Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nadaljujmo ta tok

Marjan Turnšek
Za vas piše:
Marjan Turnšek
Objava: 30. 03. 2022 / 08:31
Oznake: Cerkev, Vera, Mnenja, Ukrajina
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.03.2022 / 08:36
Ustavi predvajanje Nalaganje
Nadaljujmo ta tok
Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof. FOTO: Tatjana Splichal

Nadaljujmo ta tok

Smo slišali razboleli klic Cerkve v Ukrajini? Smo slišali proseči klic papeža Frančiška? Smo slišali že tolikokrat ponovljeni Marijin klic?

So naše cerkve 25. marca ob 17. uri pokale po šivih in so se napolnili trgi in prostori pred cerkvami? Naj ostane to zgolj retorično vprašanje. Ne bomo zbirali statistike, saj ne bi koristila ničemur. 

A je vendar prav, da kot sinodalna skupnost ob »koncu dneva« pregledamo »dan« in ugotovimo, ali smo škofje, duhovniki, verniki, laiki naredili vse, da bi animirali čim več ljudi, da bi osebno pristopili k posvetitvi Rusije, Ukrajine in vsega sveta ter seveda sebe Marijinemu brezmadežnemu srcu.

Marija je polna Svetega Duha: tako v Nazaretu kot Betlehemu ter v Egiptu, prav tako v Fatimi in danes v Kijevu in celotni Ukrajini in Rusiji, kjer ne manjka njej posvečenih cerkva in ikon, med katerimi je danes prenekatera razstreljena, zgorela ali razbita. 

Je posvetitev konec ali začetek?

Ona je »tam«, sredi vojne vihre, sredi bitk, med ruševinami bombardiranih mest, v zakloniščih s svojimi otroki, ki ji jih je izročil Sin s križa. Zato je »tam« in je tudi pri beguncih, ki so morali zapustiti domove, družine. 

Je pa tudi v Kremlju! Tudi »tam«! Si lahko predstavljamo Mater, ki je hkrati ob bombardiranih otrocih v ukrajinskih mestih in ob Putinu v Kremlju!? 

Od »povsod« nam kliče, naj se združimo z njenim krvavečim materinskim Srcem v prošnji za »spreobrnjenje ubogih grešnikov«, ki ne znajo več moliti in ljubiti – in takšni se v vsaki vojni množijo, in v prošnji za vse, ki jih zadeva neizmerno trpljenje.

Si lahko predstavljamo Mater, ki je hkrati ob bombardiranih otrocih v ukrajinskih mestih in ob Putinu v Kremlju!?

Ker je Marija polna Svetega Duha, je njen klic in poziv vedno stvaren, realen in resničen, naravnan na temeljno, na edino potrebno.

Ji verjamemo? Ji zaupamo? Potem ko smo se posvetili njenemu brezmadežnemu srcu in ji po njeni želji posvetili Rusijo in dodali Ukrajino. V preteklosti se nismo vedno izkazali v tem.

Je praznik in petek, 25. marec 2022, minil? Ali ostaja živa resničnost!?

Posvetitev ni enkraten dogodek, ampak začetek trajne življenjske drže. Zato je naša naloga, da jo ohranjamo kot način življenja, vsaj tako dolgo, dokler bo ohranjal napadalno in uničevalno voljo Putin s svojimi podporniki. 

Njegovemu zlo-toku je treba zoperstaviti tok dobrote in ga večati, da bo postal močnejši in zmagovit.

Prav je, da smo Marijinemu brezmadežnemu srcu in po njem Jezusovemu srcu posvetili ves svet. Zlo je tudi drugod po svetu zelo »rodovitno«. 

In zlo je eno, greh sveta (»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« Jn 1,29) je skupen; tako je zlo po vsem svetu med seboj globinsko povezano. Zato je treba »sekiro« molitve, posta in žrtve nastaviti tudi na druge korenine zla širom po svetu.

V čem je vojna v Ukrajini bolj kruta v svojem prizadevanju otrok kot ubijalski duh po zavodih za udejanjanje hotenega splava? Ali od prenajedanja v nekaterih predelih sveta na račun umiranja od lakote tudi otrok v drugih predelih? Ali od bogatenja na račun siromašenja drugih …

Je posvetitev konec ali začetek? Odgovor mora biti jasen. Začetek! Začetek nekega novega procesa spreminjanja življenja vsakega posvečenega, ki skupaj z mnogimi, ki si prizadevajo za življenjsko spreobrnjenje po Marijinem nasvetu, začenja vplivati na dogajanja v svetu. 

Marija ne kliče zgolj k recitiranju obrazca posvetitve, marveč k ponižnemu življenju po evangeljskem zgledu Božjega Sina. Tok zgodovine se v svetu ali delih sveta začne usmerjati v tok evangeljskih svetov, pokorščine, uboštva, čistosti, tam, kjer se pojavi dovolj močan tok te resničnosti v življenjih ljudi. 

Zato krepimo in nadaljujmo ta tok!


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (13/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh