil za seboj. Bil je izdajalec, saj je po vsej vasi prodajal Kikljeve slike.« Eden od krvnikov je pozneje povedal, da je bil med mučenjem »najbolj trd in zagrizen prav pokojni Janez«.

Mama zažgala njegovo pisno zapuščino

Ko se je zvečer razvedelo, da so Janeza odgnali partizani, je njegova mama v strahu sežgala vse, kar je bilo na sinovi mizi, zgoreli so torej njegov dnevnik, pisna oporoka v zalepljenem ovitku in drugi zapiski. S tem je bilo uničene precej njegove dragocene pisne zapuščine. Domači so še dolgo mislili, da je Pavčič še živ, za njegovo smrt so izvedeli šele iz časnikov.

Izkop

Spomladi 1943 so na Polici ustanovili postojanko vaške straže, s čimer je bilo območje dovolj varno za izkop pokojnih in prenos v blagoslovljeno zemljo. Na izkop je od Janezovih najožjih sorodnikov odšla sestra Mici, ki ga je prepoznala po blagu spodnjic, ki jih je sešila sama. Zdravnik dr. Grapar je potrdil, da so bile žrtve pretepene in poškodovane z rezilom, po vsej verjetnosti pa še žive, ko so jih zasuli.

Pogrebno slovo z več kot 2000 ljudmi

Pogrebno slovo v četrtek, 25. marca 1943, popoldne v cerkvi sv. Miklavža je bilo ganljivo lepo in zelo množično. Pogrebni sprevod se je vil od cerkve do pokopališča sredi bizoviškega polja. Ko je bila mladina že tam, so bili zadnji pogrebci še v vasi. Na zadnji poti je bizoviška mučenca Pavčiča in Jakoša spremljalo nad 2.000 ljudi, pogrebni obred je vodil šentpetrski župnik Alojzij Košmerlj.

Pogrebni sprevod zapušča bizoviško cerkev. VIR: knjiga Rekviem za organista

Učitelj resnice

V nagovoru je dejal: »Janez, dobri in zvesti Kristusov mladec, pripravljal si se za učitelja in vzgojitelja slovenski mladini. Mi vemo, ti si bil res učitelj resnice, ti bi bil našo mladino vzgajal v krščanskem duhu in bil svetal lik v učiteljskem stanu, ki so ga v teh strašnih dneh premnogi njegovi zastopniki s svojim nenarodnim, brezbožnim ravnanjem tako zelo omadeževali.«

Proti strupenim tokovom brezboštva

Janezova učiteljica pa je zapisala: »Kadar se spomnim nanj, ga gledam pri Mariji, ko v svoji preprosti vdanosti in zaupanju prosi za spreobrnjenje grešnikov.« Kot mladec Katoliške akcije je deloval proti strupenim tokovom komunizma in brezboštva; čutil je, da tako od njega zahtevajo Bog in potapljajoče se duše …

Čim manj potreb ima človek, tem bolj je svoboden in srečen

»Vse družbeno zlo prihaja iz sodobne želje po uživanju. Pravi vzrok zla tiči v pomanjkanju smisla za odpoved, za žrtve, za varčevanje. Vsi bi radi hodili po poti sreče, a večina je ne pozna … Čim manj potreb ima človek, tem bolj je svoboden in srečen – in obratno. Brez močne volje ni trdnega značaja. Voljo je treba krepiti in vaditi,« so njegove – še po osmih desetletjih in pol – večno aktualne besede.

Rekviem za organista

Bogato in navdihujočo življenjsko zgodbo mučenca Janeza Pavčiča, Mežnarjevega Ivana z Bizovika, sta leta 1998 avtorja Karel Wolbang, ki je zbral zapise in pričevanja o njem, in Jožef Kočar, ki je zbrano gradivo dopolnil in tehnično uredil, popisala v knjigi Rekviem za organista, ki je izšla pri Založbi Družina in iz katere je tudi glavnina zapisanih podatkov.