Nadaljevanje iz: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [3]

Šel sem povpraševat k nemški komandi v Idrijo, kaj oni mislijo o tej zadevi /o sporazumu med Nemci in partizani o nenapadanju/. Pa ni bilo treba spraševati, ker je nemški poveljnik prvi vprašal. Odgovoril sem mu s starodavnim rekom: Boj se Grkov, tudi če prinašajo darove. Nato mi je pojasnil, da je povelje sicer prejel, ne bo ga pa izpolnil, ker da je to bolj vojaška taktika kot pa ukaz. In res sva se pred koncem avgusta srečala na Črnem Vrhu, ko se je s svojim bataljonom vračal iz pohoda nad partizane.

Črni Vrh nad Idrijo. Foto: Ivo Žajdela

Domobranska dolžnost: narod braniti in mu pomagati, kjer je bila potreba

Res je bilo, da partizanov ves mesec avgust nismo nikjer srečali in nikogar ujeli, da bi od njega zvedeli. če so tudi partizani prejeli povelje ne napadati. Ker so partizani kar nekam zginili, smo na željo Črnovršcev opustili vsakonočno patruljo na Črni Vrh. Na posadki smo čez dan držali le malo število vojakov, vsi ostali pa so pod varstvom zased odhajali pomagat okoliškim kmetom pri poljskem delu, ker je bilo pomanjkanje delovne moči zelo veliko. Tako smo vršili domobransko dolžnost, ki nam je narekovala narod braniti in mu pomagati, kjer je bila potreba. Morda smo bili zaradi tega manj vojaki, toda tako smo pojmovali domobranstvo na Veharšah vsi od prvega do zadnjega.

Črni Vrh nad Idrijo. Foto: Ivo Žajdela

Z Jakošem sva si šla ogledat nove orgle v farno cerkev v Zavratec

Zadnjega avgusta se je pripeljal poveljnik Jakoš na Veharše s svojim osebnim avtomobilom. Ker je bil absolvent orglarske šole, sem ga povabil, da sva si šla ogledat nove orgle v farno cerkev v Zavratec. Zavratec je fara, najbližja Veharšam. Tja smo vsako nedeljo strumno odkorakali k maši in skupno z ostanki predvojnega cerkvenega zbora sestavljali pevski zbor in na novih orglah poskušali svoje organistovske sposobnosti.

Do večera sva se zamudila, potem pa je Jakoš na vsak način hotel, naj se odpeljem na Črni Vrh, da me bo drugi dan pripeljal nazaj. Zakaj nisem šel, ne vem, toda drugo jutro nas je prebudilo močno streljanje, ki je prišlo od črnovrške strani. Že se je dvigal dim, toda njegovega izvora se še ni dalo ugotoviti.

Del moštva 15. čete iz postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo. Tretji z leve stoji Anton Grum, četrti poveljnik 15. čete poročnik Joško Jakoš, tretji sedi podnarednik Marjan Merala, pred tem študent prava. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Partizani so se čutili tako varne, da položajev niti niso zakrivali 

Partizanska skica napada na domobransko postojanko v Črnem Vrhu 1. 9. 1944.

Hitro smo poslali kurirja z motorjem na Goro, naj takoj pošljejo vse razpoložljive vojake. Takoj smo začeli s topovi obstreljevati položaje zadaj za Črnim Vrhom, da bi vsaj nekoliko strašili partizane. Vedeli smo, da prihaja napad s težkim orožjem z Vrh gore od vojaških bunkerjev, ki bi jih Črnovršci morali zasesti, pa jih niso. Vsake toliko se je videlo, kako se je zabliskalo, kmalu nato pa se je čul strel. Partizani so se čutili tako varne, da niti niso zakrivali položajev svojih topov in minometalcev. Okrog 9. ure sta že bila na razpolago dva polno opremljena voda vojakov in krenili smo proti Črnemu Vrhu. V Godoviču so nam Nemci povedali, da so oni prišli do onkraj Šebalka, tam pa jih je močna partizanska zaseda odbila, da so se morali vrniti.

Poveljnik 15. čete v Črnem Vrhu poročnik Joško Jakoš. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Poveljnik je mrtev, Črni Vrh pa ves razbit in požgan

Ni nam kazalo drugega, kot da smo se spustili v strmo dolino Zale in tako prišli partizanski zasedi za hrbet. Pot je bila dolga, toda s par streli od strani, kjer so partizani mislili, da ni nikogar, je pripravilo zasedo do tega, da je zapustila svoje položaje. Tisti, ki so napadali Črni Vrh, so začutili našo bližino in svoje minometalce obrnili proti nam.

Nekaj časa smo prodirali proti Črnemu Vrhu, kar smo zagledali nekoga, ki je šel proti nam. Mislili smo, da je partizan, pa smo k sreči prej spoznali, da je domobranec iz Črnega Vrha, preden smo pričeli streljati nanj. Ubežnik nam je povedal, da je boj končan, da je poveljnik mrtev, Črni Vrh pa ves razbit in požgan. Le nekateri, med katerimi je bil tudi on, so naredili izpad. Koliko se jih je rešilo, nihče ne ve. Po tem žalostnem poročilu smo se vrnili v Godovič in čakali, če pride še kdo iz Črnega Vrha.

Črni Vrh nad Idrijo, spomenik ljudem, ki so jih ubili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Udarnemu bataljonu iz Rakeka nemška komanda ni pustila prestopiti meje

Po Godoviču je že krožila novica, da prihaja udarni bataljon iz Rakeka na pomoč. Pripravili smo se, da bi skupno z njim odšli proti Črnemu Vrhu in morda še dalje za partizani, da bi jim vrnili udarec za udarec. Udarni bataljon iz Rakeka pa ni prišel dalje kot do Hotedršice, ker mu nemška komanda Ljubljanske pokrajine ni pustila prestopiti meje. Celo vojaki nemške posadke v Godoviču so se zgražali nad tem dejstvom.

V opoldanskih urah so partizani zapustili težko prizadeti Črni Vrh. Posebnega plena niso dobili. Toda uničili so domobransko posadko in to jim je bilo glavno. Nemške posadke v Godoviču niso nikoli napadli pa je imela tudi slab strateški položaj in je bila slabše oborožena in je imela manj moštva, kot posadka v Črnem Vrhu. Iz manj kot 80 mož obstoječa domobranska posadka v Črnem vrhu, brez težkega orožja in v zasilnih bunkerjih je bila za partizanske propagandiste največja in najmočnejša posadka »bele garde«. Tako smo brali v Sloven­skem poročevalcu nekaj dni za tem. Proti večeru so se v Godoviču že zbrali vsi, ki se jim je posrečilo rešiti iz Črnega Vrha. Ne spomnim se več števila, toda preko deset jih ni bilo.

Primorski domobranci, z leve stojijo oče Janez Križman, Šemljaj, Anton Novak in Alojz Hrovat. Spodaj sin Janez Križman in Vid Struna. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Z žalostjo v srcu smo se vrnili na Veharše in pričeli graditi nove načrte

Šola, kjer so imeli domobranci svoj sedež, je bila razbita in požgana. Prav tako tudi vse hiše v spodnjem delu vasi. Tudi cerkev je bila razbita. Zgledalo je, da so partizani izrabili pobožnost črnovrških domobrancev. Brez dvoma je imelo zanje pomen, da so pričeli napad 1. septembra, ko je bil ravno prvi petek in to prav ob uri, ko je bila večina domobrancev v cerkvi. Preden so mogli priti na svoje položaje in pričeti organizirano obrambo, je bilo že prepozno. Partizani so že vdrli v gornji konec vasi, medtem ko so spodnji konec obstreljevali s topovi z Vrh gore, kjer bi morali domobranci imeti svojo stalno zasedo. Ker je bila od tam bližina Črnega Vrha prevelika, ali ker niso znali ravnati s topovi, so streljali na Črni Vrh na ta način, da so najprej pogledali na cilj skozi cev topa in šele nato vložili granato in jo izstrelili.

Okrog 11. ure dopoldne je vsak odpor prenehal. Partizani so vdrli še v spodnji konec vasi. Poveljnik Jožko Jakoš je umrl, prav tako tudi vsi ostali, ki so se branili v šoli. Nekateri so se poskrili po kleteh sosednjih hiš, mala skupina pa je napravila izpad, se z velikimi žrtvami prebila skozi partizanski obroč in okrog treh popoldne prišla v Godovič. Z žalostjo v srcu smo se vrnili skupno z njimi na Veharše in pričeli graditi nove načrte.

Reden pouk v šolah v Zavratcu, na Medvedjem Brdu in v Doleh

Po črnovrški tragediji smo vzeli nazaj na posadko na Veharšah vse domobrance, ki so se rešili iz Črnega Vrha. Ustanovili smo tudi fond za pomoči potrebne svojce v Črnem Vrhu umrlih domobrancev. V Črnem Vrhu je umrlo nekaj domobrancev, ki niso bili domačini in se ni javil nihče od svojcev. Iz neizplačanih družinskih plač teh in pa od vseh, ki jih niso prišli dvignit, se je nabrala zadostna vsota, da ni bilo treba nikomur, ki je prišel iz Črnega Vrha prosit podpore, oditi praznih rok.

Septembra je tudi nastopil čas, ko bi morali otroci pričeti hoditi v šolo. Redna šola je bila v vsem idrijskem kotu samo v mestu Idriji in kjer so krajevni župniki skupno z veroukom združili tudi nekaj slovenskega pouka. Ker smo imeli na razpolago ljudi, ki so bili usposobljeni za vzgojno delo, smo koncem septembra odprli tri osnovne šole v že obstoječih šolskih poslopjih, kjer so še nedavno laški učitelji dopovedovali otrokom, da niso »italianissimi«. Odslej se je vršil reden pouk v šolah v Zavratcu, na Medvedjem Brdu in v Doleh.

Častnik SNVZ podnarednik 3. čete Pavel Bajc 11. avgusta 1944. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Za uspešnejšo obrambo smo ukinili posadko na Gori nad Idrijo

Da bi imeli na razpolago večje število vojakov za uspešnejšo obrambo in za daljše pohode, smo ukinili posadko na Gori nad Idrijo. To je bilo tudi združeno z mislijo, da bi ustanovili na Veharšah bataljon, ki bi podobno kot udarni bataljoni ljubljanske pokrajine, delal pohode v partizansko republiko na Cerkljansko, ali pa v Trnovski gozd.

SNVZ iz Trsta nam je poslala nekaj vojakov in oficirjev in moštvo se je kmalu pomnožilo na kakih 250 domobrancev. Poseben del bataljona je bil tako imenovani marijin vrtec, sestavljen iz fantičev okrog 16. leta, ki so vsi pripadali v Ljubljansko pokrajino. Ker je bilo tam več reda kot na Primorskem, so se tam Nemci bolj vtikali v civilne zadeve. Zato so zahtevali, da morajo vsi 16 let stari, ali prinesti potrdilo, da so pri domobrancih, ali pa vstopiti v nemško delovno skupino TODT. Da bi fantje ostali čim bliže doma, so njihovi starši prišli prosit na Veharše, naj jih vzamemo v primorsko domobranstvo. Tako je prišlo na Veharše za en vod teh fantičev, ki so bili nad vse srečni, da se štejejo k fantom in da smejo nositi »puškico nabasano«.

Ob belem dnevu smo jih zagledali tik pred posadko, kako so kopali strelne jarke

Da smo nastajajoči udarni bataljon oborožili, smo od Nemcev kupili za mast in maslo več težkih in lahkih minometalcev laškega izvora. Strelivo zanje in za topove pa smo šli iskat v Vipavsko dolino, kjer je če obstajalo skladišče streliva za laško orožje.

Ukinitev posadke na Gori je bila napaka. To se je pokazalo, še preden se nam je posrečilo organizirati bataljon. Do zdaj so se upali partizani komaj do Ledin in še to le ponoči. Zdaj pa smo jih ob belem dnevu zagledali tik pred posadko, kako so kopali strelne jarke, tako mirno kot, da bi mi sploh ne obstajali. Nekaj časa smo jih gledali, potem smo se pa tudi mi spravili na delo. Pustili smo na posadki prav majhno število vojakov, ki so vsake toliko ustrelili proti partizanom, če se je kaka partizanska glava dvignila previsoko.

Nadaljevanje v: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [5]

Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, Vestnik, št. 11–12, Buenos Aires, 1961

1/7