Že tretje leto zapored je bilo na praznik kulture posebej slovesno v ljubljanski stolnici in galeriji Družina: nadškof Zore je daroval mašo za žive in pokojne umetnike, po maši pa v galeriji Družina odprl razstavo Umetniki za Karitas. (več v tiskani Družini)

Z nadškofom Zoretom so somaševali kanonik Vinko Vegelj, župnik Roman Starc in nadškofov tajnik Boštjan Prevc.

»V stolni cerkvi naše nadškofije smo se ob slovenskem kulturnem prazniku zbrali pri sveti maši, da bi pred Boga prinesli naše umetnike, žive in pokojne. Žive z iskreno prošnjo za navdih, pokojne z iskreno prošnjo, da bi v Božjem usmiljenju uzrli tisto obličje, o katerem so skozi vse svoje umetniško ustvarjalnost sanjali, po njem hrepeneli in ga s svojimi deli skušali razodevati svojim sodobnikom in poznejšim rodovom,« je začel nagovor nadškof Zore in nadaljeval, da smo zbrani v zavesti, »da morajo vsa področja človekovega delovanja sloneti na resnici, dobroti in lepoti, če hočemo, da skladno pripomorejo k rasti in razvoju posameznika in družbe. Na poseben način je to potrebno v umetnosti, ki je poklicana nagovarjati človekovo srce v svetopisemskem pomenu besede, se pravi tisto najgloblje človekovo jedro, tisto notranjost, v kateri je človek vedno znova povabljen, da preseže samega sebe in se poda na pot k drugemu in k Drugemu.«

Če je resnica vedno lepa, lepota ni vedno resnična

Nadškof je ob misli iz romana Idiot pisatelja Dostojevskega Lepota bo rešila svet spomnil na papeškega pridigarja Raniera Cantalamesso, ki si je postavil vprašanje: »Kakšna lepota bo rešila svet?« Evdokimov piše, da je Bog edini, ki se oblači v lepoto, zlo pa ga posnema in lepoto naredi globoko dvoumno. Sveto pismo satanov padec pripisuje ravno njegovi zagledanosti v lastno lepoto, nad katero je bil tako zadovoljen, da je ni več pripisoval stvarniku. „Lepota uveljavlja svoj čar, človeško dušo obrne k malikovalskemu češčenju in si s čudno in popolno brezbrižnostjo do Dobrega in do Resnice prisvoji mesto Absolutnega. Če je resnica vedno lepa, lepota ni vedno resnična.“

Maše za žive in pokojne umetnike v ljubljanski stolnici so se poleg številnih kulturnikov udeležili tudi strokovni sodelavci in ustvarjalci Kolonije Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu.

»Kakšna je torej lepota, ki bo rešila svet?

Ali bolje, kdo je rešil svet?« se je vprašal nadškof in podal nekaj misli iz Svetega pisma, med drugimi tudi misel sv. Pavla, ko je v pismu Korinčanom zapisal: »Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo« in z ugotovitvijo Dostojevskega v istem romanu: »Na svetu obstaja samo eno absolutno lepo bitje, Kristus, toda videz tega neskončno lepega bitja je gotovo neskončen čudež.“ Kje je njegova lepota? Zaničevan, zapuščen, mož bolečin in znanec bolezni in vendar neskončno lep. »Ko govorimo o odrešenju, ki ga svetu podarja Kristus, v resnici govorimo o Očetovi ljubezni, o Božjem usmiljenju, je dejal nadškof Zore: »Jezus je svoje ljubil do konca. Čeprav razbičan in pribit, je vendarle neskončno lep. In ta njegova lepota je, kakor pravi Cantalamessa, lepota, ki jo osvetljuje taborska luč, luč, ki sveti od znotraj. Kakor je tudi ljubezen od znotraj.«

»Če hoče tudi umetnik z lepoto reševati svet, …

potem mora tudi on sam zajemati v luči, ki sveti znotraj, v globini," je dejal nadškof in sklenil pridigo z drzno mislijo, da »izrazna moč, veličina nekega umetnika, ne glede na polje njegovega ustvarjanja, raste iz ljubezni. Samo nekdo, ki ljubi, bo lahko lepoto in banalnost prikazoval odrešujoče, osvetljeno z lučjo, ki jo prižiga večnost. In takšen umetnik se bo tudi razdajal. Zanj bodo veljale Gregorčičeve besede duhovniku: Daritev bodi ti življenje celo. Umetnikovo srce se mora spreminjati v oltar, na katerem se daruje in na katerem je potem tudi obdarovan, da more obdarovati.«

Odprtje 304 razstave Umetniki za karitas

Iz stolnice so se kulturniki "preselili" v prostore založbe Družina na Krekov trg, kjer je nadškof Zore odprl razstavo Umetniki za Karitas ....Prireditev je vodil strokovni sodelavec kolonije in voditelj na Radiu Ognjišče Jože Bartolj: "Kar nekaj stvari je, ki so nas v zadnjih mesecih in tednih prepričevale, da je slovenska kultura na tako nizkem nivoju, da nižje pasti ne more. A jaz sem prepričan, da dogodki, ki smo jih spremljali , seveda kulture niti malo ne morejo prizadeti. Kultura je veliko več kot so dejanja posameznikov. Zaradi tega sem prepričan, da pesnik, ki ga slavimo danes, slovenka kultura, umetniki in ustvarjalci kolonije k slovenskemu kulturnemu prazniku in pomenu kulture prispevajo svak po svojih močeh," je dejal Bartolj, ki je k besedi povabil Manico Ferenc, vodjo galerija Družina, Jožico Ličen, ki že 24 let vodi kolonijo Umetniki za Karitas in Anamarijo Stibilj Šajn, likovno kritičarko. Ob koncu je nadškof Zore razstavo odprl. S pesmijo so odprtje obogatili pevci župnijskega zbora Zvon iz Ilirske Bistrice z zborovodkinjo Damjano Kinkela.

Ljubitelji umetnosti in prijatelji Sinjega vrha so prostore galerija Družina napolnili do zadnjega kotička.

S pesmijo je prireditev (peli so tudi pri maši v stolnici) obogatil župnijski pevski zbor Zvon iz Ilirske Bistrice z zborovodkinjo Damijano Kinkela


Jožica Ličen je povedala, da je v 24 katalogih kolonije Umetniki za Karitas zapisanih že 1811 imen avtorjev, ustvarili so 2680 likovnih del in več kot 2500 od teh že krasi domove in poslovne prostore po Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Ličnova je dejala, da so v Cankarjevem letu lani avgusta umetniki ustvarjali pod geslom iz Cankarjevega Kurenta ..."polno prgišče lepote" ter zaupala, da bodo na prihodnji, jubilejni, "srebrni" koloniji povabljeni umetniki ustvarjali pod geslom Odrinimo na globoko.


Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn se je v nagovoru razveselila, da "praznični dan praznujemo skupaj". Povedala je, da je bila druščina povabljenih umetnikov v koloniji na Sinjem vrhu lanskega avgusta "pisana in vsi avtorji so ustvarjali prvič. Nastala je homogena skupina, odlično uglašena, ki ni prinesla le prgišče, ampak bogato bero motivov, načinov in prostopov likovne govorice. Zgodbe je vsak umetnik pisal na svoj način." Daljše so umetniki predstavljeni v katalogu, Stibilj Šajnova jih je le na kratko poimensko predstavila, saj se je večina umetnikov tudi udeležila današnjega odprtja razstave in so ljubitelji umetnosti lahko z njimi in ob njihovih delih poklepetali.


Predno je odprl razstavo se je nadškof Zore v kratkem nagovoru spomnil vsebine Cankarjevega Kurenta, iz katerega so vzeli geslo letošnje kolonije Umetniki za Karitas. Kurent se je, ko je prišel na hrib, zazrl v čudežno deželo pred seboj in ugotovil, da jo je ustvaril Bog in da je nanjo razsul polno prgišče lepote in jo blagoslovil z obema rokama. "Naj bo to geslo kolonije spodbuda za vse nas, da odkrivamo lepoto. Pa ne najprej lepoto okoli nas, ki je seveda pomembna, dragocena in bogata, ampak odkrivajmo najprej lepoto znotraj nas," je dejal nadškof Zore: "Slutim, da če bomo znali najprej odkrivati svojo notranjo lepoto, če bomo nato znali odkrivati lepoto v drugem, bomo znali uresničevati tudi nadaljevanje Kurentove zgodbe." Kajti naše poznavanje Kurenta se ustavi tam, ko pravi: "Tod bodo živeli veseli ljudje, pesem bo njih jezik, in njih pesem bo vriskanje." Ampak ko Kurent pride v dolino, naleti na prazne hiše: na vrtovih raste praprot, vrata so padla, okna so odprta – kakor da ni nikogar. In Kurent se sprašuje: "Gospodar, kje si?" Vzame v roke gosli in zagode in vas oživi. Iz mrtvih hiš pridejo ljudje in začnejo živeti v Kurentovi pesmi, v njegovem godenju. "Rad bi," je sklenil nadškof misel o geslu kolonije, da bi lepoto, ki jo nosimo v sebi, in je odsvit, odtis, razodetje Božjega stvariteljskega delovanja v vsakem od nas tudi nas vodila k temu, da bi, ko bomo prihajali pred prazne oči in izpraznjene duše, da bi ta lepota, pesem našega srca, ljubezen, ki jo nosimo v sebi, oživljala oči, oživljala duše in vračala veselje do življenja, veselje do druženja, veselje do lepega."