Gregor Anton Capuder je eden od petih letošnjih novomašnikov, doma pa prvi sin očetu Romanu in mami Marjeti, ki je bila rojena v Argentini, ter starejši brat Alenki, Marjani, Andreji in Matjažu. Pogovor je nastal za novomašno izdajo revije Naša družina, ki je priloga tednika Družina.  

Iz kakšne vzgoje se rodi duhovniški poklic?

ROMAN: Nikoli nismo stremeli k temu, da bi imeli čim več materialnih dobrin, temveč sva se trudila, da bi se naučili samostojnosti, dela in poštenosti. Otrokom lahko daš bogastvo, a če jim nisi dal osnovnih vrednot, jim nisi dal nič. Mislim, da je treba vzgajati enostavno – slediti vrednotam, ki smo jih že mi prinesli od doma, predvsem preprosto, a globoko vero.

MARJETA: Pri vzgoji sva si prizadevala za poštenost in delavnost. Prihajam iz Argentine, iz Buenos Airesa, kjer sem odraščala v slovenski skupnosti. Zame je župnija tukaj kot slovenska skupnost, ki sem jo imela tam. Normalno se mi je zdelo, da otroci hodijo k verouku, da sodelujejo v cerkvenih pevskih zborih, pri oratoriju … To sem ves čas podpirala in jih iz ozadja spodbujala. Skupaj smo vedno hodili k maši, saj verjamem, da je zgled tisti, ki šteje. Če sam ne hodiš v cerkev, ne moreš tega zahtevati od otrok.

ROMAN: Marjetina starša sta bila v Buenos Airesu aktivna člana slovenske skupnosti. Oče je velikokrat pomagal duhovnikom, mama pa je kuhala zanje. Tudi pri nas doma je bilo podobno. Moja pokojna sestra Metka, Gregorjeva krstna botra, je bila redovnica.

Gregorjeva starša Roman in Marjeta. FOTO: Siniša Kanižaj

Je bila Gregorjeva odločitev za vas presenečenje ali ste jo morda celo pričakovali?

MARJETA: Zame je bila novica sprva šok.

ROMAN: Tudi mene je presenetila. Zadnje dni sem nekako slutil, da gre v to smer, nikoli pa ga nisem naravnost vprašal, o čem razmišlja. Veliko je zadržal zase.

ALENKA: Nihče od nas tega ni pričakoval. V naši župniji je bilo na pastoralni praksi precej bogoslovcev. Gregor se je z njimi družil, kar ni bilo nič neobičajnega, ker smo bili vsi del mladinske skupine. Nismo pa pričakovali, da se bo odločil za isti poklic.

Gregor, kaj pa za vas?

GREGOR: Nikoli si nisem mislil, da se bom podal v to. Želel sem si imeti družino, otroke, službo, lepo hišo in stabilno življenje, a bolj ko sem ob misli na duhovništvo čutil mir in veselje, bolj sem začel to sprejemati. Tega nisem na veliko razlagal okrog, ker sem želel najprej razčistiti pri sebi in z nekaj osebami, ki sem jim zaupal. Vedel sem, da bom takoj, ko bom širše omenjal, da razmišljam o tem, »označen«. S tem bi izgubil polno svobodo, ki je potrebna za takšno odločitev.

Prej sem sicer eno leto študiral na ekonomski, dve pa na pedagoški fakulteti. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da je bilo vsako leto po maturi koristno in mi je prineslo veliko spoznanj o sebi.

Kako ste sprejeli to odločitev?

MARJETA: Sama pri sebi sem rekla: »Če je to to, naj bo! Saj ima šest let študija - bo že videl, ali je to zanj.« Vsako leto je bil bolj navdušen in to sem razumela kot Božjo voljo.

ROMAN: Spoštovala sva njegovo odločitev, verjela sva, da je trezna in gospodarna. Povedala sva mu, da je to lep poklic, ki pa je tudi zelo težek in odgovoren, a če bo v njem našel srečo, jo bova tudi midva.

GREGOR: Tisti večer smo zelo lepo zaključili. Starša sta mi povedala, da sem pri tem svoboden. Veliko tolažbo so mi dali tudi z vedenjem, da sem doma vedno dobrodošel.

ALENKA: Zelo smo si različni in vsak se je sam odločil, kaj bo počel. Jaz sem računovodkinja, Marjana zaključuje študij glasbene pedagogike, Andreja študira babištvo, Matjaž pa strojništvo. Zdi se mi, da smo prav zato lahko bolj samozavestni in samostojni pri tem, kar delamo. Opazili smo, da je Gregor po tem, ko nam je povedal, da gre v bogoslovje, postal mnogo bolj miren.

Nikoli nismo stremeli k temu, da bi imeli čim več materialnih dobrin, temveč sva se trudila, da bi se naučili samostojnosti, dela in poštenosti. (Roman Capuder)

Kako pa doživljate to, da boste imeli brata duhovnika?

ALENKA: Ko v družbi povemo, da imamo brata, ki bo duhovnik, ki bo maševal, ki se ne bo nikoli poročil, so ljudje najprej zelo presenečeni, a to vseeno lepo sprejmejo. Mi smo ga pri tem vedno podpirali. Nikoli mi ni bilo težko povedati, kaj ostali sorojenci študirajo.

ANDREJA: Priznam, da sem na začetku raje povedala, da je na pedagoški … (smeh) Zdaj povem po pravici!

MARJANA: Predvsem ga še zmeraj vidimo kot starejšega brata, ne kot duhovnika.

Odločila sta se za veliko družino. Kaj je bilo pri tem najlepše in kaj najtežje?

MARJETA: Želela sva si več otrok, nisva pa določila, koliko. Mož izhaja iz družine s šestimi otroki, pri nas smo bili štirje. Normalno se nama je zdelo, da bova imela več otrok. Težje bi bilo, če bi imela samo dva otroka. Naši so se veliko igrali med sabo in nisem imela veliko dela z njimi. Malo več sem vrgla v lonec, pa je bilo skuhano.

GREGOR: Ko sta šla mami in ati v službo, sva z Alenko pripravila zajtrk še za mlajše, po šoli pobrala koga v podaljšanem bivanju, pogreli smo si kosilo …

ROMAN: Skrbeli so drug za drugega. Ne bom rekel, da ni bilo nikoli težko, smo pa vedno znali ukrepati. Imamo tudi vrt in njivo, na kateri pridelujemo zelenjavo. Želela sva, da tudi otroci vidijo motike in da vedo, kako kaj zraste. Ko so prišla na vrsto večja dela, kot je bilo pobiranje krompirja, smo vsi sodelovali.

ALENKA: To so lepi spomini, a ko je bilo treba v soboto zjutraj ali med počitnicami na njivo, se nam je to zdelo zelo mučno. Raje bi spali.

Gregor Anton je vajin prvi otrok. Se še spominjata časov, ko ste bili samo trije?

ANDREJA: Takrat je bilo najlepše (smeh vseh).

ROMAN: Ko sem dobil prvega otroka, sem začutil, da smo postali družina.

MARJETA: Življenje se je spremenilo. Poročila sva se skoraj pri tridesetih. Leta 1995 sem prvič prišla na obisk v Slovenijo – moj oče je Moravčan in sem prišla sem spoznavat svoje korenine, kjer sem spoznala Romana, malo sva si dopisovala, nekajkrat preletela ocean, po letu dni pa sva se poročila.

Novomašnik z bratom in sestrami. FOTO: Siniša Kanižaj

Kaj vam ostaja največja popotnica za življenje, ki ste jo prejeli doma?

MARJANA: Od velike družine in bivanja v njej mi ostaja znanje, kako graditi pristne odnose z drugimi in odprtost. Da ne gledaš samo nase, ampak opaziš stisko drugega in poskrbiš zanj.

ANDREJA: Delavnost. Ne bo nam vedno vse dano, ampak bomo morali v vse vložiti trud.

GREGOR: Starša sta nas vedno znala motivirati: namesto pobiranja krompirja smo imeli »krompirček party«. Ko smo morali žagati drva, smo imeli »polenček party«. Če kdo ni hotel pojesti juhe iz blitve, je juha postala »Shrekova juha«. Zdaj, ko ne živim več doma, to prav pogrešam. Znala sta osmisliti stvari, jih narediti unikatne.

Gregor je zadnji dve leti študiral v Rimu, kamor se vrača po novi maši. Kako ste doživljali to razdaljo?

ALENKA: Vedno, ko je prišel domov, smo ga bili veseli in smo se počutili kot celota. To se je najbolj čutilo med božičnimi prazniki.

MARJETA: Imamo tudi WhatsApp skupino, kamor si pošljemo kako sliko. Sicer pa Gregorja že prej ni bilo veliko doma. Odkar je šel v bogoslovje, je prihajal samo na obiske.

GREGOR: Pravzaprav sem bil, odkar sem šel v Rim, za razliko od takrat, ko sem študiral v Ljubljani, bolj intenzivno doma.

ANDREJA: V Rim smo ga šli tudi nekajkrat obiskat, kar je bilo super, ker zdaj poznamo vse skrite kotičke.

ROMAN: Zadovoljni smo bili, ker smo vedeli, da je tudi on zadovoljen tam.

Celotna družina za domačo mizo. FOTO: Siniša Kanižaj

Gregor, v kom ste imeli največji zgled v veri?

GREGOR: Zagotovo je bil dom najlepša izkušnja vere, ki se je vedno kazala skozi vztrajnost. Ob svetih časih smo skupaj molili, bili smo vpeti v župnijsko dogajanje. Zgled sem dobil tudi od bogoslovcev, ki so bili v Moravčah na praksi in so zdaj že duhovniki. Vzgoja duhovnikov mi je tako postala blizu.

Roman, vi ste župnijski ključar. Zakaj se vam zdi pomembno sodelovati v Cerkvi? Pa ostali?

ROMAN: Če pripadaš neki skupnosti, moraš v njej sodelovati s svojimi talenti. Sem cerkveni pevec, ključar, sodelujem v gospodarskem svetu. Vsako leto skuhamo večerjo za animatorje, pomagamo pri pripravi drv za župnišče in ostalih projektih.

MARJETA: Sama sem članica ženske molitvene skupine in se, ko je treba kaj postoriti v župnišču ali cerkvi, rada odzovem. Punce so katehistinje in skavtske voditeljice, Marjana vodi mladinski pevski zbor, Matjaž je ministrant, vsi so animatorji in člani mladinske skupine.

GREGOR: Z vsem tem razvijamo sebe. Ko ti je zaupana majhna odgovornost, jo vzameš za svojo.

Pri vzgoji sva si prizadevala za poštenost in delavnost. (Marjeta Capuder)

Kako se pripravljate na novo mašo? Je to prva »ohcet« v vaši družini?

ROMAN: Res bo prava ohcet! Priprave smo začeli z župnijskim misijonom, zdaj so pred nami še druge priprave. V župniji imamo odbor, v katerem so vodje, ki pokrivajo različna dela, od vencev in mlajev, krašenja cerkve, do mladincev, ki bodo sodelovali kot natakarji … Veselimo se tega dogodka. To ni slavje samo naše družine, ampak cele župnije in občine.

MARJETA: Vidimo, da so vsi pripravljeni pomagati.

GREGOR: Veliko bo gostov iz tujine, mojih kolegov iz Rima ter sorodnikov iz Argentine in Severne Amerike. Letos vsi dihamo s tem.