Dragi bratje in sestre v Gospodu!

Velikonočna voščila, ki si jih izmenjujemo danes in ki jih iz srca izrekam vsakemu izmed vas in želim »veselo veliko noč«, je voščilo sreče in veselja. Sprašujemo pa se: v čem je naše velikonočno veselje? Kaj to pomeni, kaj nam pove, kaj vsebuje?

Ali ni morda v nevarnosti, da besede postanejo nekaj površnega, kar izrekamo samo z ustnicami, nekaj, za kar bi si želeli, da bi bilo v polnosti res, a ne vemo, če bo?

Ali pa, če v veri gledamo v ta izvir velikonočne sreče, ki je vstali Kristus, smo morda v drugi nevarnosti - da pogosto pozabljamo na to, da je vstali Gospod izvir našega veselja.

Ali lahko govorimo o veselju, ki temelji na Kristusovem vstajenju, a pri tem pozabljamo na smrt, trpljenje, križ, žeblje in bič, s katerim je bil Jezus bičan?

Vse to je še danes prisotno v trpljenju mnogih ljudi. Velikonočno veselje ne odvzame trpljenja s sveta. Morda se bomo jutri, pojutrišnjem ali morda že danes znašli pred običajnimi težavami: boleznijo, krivičnostjo, nasiljem, žalostjo, brezposelnostjo, lakoto ali kakšno drugo preizkušnjo.

Kako naj torej razumemo velikonočno veselje, da ne bi bilo to zgolj navada, da ne bi temeljilo na odsotnosti našega deleža pri Kristusovi velikonočni skrivnosti - pri njegovem trpljenju, smrti in vstajenju?

Svetopisemska besedila velikonočne maše nam pomagajo pri odgovarjanju na ta vprašanja, Božja beseda daje bogastvo in trdnost našemu veselju ob Kristusovem vstajenju.

Božja beseda nam pravi, da je vstali Jezus tisti, ki je trpel in umrl še več, evangelist Luka je celo zapisal, da je bilo potrebno, da je Kristus (Mesija) to pretrpel in šel v svojo slavo (prim. Lk 24,26).

Tako razumemo, da Gospodovo novo življenje ni samo izbris smrti in križa, kot da se to nikoli ne bi zgodilo ali pa da moramo to pozabiti; temveč je vstajenje razkritje čudežne življenjske sile, ki je bila navzoča že v Kristusovem življenju in trpljenju, v njegovi smrti, ki jo je doživljal v zapuščenosti, v ljubezni in v predanosti bratom in sestram.

Povabljeni smo, da poglobimo svojo vero v dva bistvena prizora velikonočnega dogodka: vero v Jezusovo smrt in v njegovo vstajenje. Vstajenje je močnejše od smrti, a smrti ne izbriše, ampak daje poln zagon življenju. Dejstvo vstajenja ne izniči križa, temveč pomaga vernemu človeku razumeti skrivnost življenja, ki je prepletanje med trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.
Če spregledamo velikonočno skrivnost - trpljenje, smrt in vstajenje -, ki tvori strukturo velikonočne skrivnosti, se izpostavljamo razočaranjem, ki imajo lahko težke posledice. Naše velikonočno veselje se mora soočiti s stvarnostjo.

Velika noč ne odstrani bolezni, trpljenja in socialnih krivic, ampak nam pove, da, če Kristus živi v Božji slavi, če je živ v nas, nam vse to ne samo omogoča, da lahko ljubimo, ampak nam daje vedno več upanja in vedno več ljubezni. Za tistega, ki ve, kaj je življenje in kaj je ljubezen, je velika noč dan Jezusovega in našega vstajenja. Kristus nam zagotavlja, da kdor doživlja trpljenje in smrt povezan z Bogom, ga Bog ne zapusti, ampak ga sprejema, ljubi in namenja polnost življenja in sreče. Kdor ljubi, prejme Kristusovo življenje in lahko tudi drugim posreduje življenje. Velikonočno veselje torej ni površno, ni veselje trenutka ali navade, ampak veselje, ki ima vedno pred očmi Jezusovo velikonočno skrivnost: njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Vse to skupaj je celota.

Kakšna naj bo naša drža, kadar v življenju in okoli sebe srečamo trenutke bolečine, bolezni in trpljenja? Ali naj se tega izogibamo, hočemo to pozabiti, si pred tem zatiskati oči? Ali pa nam vstali Kristusov Duh, ki je v nas, daje milost in moč, da najdemo pogum za življenje, zaupanje v Boga, v bratsko solidarnost, potrpežljivost, v duhovno zorenje? Ali smo že kdaj izkusili, kako iz življenjskih tegob in preizkušenj soljudi zori ljubezen, življenje, prijateljstvo, nov smisel različnih stvari?

Kakšna naj bo naša drža v družbenem življenju, ko poleg obetavnih obljub, vidimo tudi velika razočaranja, krivice, nepoštenost ali nezadostne družbene strukture? Ali iščemo zdravilo zunaj nas in se sprašujemo, kaj je treba storiti za pravičnejše družbene strukture in boljše zakone? Praznik Gospodovega vstajenja nas vabi, da se vprašamo, kaj lahko mi storimo z našo ljubeznijo, z našo razpoložljivostjo, z našim neposredni poseganjem, z našim optimizmom, z našo odgovornostjo in drugačnostjo, ki izhaja iz Kristusa, da se razmere spremenijo?

In tako, bratje in sestre, ožarjeni z močjo vstalega Kristusa lahko spreminjamo samo sebe, svoje okolje in razmere v naši družbi.

Življenje vstaja s Kristusom. Kristusovo življenje v nas nam omogoča, da dajemo in pričujemo za življenje.

Naj vstali Kristus s tem novim življenjem in novim ognjem napolni vsakega od vas, vaše domače in sorodnike, naše mesto in vse verne v naši škofiji.