Tokratno mašo, ki jih sicer na 30 zaporednih prvih petkov pripravlja spravna pobuda Vseposvojitev, bodo darovali za uspeh beatifikacije božjega služabnika p. Ivana Salmiča (1914–1943). Somaševanje bo vodil dr. Silvester Fabijan, župnik iz pokojnikove rojstne Župnije Raka. 

Nagovor Romane Bider in pesem Gregorja Čušina

Peli bodo pevci MPZ iz Župnije Leskovec pri Krškem in iz Župnije Raka pod vodstvom Kristine Lovšin Salmič. Zbrane bo uvodoma nagovorila Romana Bider iz Vseposvojitve, s pesmijo bo mučenca predstavil Gregor Čušin, bogoslužje pa bo mogoče spremljati tudi v neposrednem prenosu prek Gold TV ali TUKAJ.

Sprejet v križniški dijaški zavod

P. Ivan (Anton) se je kot najmlajši od šestih otrok družine Salmič (trije so zgodaj umrli) rodil 4. februarja 1914 na Dolgi Raki na Dolenjskem v preprosti kmečki družini materi Rozi, rojeni Božič, in očetu Alojzu. Po posredovanju kaplana so Antona kot trinajstletnika sprejeli v ljubljanski križniški dijaški zavod, ki je bil v tistih časih za nadarjene mlade ena redkih možnosti za kakovostno izobrazbo.

Intelektualni in duhovni razvoj

V prvem razredu gimnazije je bil »le dober«, spričevala nadaljnjih letnikov pa dokazujejo, kako se je intelektualno in duhovno razvijal. Zaključni razred je končal s samimi odličnimi ocenami. Po koncu šestega razreda gimnazije se je odločil postati član križniškega reda. Leto redovne preizkušnje je opravil v centralnem redovnem noviciatu križniškega reda v Gumpoldskirchnu pri Dunaju.

Nadaljevanje študija preprečila vojna

Nato je v Innsbrucku dve leti študiral bogoslovje in ga končal na ljubljanski Teološki fakulteti. Med študijem je bil prefekt v vajeniškem domu v Ljubljani, kjer je zavzeto vzgajal mladino. V duhovnika je bil posvečen 7. julija 1940. Zaradi sposobnosti ga je hotel njegov red poslati v Rim na nadaljevanje teološkega študija, a so mu to žal preprečile vojne razmere.

Kaplan v Vinici

Kot navaja Vladimir Starešinič v knjigi Daritev bodi ti življenje celo, je p. Ivan 2. oktobra 1941 v spremstvu priorja križniškega reda p. Valerijana Učaka kot novi kaplan prispel v Vinico ob Kolpi in goreče začel dušnopastirsko delo. Veliko je pomagal ljudem in pri tem večkrat tvegal življenje. Vsaj delno uspešno je posredoval, ko je italijanska okupacijska vojska pobirala može in fante za internacijo (4. in 20. avgusta 1942).

Priljubljen med preprostimi ljudmi

S posredovanjem v Črnomlju je 3. julija 1943 dosegel, da niso ustrelili treh fantov, ki so se vrnili domov od partizanov. Zato so ga mnogi cenili, drugi pa so bili ljubosumni na njegovo priljubljenost med preprostimi ljudmi. Pod italijansko zasedbo Bele krajine so ljudje v samoobrambi segli po orožju. Nastale so tudi vaške straže, partizanske skupine pa so nadzorovale določena območja.

Spomenik na Žežlju nad Vinico, kjer so partizani 13. novembra 1943 umorili viniškega kaplana p. Ivana Salmiča. Zadaj Marijina božjepotna cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Rešil osem mož in fantov

Po italijanski kapitulaciji so prišli na Kolpo nemški vojaki in se novembra 1943 pojavili tudi v Vinici, na trgu zbrali ljudstvo in nameravali postreliti 8 mož in fantov. Kaplan p. Salmič, ki je odlično govoril nemško, je posredoval pri nemškem komandantu, naj izpustijo prijete, in bil pri tem uspešen. Pozneje je precej mož in fantov odšlo v Ljubljano k domobrancem.

Odpeljan pod Žeželj

Salmičev novomašni tovariš p. Lojze Jože Žabkar je 14. novembra 1943 zapisal, da so p. Ivana odvedli nekam pod Žeželj. Dan prej se je po kosilu z brevirjem v roki sprehajal na vrtu med cerkvijo in župniščem, prišlo je nekaj partizanov pod vodstvom Vinka Košmrla, ga prijelo in odvedlo, ne da bi kdo v župnišču to vedel. Ga je pa na poti proti Žežlju na Šlemine videla neka ženska in to sporočila kaplanovemu nečaku.

Jokal, ko je prosil za življenje

Na župnikovo poizvedovanje, kje je kaplan, ni vaška komanda odgovorila ničesar, so pa nato partizani prišli v župnišče, vdrli v kaplanovo stanovanje in ga povsem izropali. V soboto, 13. novembra 1943, popoldne so na Vinici slišali dva strela. Takrat so Salmiča okrutno umorili. »Ob štirih je počil strel pri Lovšinovih smrekah, slišali so tudi, da je kaplan jokal, ko je prosil za življenje,« je zapisal Žabkar.

Noge zvezane, rane na truplu

Teden dni pozneje je zapisal tudi: »Grob viniškega gospoda najden: smrečje, snega, zemlja, luža krvi.« Tedaj sta šli namreč dve dekleti v gozd na Šlemine pri Žežlju in po sledovih krvi na snegu sta spoznali, da mora biti to kraj kaplanove smrti. Pozneje sta se vrnili in z motiko odkopali truplo. Ena od njiju je Salmiča spoznala po turu na vratu in po ruti, ki jo je zato nosil. Nogi sta bili še zvezani z debelo vrvjo, na truplu so bile rane zaradi posledic mučenja.

Iz kaplanove partizanska torba

Župnik Anton Miklavčič je v spomenici Župnije Vinica priobčil: »V ponedeljek sta farovška kuharica Fanika Ostronič in Rozalija Šutej našli kraj, kjer je bil kaplan zakopan. Tam je bilo še polno strjene krvi. Isti večer je sin posestnika Kajina prinesel v delavnico kaplanovo torbo, naj jo mojster Stegne predela v partizansko torbo. Kaplana so odpeljali tuji, ljudem neznani partizani. Zakaj so ga ubili? Trdijo, da je partizane izdal Nemcem …«

Po nedolžnem umorjen

9. avgusta 1944 je Žabkar zapisal, da je partijska nadzorstvena komisija naknadno ugotovila, da sta bila viniški kaplan Ivan Salmič in preloški župnik Jože Pokorn po nedolžnem umorjena. Dodaten dokaz o nedolžni žrtvi p. Ivana je najti v Sklepu okrajne komisije za vojno škodo Krško z dne 5. decembra 1945, s katerim je bila pokojnikovi mami dodeljena denarna odškodnina v znesku 1.400.000 dinarjev.

Dolgo in globoko žalovali za njim

Kot je prepričan Vladimir Starešinič, je bil glavni razlog za Salmičev umor sovraštvo komunistov do Cerkve in katoliških duhovnikov, ki se je še zlasti razbesnelo ravno v Beli krajini, kjer je bilo okrutno umorjenih kar 10 duhovnikov. Umor priljubljenega kaplana p. Salmiča je domačine zelo pretresel. Nekateri so pričevali, da so ljudje za njim dolgo in globoko žalovali.

Spomenik ubitemu kaplanu Salmiču so na Žežlju lahko postavili šele avgusta 2014. FOTO: Ivo Žajdela

Rešil vsaj 11 življenj

14. novembra 1993 je bila ob 50-letnici umora p. Ivana v Vinici pogrebna maša, eden od domačih udeležencev je pričeval: »Maše sem se udeležil v znak hvaležnosti, ker sem eden od 8 rešenih in nas je p. Ivan s posredovanjem pri nemškem komandantu rešil pred gotovo ustrelitvijo.« Iz dostopnih virov je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je Salmič pred smrtjo rešil vsaj 11 človeških življenj.

V kratkem času zaznamoval župnijo

»Njegova tragična usoda je ena globokih zgodovinskih ran v narodovem telesu, ki se skozi časi celijo z odpuščanjem, medsebojnim spoštovanjem, iskrenimi pričevanji za resnico in priprošnjami Bogu za zveličanje neumrljive duše vsakega od nas,« je še zapisal Starešinič. P. Ivan Salmič je v le dveh letih bivanja med Viničani z gorečim duhovniškim poslanstvom zelo zaznamoval del zgodovinskega obdobja župnije.

Poln ljubezni do revežev in otrok

Mnogim je bil vzor človeške dobrote, požrtvovalnosti, medsebojnega spoštovanja, skromnosti. Revno otroštvo, mladostna posvečenost želji po služenju ljudem in Bogu ter zaupanje v Božjo voljo so ga oblikovali v osebnost, ki je lahko srčen navdih novim rodovom. Njegov predstojnik je o njem zapisal: »Kaplan viniški je bil umorjen od komunistov na Žežlju. Pokojnik je bil otroško vdan Cerkvi in redu. Bil je poln ljubezni do revežev in otrok.«

Goreč duhovnik, zvest svojemu poslanstvu

Kot duhovnik je bil goreč, zvest svojemu poslanstvu, velik vpliv je imel na mladino in otroke. Bil je lojalen do vseh, tudi do komunistov, a z njimi ni želel sodelovati. Bil je pogumen in veliko ljudi je rešil pred italijansko internacijo, gotove smrti je rešil tudi dva partizana, za katera je šel posredovat v Črnomelj. Bil je dobrotnik ljudi, ki so govorili, da je bil povsem nedolžen, da je ljudi le reševal in jim pomagal.

Nadarjen za jezike

Kakor je zapisano v kratki kroniki belokranjskih župnij med 2. svetovno vojno ob postavitvi spomenika ubitim duhovnikom Bele krajine, Boga ljubili, vernike učili, mučeništvo prestali, slavo dosegli, je imel p. Ivan Anton Salmič pravi duhovniški in redovniški poklic, kar se je videlo že v bogoslovskih letih po njegovi pobožnosti in zvestobi Cerkvi in predstojnikom. Bil je nadarjen, znal je več jezikov in bil kandidat za nadaljnji študij.

Spomenik na Žežlju

Župnija Vinica je pred dobrim desetletjem blizu Marijine romarske cerkve na Žežlju, ob križu zadnje postaje križevega pota, postavila spomenik umorjenemu kaplanu Salmiču, ki so ga blagoslovili na predvečer praznika, 14. avgusta 2014. Viničani po umoru p. Ivana zaradi strahu niso upali pokopati na pokopališču, zakopan je bil na kraju umora, vendar pa natančno mesto groba ni znano.

Močna vera in jasni pogledi

Kot je ob blagoslovu spomenika dejal takratni dekan Peter Miroslavič, je bilo znano, da je bil p. Salmič srčno dober, o njem je slišal same lepe reči, kar »nas danes navdihuje, da so bili p. Ivan in mnogi drugi med vojno umorjeni duhovniki načelni ljudje močne vere in jasnih pogledov na življenje. Prestati so morali nerazumljivo človeško sovraštvo. Žrtvovali so svoje življenje za svoje prepričanje.«