Luka se igra s kockami, zatopljen v svoj svet. Oče ga opozori, naj jih pospravi, saj bi kdo lahko stopil nanje in se poškodoval. Sin se na to ne odzove in se igra naprej. Nato pa oče nenadoma stopi na ostro kocko in ga preplavi val jeze. Otrok ob tem začuti strah in krivdo.

Kako bo oče reagiral? Bo znal umiriti svojo jezo, jo jasno izraziti in Luku razložiti, zakaj je pospravljanje pomembno, hkrati pa pomiril njegov strah? Ali pa bo nanj kričal, ga okaral in s tem njegov strah in občutek krivde le še poglobil? Morda bo zgolj zamahnil z roko, odkorakal stran in ga pustil samega – s sramom, strahom in občutkom zavrženosti? Vsak odziv pušča svoj pečat.

Prisotnost, ki daje varnost in strukturo

Res je neverjetno, kakšno bolečino na otroku pusti očetova čustvena odsotnost. Otroci iščejo meje, ki bi se jih želeli oprijeti, a kadar teh mej ni, ostanejo sami v navidezni svobodi, ki je v resnici praznina. Očetova prisotnost je ključna, saj daje otroku varnost in okvir.

V terapevtski praksi opaža...