Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nadškof Uran - nagovor pri krizmeni maši v stolnici sv. Nikolaja

Objava: 29. 03. 2005 / 12:09
Oznake: Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:08
Ustavi predvajanje Nalaganje

Nadškof Uran - nagovor pri krizmeni maši v stolnici sv. Nikolaja

Uvod v krizmeno sv. mašo

Eccelenza reverendissima, nunzio apostolico in Slovenija Santos Abril y Castello, spoštovani apostolski nuncij v Ukrajini naš rojak nadškof Ivan Jurkovič, dragi nadškof Franc Perko, škofa Andrej Glavan in Jože Kvas, dragi sobratje v duhovniški službi, diakoni, redovniki in redovnice, člani svetnih institutov, dragi bogoslovci, liturgični sodelavci bratje in sestre v ljubljanski stolnici in vsi, ki nas spremljate prek valov Radia Ognjišče: milost vam in mir!

Hvaležen sem vam, da ste se v tako velikem številu zbrali k današnji krizmeni maši, ko bomo za vse leto in za vse župnije v nadškofiji blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo, duhovniki pa obnovili duhovniško obljube. To je namreč dan postavitve duhovništva in svete evharistije. Posebej bomo povezani z ostalima škofijama v Cerkvi na Slovenskem, pa tudi s svetim očetom, ki v letu evharistije doživlja osebno darovanje, pa nam je vseeno poslal pismo vsem duhovnikom.

Homilija ob papeževem pismu duhovnikom

Dragi bratje in sestre!

Danes je za vse nas, ki smo zaznamovani s svetim pečatom Kristusovega duhovništva, velik praznik. Božja Beseda nam pokaže Jezusa, ki je v Nazaretu, v svojem domačem kraju v shodnici prebral Izaijevo napoved o Božjem maziljencu, ki je poslan, da »oznani blagovest ubogim«, ozdravi vse, ki »so pobiti v srcu«, potolaži žalostne … in nazadnje potrdi: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali!« Tudi mi duhovniki čutimo, da smo Gospodovi duhovniki, kakor smo slišali v drugem berilu iz knjige Razodetja, da nas je On opral naših grehov ter nas napravil za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu. »Njemu slava in moč vekomaj!«

Sedaj se obračam na vas, bratje duhovniki, da bi skupaj prisluhnili glavnim poudarkom, ki nam jih sveti oče Janez Pavel II. podarja v svojem pismu.

Letošnje pismo je še posebej pomenljivo, saj se nahajamo v letu zakramenta evharistije, ki je glavni vir življenja Cerkve in ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji. Za vodilo je papež vzel besede, ki jih duhovniki v Kristusovi vlogi vsak dan izgovarjamo pri maši, ko posvečujemo kruh in vino. Če Cerkev živi iz evharistije, potem mora imeti življenje duhovnika na poseben način »evharistično podobo«. Tudi zato so besede evharistične molitve ne samo posvečevalna formula, ampak prava »formula življenja«.

Evangeljsko poročilo o postavitvi evharistije govori o tem, da se je Jezus, ko je vzel v roke kruh, da bi ga blagoslovil, najprej zahvalil. Izraz hvaležnosti povzema celotno svetopisemsko duhovnost hvaležnosti za čudovita Božja dela. V evharistiji se Jezus zahvaljuje Očetu skupaj z nami in za nas. Jezusova hvaležnost po papeževih besedah oblikuje duhovnikovo življenje, saj mora nenehno gojiti hvaležnost v srcu za številne darove, ki jih je prejel v času bivanja, zlasti za dar vere in duhovništva.

Besede, ki jih najdemo v evharistični molitvi, so »vzemite in jejte« ter »vzemite in pijte«. Gre za besede Kristusovega samodarovanja, ki izvira iz življenja Sv. Trojice in je ljubezen ter doseže svoj najvišji izraz v žrtvovanju na križu, ki ga zakramentalno ponazarja evharistija. Papež poudarja, da posvetilnih besed ni mogoče ponavljati, ne da bi se duhovnik čutil vključenega v to duhovno gibanje. Duhovnik se mora tudi sam darovati: »Vzemite in jejte«. Njegovo življenje ima namreč smisel, če zna sam iz sebe narediti dar, se dati na razpolago skupnosti in v službo vsakomur, ki ga potrebuje. To je Jezus pričakoval od svojih apostolov, o čemer evangelist Janez jasno govori v pripovedi o umivanju nog. Božje ljudstvo to od duhovnika tudi pričakuje. Pokorščina, ki jo je duhovnik obljubil na dan posvečenja in jo obnavlja vsako leto pri krizmeni maši, pravi papež, je razumljiva ravno skozi njegov odnos z evharistijo. Ko duhovnik uboga iz ljubezni in se odpove legitimnemu prostoru svobode in ko je poslušen škofu, v lastnem telesu udejanja besede »vzemite in jejte«, s katerimi je Kristus pri zadnji večerji sam sebe izročil Cerkvi.

Besede evharistične molitve so: »To je torej moje telo, ki se daje za vas«. Kristusovo telo in kri sta dana za odrešenje vsakega in celotnega človeka. Prinašata celostno in univerzalno odrešenje. Ko pri evharistični daritvi ponavljamo Kristusove besede, duhovniki postanemo »prvenstveni oznanjevalci skrivnosti odrešenja«, je zapisal papež in dodal, da učinkovito oznanjevanje ni mogoče, ne da bi se duhovniki sami najprej doživljali kot odrešene. To jim nalaga dolžnost, da hodijo po poti popolnosti, saj je svetost pravzaprav poln izraz odrešenosti. Samo življenje v stilu odrešenih oseb duhovnike napravi za verodostojne oznanjevalce odrešenja.
»To delajte v moj spomin« so besede velikonočne večerje, ki so jo Judje obhajali kot dejanje spomina, saj so se spominjali izhoda iz Egipta, pa tudi drugih pomembnih dogodkov iz zgodovine. Evharistija je spominski obred tudi za kristjane, vendar v drugačnem smislu kot za Jude, saj nas ne le spominja, ampak tudi zakramentalno uresničuje Gospodovo smrt in vstajenje. Janez Pavel II. opozarja, da je Jezus učencem naročil: »To delajte v moj spomin«. Ne gre torej le za spomin na nek dogodek, ampak za spomin nanj, na celotno njegovo življenje in nauk. Ko duhovnik ponavlja te besede, vabi k razvijanju »duhovnosti spomina« in je torej »mož zvestega spomina na Kristusa in njegovo skrivnost«.

Besede, ki jih slišimo pri evharistični daritvi, so: »Skrivnost vere«. S tem vzklikom duhovnik po vsaki posvetitvi kruha in vina izraža začudenost nad izrednim čudežem, ki ga lahko vidijo le oči vere. Naravne sestavine kruha in vina namreč ne izgubijo svojih lastnosti, pač pa se po moči Kristusove besede in delovanja Svetega Duha spremenjeno njihovo bistvo, saj postanejo Kristusovo telo in kri. Na oltarju je tako resnično prisotno pravo Kristusovo telo. Cerkev zato s takšnim spoštovanjem obhaja to skrivnost in pozorno bedi nad tem, da bi se upoštevala bogoslužna določila, namenjena varovanju svetosti zakramenta. Zavest o sveti prisotnosti se po papeževih besedah kaže v načinu maševanja, zato je sveti oče duhovnike povabil, naj se učijo od svetnikov. Številni blaženi in sveti duhovniki so namreč dali zgled pobožnosti do evharistije in s tem vzbujali gorečnost med verniki, ki so se udeleževali njihovih maš. Sveti p. Pij, ki je 50 let nosil Kristusove rane na svojem telesu, je maševal še dan pred smrtjo, čeprav že sedeti ni mogel več. Ko so ga vprašali, kako zmore tako dolgo stati, je odvrnil: »Saj ne stojim, ampak visim!« Zato je kardinal Montini, kasnejši papež Pavel VI., lahko zatrdil: »Ena njegova maša bo zalegla več kot cel misijon!«
Mnogi svetniki so se izkazali tudi s češčenjem Najsvetejšega. Stati pred evharističnim Jezusom in s tem pustiti, da me njegova prisotnost napolni, pomeni dati duhovniškemu posvečenju intimnost s Kristusom, iz katere izhaja veselje in smisel duhovnikovega življenja.

Z besedami: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš«, pa se pri evharistični daritvi obnavlja želja po polnemu in dokončnemu srečanju s Kristusom. Duhovniki živimo v nenehnem pričakovanju njegovega prihoda. To napetost mora duhovnik živeti v obliki pastoralne ljubezni, zaradi katere živi sredi Božjega ljudstva, da bi usmerjal njegovo pot in vzbujal upanje. Ta naloga od duhovnika zahteva podobno notranjo držo, kot jo je doživljal sv. Pavel, ko je rekel, da pozablja preteklost in se steguje v prihodnost. Zlasti v okviru nove evangelizacije imajo ljudje pravico, da se na duhovnika obračajo z upanjem, da bodo v njem videli Kristusa. To potrebo čutijo zlasti mladi, ki jih Kristus kliče k sebi. Zato je papež prepričan, da če bo porasel ton duhovniškega življenja v smislu svetosti in zavzetosti za opravljanje duhovniškega dela, ne bo manjkalo duhovniških poklicev.

Dragi bratje, mnogi ste mi ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa izrazili svoje veselje, pa tudi molitveno podporo. Bog vam povrni! Danes to vzajemno pomoč obnavljamo. Obenem vas prosim še za tri stvari:

    - udeležite se teološkega teč- aja v torek in v sredo po veliki noč- i;
    - postavite delovanje ŽPS in DPS in
    - pripravite sodelovanje za škofijski pastoralni dan v Stič- ni, na praznik Marijinega Brezmadežnega srca, 4. junija letos.


                              msgr. Alojz Uran
                              ljubljanski nadškof in metropolit

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh