To bo že 14. od tridesetih svetih maš, ki jih na 30 zaporednih prvih petkov pripravlja spravna pobuda Vseposvojitev za slovenske mučence, žrtve komunizma, ki so v postopku za beatifikacijo. Ob uvodu v vsako mašo pobudnica Romana Bider iz Vseposvojitve tudi nagovori. Bogoslužje bodo lahko vsi, ki se ga ne bodo udeležili, spremljali tudi v neposrednem prenosu na Gold TV in na YouTube TUKAJ. S pesmijo bo tudi tokrat svetniškega kandidata predstavil Gregor Čušin.

Somaševanje bo vodil Marko Mrlak

Tokratno mašo bodo torej darovali za duhovnika Jakoba Omahno (1884–1942), ki je pustil viden pečat zlasti med župnikovanjem v Župniji Dragatuš. Somaševanje bo vodil Marko Mrlak, župnik iz Omahnove rojstne župnije Litija, v pridigi pa bo Božjega služabnika predstavil Janez Meglen, kaplan v Župniji Črnomelj-Dragatuš, kjer je bil župnik Omahna umorjen.

Odločno in jasno svaril pred komunizmom

Med široko razgledanimi ljudmi, ki so odločno in z jasno besedo svarili pred komunistično nevarnostjo, saj so vse bolj spoznavali vsestransko pogubnost komunizma za slovenski narod, je bil tudi duhovnik Jakob Omahna, ki je zlasti spodbujal, da bi župljani, ki so mu bili zaupani, vztrajali v veri in krščanskih vrednotah, v katerih so bili vzgojeni. Rojen je bil 9. julija 1884 v Logu pod Sveto goro pri Litiji in po gimnaziji vstopil v Bogoslovno semenišče, da bi postal duhovnik.

Zvest pastir in velik učitelj mladine

Mašniško posvečenje je prejel 22. julija 1909. Kot kaplan je deloval v Tržiču in Boštanju, kot župnijski upravitelj pa v Osilnici, od koder je 10. junija 1929 prišel za župnika v Dragatuš v Beli krajini. Bil je dober in zvest pastir svojega ljudstva in zlasti velik učitelj mladine. Kot v preroškem navdihnjenju je večkrat napovedal težke čase svojemu ljudstvu. S temeljitimi cerkvenimi govori je pripravljal ljudi na dneve velike preizkušnje.

Dosegel izpustitev zaprtih rudarjev

Nasprotoval je komunizmu in v pridigah večkrat povedal, kaj se dogaja, a ko je videl nekoga v stiski, je priskočil na pomoč brez ozira na to, kdo je bil. Ko so partizani napadli rudnik Kanižarico, kjer so imeli Italijani shranjeno strelivo, so ti zaprli nekaj dragatuških in črnomaljskih faranov – rudarjev, osumljenih sodelovanja pri kraji razstreliva. Omahna je šel še isti dan oktobra 1941 k italijanskemu poveljniku in skupaj z dekanom Bitnarjem dosegel njihovo izpustitev.

Natančnih poročil o smrti ni

Toda prav nekateri od teh mož, za katere je župnik prosil, so ga pozneje prišli aretirat in ga odvedli v smrt. Ko so partizani župnika ponoči odpeljali, so od njega zahtevali, da pred kapelico zavpije Smrt fašizmu, svoboda narodu, češ da ga ne bodo ubili. On pa je namesto tega kljubovalno na ves glas klical: Živel Kristus Kralj! Natančnih poročil o njegovi smrti sicer ni. Govori pa se, da so ga živega sežgali na grmadi.

Velik kamen pozabljenja

Kot je bilo zabeleženo v enem od spominskih časopisnih zapisov ob obletnici smrti dragatuškega župnika Jakoba Omahna, je bila vest o njegovi mučeniški smrti enako skromna, kot je bil sam v vsem svojem življenju. »In potem je bil zavaljen velik kamen pozabljenja na njegov neznan grob tam nekje v bližini Svetega Križa nad Maverlenom. Ko so ga partizani odpeljali, so prišli nadenj kot na kakšnega razbojnika,« je pisalo v časopisnem članku.

Petje pijanih partizanov ob harmoniki

In še, da sta roparsko ekspedicijo vodila znani komunist Dvojmoč iz Kanižarice in Ileničeva Katica iz Kvasice. Ko so župnišče povsem izropali, so plen naložili na vozove. Na enem od njih »se je valjala pijana partizanka«, za vozom sta šla povezana župnik in kaplan, kot v posmeh je petje pijanih partizanov podpirala še harmonika. Župnika Jakoba Omahna so odpeljali v zloglasno partizansko taborišče tam za Svetim Križem, od koder ga ni bilo več nazaj.

Umrl iz sovraštva do duhovnikov

Med ljudmi se je po njegovem umoru govorilo, da so ga komunisti ubili iz sovraštva do duhovnikov in zaradi vere in katoliških načel, ki jih je kot duhovnik zagovarjal. Bil je ognjevit, ni pa mogel prikimati politiki komunizma. Za datum njegove smrti velja 7. julija 1942. Večer prej so partizani torej vdrli v župnišče in ga odvedli, privezanega za voz. Župnišče so povsem izropali, živino poklali in odpeljali vse, kar je bilo mogoče odpeljati.

Skupaj s kaplanom Škerlavajem

Vodili so ga do neke zidanice nad Semičem, kjer sta bila skupaj z ravno tako ugrabljenim kaplanom Bogumilom Škerlavajem zaprta dva dni. Kaplana so nato odpeljali proti Kočevski in ga po 21 dneh izpustili, saj je imel sorodnike pri partizanih. Ves bolan in poln turov se je vrnil v Dragatuš. Župnika Omahna pa so, kot je pred leti zapisal p. dr. Metod Benedik, hudo mučili blizu Zagradca, pri čemer je po okrutnosti in perverznosti posebej izstopala neka domačim dobro znana partizanka.

Umorili še Šimčeva

Jakob Omahna je mučeniško umrl skupaj s še dvema žrtvama, kajti partizani so isto noč, ko so izropali župnišče v Dragatušu in s seboj na Maverlen odvedli župnika in kaplana, izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca in njegovega komaj 22-letnega sina Franca. Kaplana so torej čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva umorili, potem ko so Omahno pred smrtjo zverinsko mučili.

Človek, ki je dosledno živel po veri

Nekaj domačinov je vedelo, kje so ga morilci zagrebli, in tam so po letu 1970 postavili križ, na belo nedeljo, 18. aprila 1999, pa so njegove zemeljske ostanke prenesli na pokopališče v Dragatuš, kjer je njegov grob blagoslovil škof Alojz Uran. Ljudje so prepričani, da je umrl mučeniške smrti za vero, ki jo je branil, pridigal proti brezbožnemu komunizmu in ljudi svaril, naj ne nasedajo komunistični propagandi. Domačinom je zlasti ostal v spominu kot človek, ki je dosledno živel po veri.

Kljub grožnjam se ni uklonil

Bil je priljubljen in požrtvovalen župnik v Dragatušu, obče znan po delovanju v lokalni Katoliški akciji. Terenci OF so mu grozili že pred ugrabitvijo, a se jim ni uklanjal. Ohranile so se njegove pogumne besede: »Že dvakrat so bili pri meni in mi prepovedali voditi Katoliško akcijo. Toda kdo bo meni, katoliškemu duhovniku, kaj takega prepovedoval?«

Padel zaradi sodelovanja pri Katoliški akciji

Stotine nedolžnih, kot je bil Omahna, so bili poleti 1942 umorjeni le zato, ker se kljub ukazom komunistov niso želeli odreči svojim tradicijam in jih je partija dojemala kot oviro pri izvedbi revolucije. Časopis Domoljub je konec septembra 1942 zapisal: »Kdor je župnika Jakoba Omahna poznal, ve, kako dobrodušna in ljubezniva duša je bil ta plemeniti in preprosti mož. Ker pa je kot dober katoliški duhovnik sodeloval pri Katoliški akciji, je moral pasti.«

Tamburice za cel orkester

Še zanimivost iz življenja Božjega služabnika Jakoba Omahna: ko se je preselil iz Osilnice za župnika v Dragatuš, je s seboj prinesel svoje tamburice za cel orkester. Kmalu je zbral fante iz Nerajca in jih navdušil za igranje tamburic. Fantje so igrali do začetka druge svetovne vojne, ta pa je naredila konec celotnemu kulturnemu udejstvovanju. Nerajske tamburaše so odpeljali v internacijo, v Italijo in na Rab, od koder se niso več vrnili.