Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Napadena nigerijska Cerkev: »Duhovno podhranjen ne morem voditi svojih ljudi«

Za vas piše:
Marjan Pogačnik
Objava: 09. 09. 2021 / 16:30
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.09.2021 / 11:29
Ustavi predvajanje Nalaganje
Napadena nigerijska Cerkev: »Duhovno podhranjen ne morem voditi svojih ljudi«
Nigerijski nadškof Ignatius Ayau Kaigama FOTO: Marjan Pogačnik

Napadena nigerijska Cerkev: »Duhovno podhranjen ne morem voditi svojih ljudi«

Cerkev v Nigeriji sodi med »trpeče cerkve«: priča je pogostih napadov na kristjane. O tem in o udeležbi na evharističnem kongresu v Budimpešti, kjer smo se srečali z njim, nam je pripovedoval nadškof v prestolnici Abuji, Ignatius Ayau Kaigama.

Kako bi opisali razmere, v katerih deluje Cerkev v Nigeriji?

Cerkev je živa, ljudje imajo zelo radi duhovnost, prakticiranje vere je zelo razširjeno pri kristjanih, pa tudi muslimanih in v tradicionalni religiji. Cerkev se srečuje z ovirami. Muslimansko prebivalstvo je številčno in sobivanje ni lahko, prihaja do konfliktov, različnih oblik nerazumevanj. Nedavno so se pojavili teroristični problemi, povezani s skupino Boko Haram, napadi tolp … Čeprav so nekateri problemi zgolj družbene narave, pa je nigerijsko prebivalstvo razdeljeno skoraj na pol med kristjane in muslimane in kar koli se zgodi, denimo kriminalno dejanje, se razlaga kot versko dejanje, kot spor med kristjani in muslimani. Zato imamo težave v sobivanju, kar je zaskrbljujoče.

V našem časopisu občasno poročamo o napadih na kristjane in umorih v Nigeriji. Se tudi v lastni škofiji srečujete s tem?

Da. Nigerija ima zgodovino družbenih konfliktov, ki zahtevajo življenje kristjanov, v nekaterih primerih tudi muslimanov. Ko se je pojavil Boko Haram, so bili njihova tarča kristjani, krščanska vera. Niso želeli imeti nobenega opravka z zahodno kulturo, demokracijo, krščanstvo pa so jemali kot njen del. Izgubili smo cerkve, izgubili smo ljudi. Stvari se razvijajo tako, da zdaj napadajo tudi muslimane. Napetosti med kristjani in muslimani nas zelo skrbijo. Ob nedavnih ugrabitvah so se nekateri kristjani pritoževali, da so tarča … Ali pa napadi na kmete, za katere velja, da so kristjani. Toliko ljudi je bilo ubitih, to je tako žalostno … A ne moremo reči, da je ena skupina napadalec in druga skupina žrtev, včasih ena skupina povzroči konflikt, druga skupina odgovori in nastane začarani krog, maščevalna miselnost, ki se nadaljuje. Kristjane brez dvoma napadajo, a tudi ti se odločijo, da bodo v samoobrambi odgovorili. In to povzroči drug napad …

 V Nigeriji imamo težave v sobivanju, kar je zaskrbljujoče.

Ali vidite rešitev?

Dialog. Zavzemam se za dialog. 26 let sem škof. Škofovsko službo sem začel v škofiji Jalingo v državi Taraba na severovzhodu Nigerije. Potem sem bil skoraj dvajset let nadškof v Josu. Bila je vrsta konfliktov: etničnih, političnih, verskih … Včasih so tako pomešani, da niti ne veš točno, katere vrste je nek spor. Govoril sem: pri vsem tem je dialog ključ. Nekateri imajo radi fizične napade kot dialog. Rekel sem: Ne« V vsem se moramo še naprej pogovarjati. Nekateri rečejo: ne, dialog ne deluje, ljudje niso iskreni, nekaj rečejo javno, potem pa storijo nekaj drugega. A pravim: tudi v tem primeru je dialog boljši. Imam osebno izkušnjo dialoga, imam toliko muslimanskih prijateljev. Moja Cerkev napadena in so bili ljudje ubiti, to vem. A še vedno moram storiti vse, da dosežem muslimane. Moj dober prijatelj je Emias, verski voditelj, musliman. Z muslimani komuniciram in jim voščim ob njihovih praznikih. Nekateri rečejo: Ne, ne zaupaj jim! Jaz pa pravim: Ne, moramo jim zaupati. Med kristjani so slabi ljudje in med muslimani so slabi ljudje. Dialog je ključ.

Zakaj ste se odločili priti na evharistični kongres?

Želel sem poglobiti svoje duhovno življenje, se srečati z drugimi. Med pandemijo je bil svet razdeljen. Nismo mogli potovati, tudi bratski in prijateljski odnosi so bili močno omejeni. Nikamor nisem šel in sem si rekel, da je zdaj to čudovita priložnost. Poleg tega, da častim Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, obhajam mašo, ki je zame življenje, se mi zdi dobro tudi biti v stiku z veliko ljudmi. Tu srečujem ljudi iz Evrope, Azije, Bližnjega vzhoda, Amerike … Čudovito je prisluhniti njihovim zgodbam, pričevanjem, predavanju, se pogovarjati in moliti skupaj.

Med kristjani so slabi ljudje in med muslimani so slabi ljudje. Dialog je ključ.

Kaj evharistija pomeni vam osebno?

Evharistija je življenje. Poleg fizične hrane, ki jo uživam, je evharistija tudi hrana. Ko jo prejemam, to ohranja mojega duha živega, duša je okrepljena in vse moje bitje je prepojeno s Kristusovo navzočnostjo v meni. Kot pravi Pavel: ko iskreno prejmem evharistijo, ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Hrepenim po tem, da bi Kristus živel v meni in z menoj, saj je pot, resnica in življenje. Ko imaš Kristusa v sebi, ne glede na ovire, izzive v življenju, probleme, najsi bo to pandemija ali kaj drugega, veš, da imaš nekoga, ki je s teboj in te bo spremljal na poti k veselju in sreči. Evharistija je zame središče duhovniškega življenja. Za to sem bil posvečen: vsak dan moram obhajati evharistijo. Moje življenje brez evharistijo je povsem pomanjkljivo. Dan začnem z evharistično daritvijo in to mi da energijo, odločenost, da vodim svoje ljudi. Ljudje gledajo name, na to, kako jih bom pastoralno vodil. Če sem podhranjen, jih ne morem voditi. Potrebujem hrano evharistije, da sem močan in druge vodim v pravo smer.

Nalaganje
Nazaj na vrh