24 Jakobovih kolesarjev je pot začelo v petek, 24. julija, ko jih je pri kapiteljski cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu sprejel škof Saje in jim podelil romarski blagoslov, nato pa se jim tudi pridružil na kolesu. Romarji so se iz dolenjske prestolnice vzpeli do prve cerkve sv. Jakoba na Hrušici, nato pa po stranskih poteh nadaljevali proti Gorjancem.

Novomeški škof dr. Andrej Saje je kolesarjem ob začetku poti pri kapiteljski cerkvi v Novem mestu podelil romarski blagoslov. FOTO: Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino

Naslednja postaja je bila cerkev sv. Jakoba v Bereči vasi pri Suhorju, ustavili pa so se tudi v Rosalnicah, kjer so obiskali znano Marijino romarsko središče Tri Fare. Med potjo so si ogledali čudovit izvir reke Krupe in obiskali še cerkev sv. Jakoba v Naklem, kjer so se naužili lepih razgledov po Beli krajini. Prvo noč so si počitek privoščili v Župančičevem hramu v Dragatušu.

Jakobovi romarji so si prvo noč privoščili počitek v Župančičevem hramu v Dragatušu. FOTO: Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino

Med tokratnim romanjem sta bili v Vinici in Kočevju blagoslovljeni novi informacijski tabli društva Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino.

Drugi dan romanja, na sam god sv. Jakoba starejšega, so v cerkvi Povišanja sv. Križa v Vinici obhajali zahvalno bogoslužje ob 5. obletnici društva Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino. Sveto mašo je daroval župnik Jože Pavlakovič iz Starega trga ob Kolpi, ki je nato pred župniščem blagoslovil novo informacijsko tablo Jakobovih poti.

Starotrški župnik Jože Pavlakovič je blagoslovil novo informacijsko tablo Jakobovih poti pred župniščem v Vinici. FOTO: Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino

Med kolesarjenjem ob reki Kolpi so se Jakobovi romarji ustavili še na Sodevski steni, ki nudi ene najlepših razgledov na slikovito Kolpsko dolino, in v Fari pri Kostelu, drugi dan romanja pa so sklenili v Banji Loki, kjer so se v nedeljo na povabilo župnika pastoralnega območja župnij Fare, Banja Loke in Osilnice Gregorja Kuneja udeležili žegnanjske slovesnosti v tamkajšnji cerkvi sv. Jakoba. Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino je pred cerkvijo pripravilo tudi stojnico, kjer so obiskovalci lahko dobili informacije o delovanju društva in njihovih romanjih.

Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino je pred cerkvijo v Banji Loki pripravilo tudi stojnico, kjer so obiskovalci lahko dobili informacije o delovanju društva in njihovih romanjih. FOTO: Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino

Žegnanjsko sveto mašo na »jakolje« je daroval nadškof dr. Ivan Jurkovič, banjski rojak in eden najvidnejših diplomatov Svetega sedeža, trenutno apostolski nuncij v Kanadi. Več o nedeljski slovesnosti lahko preberete v objavi na naši spletni strani.

Informacijsko tablo pred župnijsko cerkvijo v Kočevju je blagoslovil domači župnik Branko Jurejevčič. FOTO: Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino

Jakobovi romarji so se po maši odpravili proti Kočevju, kjer so se ustavili na sedežu društva v Dolgi vasi, si ob magistralni cesti pri tamkajšnjem pokopališču ogledali Jakobovo znamenje ter novo kapelico Lurške Marije, pot pa so sklenili pred župnijsko cerkvijo sv. Jerneja v Kočevju, kjer je domači župnik Branko Jurejevčič blagoslovil še drugo informacijsko tablo Jakobovih poti. Po Sloveniji oz. po vseh slovenskih pokrajinah je tako na voljo že devet informacijskih tabel, ki Jakobovim romarjem nudijo potrebne podatke na njihovi poti.

»Jakob te kar nekako pokliče na pot«

Nekaj Jakobovih kolesarjev nam je zaupalo, zakaj tako radi romajo po poteh priljubljenega apostola …

Zdenka Bergant, Medvode

FOTO: Bogomir Štefanič

»Jakobka« sem že od rojstva: pri sv. Jakobu v Škofji Loki sem krščena in tudi poročena, tam sem prejela vse zakramente. Na romarsko pot sv. Jakoba pa me je »poklicala« knjiga Shirley MacLaine (Camino: Po stezi zvezd, op. M. M. Š.). Takrat sem začutila, da bi to tudi sama rada počela, in tako sem našla pot do romarskega društva sv. Jakoba. S kolesarskimi romanji sem začela leta 2011. Jakob te kar nekako »pokliče«: rečeš si, da naslednje leto ne boš več romal po isti poti, toda ta pot, s temi romarji, ter kar potegne, »posesa«: vedno nam je zelo lepo, vsakokrat doživimo nekaj nenavadnega, nekaj »višjega«.

Rezka in Brane Arnuš, Dolenjske Toplice

FOTO: Bogomir Štefanič

Brane: V društvu, z »Jakobčki«, sva že dvanajst let. Ženin brat je duhovnik in ena njegovih župljank je šla na romanje s Frenkom in Heleno (s predsednikom društva Francem Štefaničem in njegovo ženo Heleno, op. M. M. Š.). Želela sva se pridružiti in sva ju poklicala: povedala sva, da sva nekoliko »posebna«, da imava posebno kolo, tandem (Rezka je namreč slepa), in sprva nisva vedela, kako nama bo šlo. Na najinem prvem romanju po osrednji veji slovenske poti do Trsta pa sem ob srečanju z udeleženci romanja ugotovil – če bodo zmogli oni, bom zmogel tudi jaz. Prevzelo me je vzdušje, energija, ki veje med romarji. Če le moreva, greva na pot. Čeprav sam nisem veren, me romanje kljub telesnim naporom napolni z ogromno energije.

Rezka: V skupini je veliko potrpežljivosti, vsi si pomagamo med seboj, in to človeka resnično nahrani za naprej. Kot slepa sicer marsičesa ne vidim, zato pa slišim in vonjam okoli sebe – slišim petelina, ko zapoje, pa ga drugi romarji niti ne opazijo, slišim škržate, ki jih pred leti na tej poti ni bilo, proti večeru slišim murnčke … in vonjam, že na daleč možu povem: Brane, tu bo pa koruza! Vonjam pokošeno seno, določene rožice … vse to so posebni vonji, seno diši drugače od otave. Močneje doživljam z drugimi čuti.

Poleg tega pa, ker sem zaradi slabega vida manj mobilna, na kolesu dobim občutek, da »vidim«, da zmorem, da lahko potujem v različne kraje … človek na kolesu čisto pozabi, da ne vidi, da nečesa ne zaznava, to je res doživetje. V skupini z »jakobčki« pa je tu še dodana vrednost.

Brane: Naj še izpostavim, da sta motor vseh naših romanj prav Frenk in Helena, brez njiju naših druženj ne bi bilo. Za vse poskrbita, pripravita stojnico, organizirata hrano, prenočišča.

Metka Kern Trček, Mojstrana

FOTO: Bogomir Štefanič

Za društvo sem izvedela od sestrične, ki se je tudi sama udeleževala teh romanj. Na srečo sem se opremila s pravim kolesom in mi je bilo dano, da se pridružim skupini Jakobovih kolesarjev. Toliko sem že v letih, da s klasičnim kolesom ne bi šlo, z električnim pa nimam težav.

Prihajam iz Mojstrane, do izhodišča romanj se pripeljem z vlakom. Običajno se naša romanja začnejo pri sv. Jakobu v Ljubljani, tokrat pa smo se odpeljali do Trebnjega in od tam odkolesarili do Novega mesta, kjer se nam je pridružil tudi škof Saje. Vozimo po belokranjsko-kočevski veji, ki mi je zelo pri srcu. Prevozila sem jo že ob prvi predstavitvi. Moja mama je bila namreč rojena v Metliki, na železniški postaji, saj je bil moj stari ata železničar in je družina takrat gostovala v teh krajih. Mama mi je vedno govorila, da so Belokranjci dobri ljudje, zato v te konce vedno prihajam z nekoliko nostalgije.

Zelo veliko mi tudi pomeni, da se povezujemo ljudje iz vseh krajev. Ta skupnost je živa, predvsem pa je lepo, da v vseh dneh romanja človek ne sliši žal besede, družba je zelo »mila«, prava duhovna podpora. Ob vsem skupaj pa občudujemo lepote Slovenije, ki so resnično neprecenljive.

Aleš Brecelj, Ajdovščina

FOTO: Bogomir Štefanič

Doma sem iz Ajdovščine, torej Primorec. Pred osmimi leti sem prišel v stik z Jakobovimi romarji in od takrat sem že vse Jakobove poti po Sloveniji prekolesaril po dvakrat, zelo sem zadovoljen. Po duši sem zbiralec, zbiram najrazličnejše stvari, med drugim kovance, »jakobčki« pa so izbrali mene, in to me zelo veseli. Na ta način vidim toliko slovenskih lepot, cerkva, ki so običajno nekoliko odmaknjene. Društvo je odlično organizirano: v vsaki cerkvi ob postanku predstavijo tudi malce njene zgodovine, na poti smo vedno v stiku z domačini, vedno je dobra družba. Domov se vsakokrat vrnem »napolnjen«. Na tokratnem romanju smo tisti »na polento« (z običajnim in ne z električnim kolesom, op. M. M. Š.) v manjšini, ampak sem zadovoljen. Pri 68 letih je treba že malo »pritisniti«, pa drugi vedno malce počakajo, lepo je. Še kdaj se jim bom pridružil, če mi bo le dopuščalo zdravje.