Nadaljevanje iz: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [4]

Vsi ostali pa smo se razdelili v dve skupini. Odšli smo po zaraščeni dolini in se plazili potem pa strmem bregu, da smo prišli partizanom v bok od dveh strani istočasno. Ko sta potekli dogovorjeni dve uri smo na dano znamenje z raketo napravili juriš od dveh strani na pravkar zgrajene partizanske okope. Ker je na vsake tri vojake prišel en lahki mitraljez je bil ropot tako silen, da so partizani mislili, da nas je najmanj en bataljon. Zmedli so se tako, da so pustili vse orožje in opremo in se spustili v divji beg. Nekaj smo jih ujeli in jih pozneje poslali v Trst, ker so bili med njimi dva ali trije, ki so bili pripadniki SNVZ in so iz Trsta ušli k partizanom z vsem orožjem. Iz vojnega plena in zlasti iz telefonskih zvez, ki so si jih partizani napeljali za vezo med posameznimi enotami smo mogli ugotoviti, da so pripravljali resen napad, s katerim so mislili uničiti našo posadko, kot so nedavno naredili v Črnem Vrhu.

Rop se jim ni posrečil in tudi varnost prebivalstva ni bila ogrožena

Odslej se partizani niso več približali naši posadki, pač pa so poskušali z ropanjem po vaseh, ki smo jih mi branili. K sreči smo vedno dobili pravočasno obvestilo po zanesljivih osebah ali pa je naša patrulja ugotovila partizansko gibanje. Tako se jim je roparski načrt vedno ponesrečil. V večini primerov smo slišali ropotanje praznih vračajočih se vozov, in le malokrat so se spustili v spopad z nami. Noben rop se jim ni posrečil in tudi varnost prebivalstva ni bila ogrožena.

Primorski domobranci iz Ajdovščine pri izviru Hublja, del 5. čete, v sredini stoji poveljnik poročnik Franc Petkovšek. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Nemce so idrijske lepotice, organizirane v OF, kmalu ovile okoli prsta

S pomnoženim številom vojakov smo lahko odslej hodili na daljše pohode in nočne zasede. Ker je bilo dosti moštva na razpolago in da bi lahko kontrolirali zadržanje idrijske OF smo ustanovili posadko tudi v mestu Idriji. Tu smo naleteli na trd oreh, ker so imeli vsi idrijski OF-arji dobre zveze z Nemci in so takoj leteli k njim po pomoč in zaščito, če smo mi koga aretirali in ga gnali na Veharše. Škoda je bila, da nismo poznali organizacije idrijske OF, ko je bila v Idriji še tista komanda, ki smo jo srečali ob ustanovitvi posadke na Veharšah. Zdajšnji poveljniki pa so bili mladi nemški oficirji, ki so prišli v Idrijo na oddih s fronte. Te so razne idrijske lepotice, organizirane v OF, kmalu ovile okoli prsta. Zato smo morali imeti posadko v Idriji, da smo lahko zasliševali tam in ko je prišlo nemško posredovanje, da naj tega in tega izpustimo, ker je »lojalen«, smo že zvedeli, kar smo od aretiranega hoteli vedeti.

Šolska mladina, ki so jo poučevali člani naše posadke

Medtem je pričela zima in smo zaradi visokega snega marsikatero patruljo opustili. Da bi se vojaki ne zanemarili in ne dolgočasili, smo organizirali za vse službe proste vojake poseben tečaj, kamor so hodili razni krajevni izobraženci poučevat, kako bomo po vojni obnavljali razbite domove in gospodarstvo. Govorilo se je tudi o slovenski zgodovini in zemljepisu in o slovenskem pravopisu, ker je velika večina naših vojakov hodila le v italijansko osnovno šolo. Priredili smo tudi nekaj gledaliških predstav, ki so bile domačinom v posebno veselje, ker cvetočega prosvetnega delovanja niso poznali tako kot Slovenci iz bivše Jugoslavije. Za idrijski kino pa smo oskrbeli več slovenskih plošč, da niso vrteli več laških pred pričetkom filmske predstave. Tudi šolska mladina, ki so jo poučevali člani naše posadke, je priredila nekaj nastopov, ki so obiskovalce navdušile. Tudi od ljubljanske strani smo imeli gledalce.

10. četa primorskih domobrancev v Št. Petru (Pivka). Nekaj časa ji je poveljeval Milan Langus. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Nemci so hoteli vpreči domobranstvo v idrijskem kotu v svoj voz

Za božič 1944 so Nemci hoteli vpreči domobranstvo v idrijskem kotu v svoj voz. Brez ozira na komando SNVZ v Trstu so določili, da moramo ponovno zasesti Črni Vrh in Col in pustiti na Veharšah kvečjemu 20 mož, ker da tam itak ni več partizanov.

Hoteli so nas speljati na zvit način. Šli smo z njimi skupaj na predbožično akcijo proti partizanom in ko je bilo pohoda konec so nam odredili, da moramo ostati na Colu in v Črnem Vrhu, sami pa so se vrnili v Idrijo. Nemci so hoteli uporabljati cesto preko Cola v Vipavsko dolino in Gorico, slovenski domobranec pa naj bi čuval njihove glave in pustil, da partizani medtem ropajo premoženje njihovih svojcev in ogrožajo njihovo osebno varnost.

Na sveti večer smo uprizorili za prebivalstvo Timermausove Tri kralje

Ko so se Nemci vrnili v Idrijo, smo se tudi mi vrnili na svojo postojanko, ne da bi Nemce o tem obvestili. Ko je bilo treba stvar razjasniti, smo sporočili Nemcem, da bomo zapustili položaje na ukaz poveljnika našega bataljona, stotnika Fortuna. Sporočili smo tudi, da je dal ostavko na svoj položaj in naj se obrnejo na SNVZ v Trstu, ker mi poslušamo samo povelja od naše komande v Trstu. Bivšega poveljnika pa smo imeli varno skritega in smo samo trije vedeli, kje se nahaja.

Kot da se ni nič zgodilo, smo praznovali božične praznike. Na sveti večer smo uprizorili za vse prebivalstvo Timermausove Tri kralje in prav tako imeli opolnoči polnočnico, ker nas je za božič obiskal naš kurat.

Večina bo ušla k četnikom, če morajo oditi na drugo posadko

Takoj po božiču so prišli nekateri oficirji od SNVZ v Trstu osebno na Veharše z ukazom, da moramo dati vojakov za novo posadko na Colu, meni pa je bilo dovoljeno ostati na Veharšah s 25 vojaki. Obljubil sem jim, da jim bom poslal vse vojake razen 25, kot rečeno. Opozoril pa sem jih, da ne garantiram, da bodo na Colu ostali. Bil sem informiran po podoficirjih, da je dogovorjeno, da bo večina ušla k četnikom, če pride ukaz, da morajo oditi na drugo posadko. Oficirji iz Trsta tega niso vzeli resno. Zame je bilo gotovo, da bi se to tudi zgodilo, ker je bila vedno v bližini kakšna četniška enota in smo nekajkrat celo naredili skupne pohode. Četniki pri naših vojakih niso bili ravno v časteh, ker so se držali preveč v zaledju, toda prej kot na Col, bi odšli k njim.

Primorski domobranec Anton Kukelj iz Zagradca. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Vojaki niso šli na Col pač pa na svoje domove in tam čakali

Na dan novega leta smo pustili na Veharšah samo 25 mož, vse ostalo moštvo pa je odšlo s polno opremo na Col. Domenili smo se, da ostanejo vrh Gore nad Črnim Vrhom v zasedi, dokler se mi z avtom ne vrnemo iz Cola. Tako se je na Col pripeljalo z avtom samo 10 vojakov z vso opremo.

Predali smo jih komandi na Colu, ki sama ni imela vojakov, pač pa dosti oficirjev in podoficirjev s sporočilom, da ostali pridejo pozneje, ker zdaj varujejo naš povratek na Veharše. Ko smo se mi vračali nazaj pa vojaki, ki so zapuščali zasedo, niso šli na Col pač pa na svoje domove in tam čakali, kako se bo to razpletlo.

Njihove hleve in shrambe bi pa medtem praznili partizani

Če bi jih šel lovit s silo, bi ne dobil nikogar, ker bi tisti vod, ki je ostal na Veharšah, sodeloval samo na videz. Je bilo preveč usidrano mišljenje, naj si Colčani sami narede posadko, če ne marajo partizanov. Zakaj bi morali varovati krave in kašče na Colu, njihove hleve in shrambe bi pa medtem praznili partizani. Pozval sem vse, naj pridejo nazaj na posadko. Če nam ne dajo hrane več kot za 25 mož, bomo s pomočjo okoliških kmetov vojake že prehranili.

Ostali vojaki lahko ostanejo na Veharšah, ne da bi bilo določeno njih število

Naslednji dan je že prišla nemška patrulja iz Godoviča. Zaradi varnosti smo spustili na posadko samo vodjo patrulje. Povedal je, da ima poveljnik v Godoviču nalog, da posadko na Veharšah likvidira, toda on je Nemce prepričal, da je posadka na Veharšah nujno potrebna. Da se stvar mirno uredi, je predlagal naj povečamo posadko v Idriji za 30 mož, ki bodo imeli nalog braniti en položaj v Spodnji Idriji. Ostali vojaki pa lahko ostanejo na Veharšah, ne da bi bilo določeno njih število. Le vsakokratno zahtevo za število obrokov mora vselej podpisati tudi krajevni poveljnik v Idriji. To je bilo lahko, ker smo preko našega zastopnika pri krajevnem poveljstvu dobili podpise »en blanco« in potem navedli število obrokov, kot se je nam zdelo.

V Idriji smo začeli izdajati slovenski tednik Naprej

Glede tistih 30 mož, ki so morali biti stalno v Spodnji Idriji pa smo uredili, da je vsak mesec šla druga skupina, dokler se ni dobilo zadostno število tistih, ki se jim je v Idriji bolj dopadlo kot na Veharšah in so ostali doli za stalno. Prav tako se je v idrijskem gradu ustalila propagandna pisarna SNVZ, ki je doslej bila na Veharšah, kjer je bilo vedno pomanjkanje prostora. Grad v Idriji pa je bil prazen, ker so idrijski domobranci poiskali primernejši prostor. Odslej je izhajal v Idriji slovenski tednik Naprej.

Na Veharšah so ostali samo vojaki domačini

Na Veharšah so ostali samo vojaki domačini in še teh smo nekaj odpustili iz vojaške službe, če so to želeli. Tudi vse iz Ljubljanske pokrajine smo s potrdilom, da pripadajo SNVZ, odpustili, če so tako hoteli. Kar pa je bilo na Veharšab domobrancev iz drugih krajev na Primorskem, smo poslali na tisto posadko, kamor so želeli. Tako je bilo veharškega bataljona konec in z odhodom domobranske komande na Colu nazaj v Ajdovščino, je bilo konec tudi posadke na Colu.

Primorska domobranca. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Odslej se ni v posadko na Veharšah nihče več zaletaval

Odslej se ni v posadko na Veharšah nihče več zaletaval. Prišla sta še kontrolirat posadko na Veharšah dva majorja od domobranske komande v Trstu in sta se lepo pogoščena in počaščena vrnila v Trst z najlepšimi vtisi o redu in vojaški disciplini na Veharšah. Tisti, ki so gojili v srcu željo, da se razbije bataljon na Veharšah, so prišli na svoj račun. Varnost okolice pa zaradi tega ni nič trpela, ker smo še vedno imeli dovolj vojakov, da je bil en vod stalno v zasedi ali na pohodu. Zlasti se je obnesla smučarska skupina, ki je bila dovolj spretna, da se je spustila daleč v partizansko ozemlje.

Ameriško letalo je padlo na tla v neposredni bližini posadke na Veharšah

Proti koncu zime je razburkalo posadko in okolico ameriško letalo, ki je padlo na tla v neposredni bližini posadke na Veharšah. Uspelo nam je dobiti v roke tri ameriške letalce, ki so se s padali rešili iz letala in le dva so dobili Nemci. Pozneje so nas idrijski ofarji naznanili Nemcem, da skrivamo na posadki ameriške letalce. S tem je padel na nas težak sum, in če ne bi stvari uredil nemški poveljnik v Godoviču in nas o ovadbi takoj obvestil, ne vem, kako bi se zadeva uredila. On mi je svetoval, naj ne hodim na zaslišanje v Idrijo in sem sestavil zaslišanje ter ga poslal komandi v Idrijo. Vsej ovadbi je bil dan propagandni značaj.

Primorska domobranca, Peter Selak in Anton Veselič. Prvi ima na levem rokavu znak SNVZ, argonavtsko ladjico na belo-modrem ozadju. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Američane smo preoblekli v domobranske uniforme in jih odgnali k četnikom

Vendar smo zaradi varnosti preoblekli Američane v domobranske uniforme in jih odgnali k četnikom. Je bila pač prevelika senzacija, da bi jih mogli dolgo časa tajno imeti na posadki. Pozneje so nekje na Dolenjskem padli v roke Nemcem in nam povzročili nekoliko strahu, kaj bo, če bodo na zaslišanju povedali, kje so hodili in s kom.

Razbito letalo so ljudje kmalu raznesli na vse strani. Najprej, kar je bilo najboljšega, nato kar je bilo dobrega in končno vse od kraja. Pri vsaki hiši so imeli kaj za spomin. Na posadko smo pripeljali iz letala dve težki strojnici velikega kalibra in precej streliva zanje; tudi nekaj bencina smo dobili in več delov radio oddajne postaje.

Konec v: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [5]

Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, Vestnik, št. 1–2, Buenos Aires, 1962

1/6