Andrej Stanovnik je enajst let nadškof v argentinski pokrajini Corrientes, približno tisoč kilometrov severno od Buenos Airesa; pred tem je bil šest let škof v manjši škofiji Reconguista. S papežem Frančiškom je povezan že od študijskih let: ko je študiral na buenosaireški univerzi, so nižji letniki imeli za mentorje študente višjih letnikov, skupina treh študentov, v njej je bil tudi Stanovnik, je dobila za tutorja Jorga Mario Bergoglija. Študentsko poznanstvo se je razvilo v prijateljstvo, ki traja še danes. Ko ga je papež Janez Pavel II. leta 2001 imenoval za škofa, ga je takratni buenosaireški nadškof in kardinal Bergoglio posvetil, zatem sta dobro desetletje sodelovala pri velikih projektih Cerkve v Latinski Ameriki.

Monsignor Andres, kot ga kličejo v njegovi škofiji Corrientes, je sin slovenskih staršev: mama, doma iz Spodnjega Brnika, in oče iz Žirov sta po drugi svetovni vojni z begunci odšla na Koroško, od tam pa leta 1948 v Argentino. Naslednje leto se je zakoncema kot prvi od treh otrok rodil Andrej. Živeli so v predmestju Buenos Airesa, v slovenski vasi Lanus, iz katere je izšlo kar 17 duhovnikov, od tega so trije škofje. Že z dvanajstimi leti je vstopil v kapucinski red, študiral teologijo in filozofijo, po posvečenju je pastoralno deloval v kapucinskem redu, pred škofovskim posvečenjem je bil skoraj desetletje v generalni kuriji v Rimu. Tudi kot škof je imel pomembne zadolžitve, med drugim je bil generalni tajnik in podpredsednik škofovskega sveta latinske Amerike, papež Frančišek pa ga je imenoval v papeško komisijo za Latinsko Ameriko.

Z nadškofom Stanovnikom smo se pogovarjali konec oktobra, ko je z bratom Francijem za par dni prišel v Slovenijo, da vošči teti Marjanci, očetovi sestri, za 100 let. "Ko sem včeraj maševal v Domu starejših v Dravljah, kjer zadnja leta stanuje, mi je rekla, da bo še dolgo živela, ker se ji zdi, da mora še veliko moliti," je z nasmeškom povedal za Družino. (intervju v novi tiskani Družini, številka 48)

Nadškof Stanovnik, kako se predstavljate: Argentinec ali Slovenec?

To me večkrat vprašajo (kratka tišina) … sam pa ne čutim, da bi moral ločevati, kaj je v meni argentinskega in kaj slovenskega. Krščanska vera je univerzalna, vključuje vse kulture in vse narodnosti. Tako brez zadrege lahko rečem, da sem Slovenec in Argentinec. In tako se tudi počutim. Doma sem v Argentini, tam sem se rodil, tam odraščal, tam živim in delam. Zato kot narodnost vedno navedem argentinsko. Počutim pa se tudi Slovenca, dokler sta bila starša živa, smo vedno govorili, molili, prepevali samo slovensko. Torej: sem Slovenec in sem Argentinec – to je dar, to je bogastvo. Sam nimam nobenih zaslug za ta dar, podedoval sem ga od staršev, ki sta imela težko življenjsko pot. Ker sta nas naučila ljubiti vse, kar je slovensko, smo mogli vzljubiti tudi vse argentinsko.

Iz buenosaireške ulice, kjer ste odraščali, je izšlo 17 duhovnikov, trije ste škofje. Povečini vsi so lazaristi, kaj je vas odpeljalo h kapucinom?

Otroška trma! (nasmeh) Lazaristi so vodili slovensko župnijo, imeli so malo semenišče, sam pa sem se uprl in sem želel ven iz vasi. Dodatna motivacija je bil sošolec, ki je šel h kapucinom v gimnazijo in revija, ki so nam jo pošiljale šolske sestre, v njej sem bral o Frančiškovih bratih. Starši so mi seveda branili, češ da je predaleč, a z menoj so potegnile šolske sestre in jim obljubile, da če se mi ne bo dopadlo, bodo one poskrbele, da se bom lahko prepisal na drugo gimnazijo. Tako sem vstopil h kapucinom in ostal z njimi do danes. Lahko samo rečem: Bog je naredil dobro.

Večkrat me vprašajo tudi, kako se je 17 fantov iz tako majhnega gnezda, ulice, dolge približno tristo metrov, odloči za duhovniški poklic. Odgovor je znan: vzgojeni smo bili v veri, vero smo živeli ob zgledu staršev, duhovnikov, sosedov, vrstnikov. Zgledi so pomembni, zgledi pritegnejo in to je treba v sodobnem svetu, uperjenem proti katolištvu, proti duhovnikom, proti Cerkvi posebej poudariti.

Nadškofa smo vprašali, kakšen čas živi Cerkev v Latinski Ameriki, govoril nam je o vernosti Argentincev, o dokumentu iz Aparecide, pa tudi pogledu na prijatelja papeža Frančiška, s katerim prijateljuje že pol stoletja; papež Frančišek si, ko pride nadškof Stanovnik v Rim, za prijatelja iz študentskih let vzame celo popoldne čas ... Med drugim smo ga vprašali tudi, ali se je Bregoglio, odkar je papež, spremenil:

Se je Bergoglio, odkar je Frančišek, spremenil? Osebno ga poznate že skoraj pol stoletja.

Pastirska bližina: biti blizu ljudem, biti pozoren na revne, ne živet zaprt v župniščih ali kuriji, biti kot škof blizu duhovnikom, spremljati, poslušati … to so bile vedno značilnosti Bergoglia, danes ni drugačen. Vedno je bil blizu revežem, odrinjenim na rob družbe. Nikoli ni bil populist – čeprav pozdravlja množice, vzpostavi stik s posameznikom. Vedno je bil tak. Spomnim se, ko je nekoč rekel, da bo danes sobratu, ki praznuje obletnico posvetitve, za kosilo skuhal najljubšo jed. Pozoren je do vsakega človeka. Od nekdaj je bil človek dolge molitve. Za nas mlade bogoslovce, kasneje kot sobrate in škofe, je bilo vedno pretresljivo, ko smo ga videli poglobljeno moliti. Sveti Duh pa z vsako pomembno nalogo v človeku deluje še močneje. Frančiška je usposobil in daje mu milost, da se z izjemno lucidnostjo in umirjenostjo sooča z viharnim časom, skozi katerega pluje cerkvena barka.

intervju v zadnji novembrski tiskani številki Družine