Spoštovani bratje in sestre v Kristusu!

Praznik Gospodovega razglašenja je temelj misijonske razsežnosti in delovanja Cerkve, ki je poklicana, da veselo oznanilo odrešenja prinese vsem ljudem vseh časov. Prav zadnja dva papeža uresničujeta to poslanstvo. Božji služabnik Janez Pavel II. je prepotoval ves svet, da bi čim več ljudi slišalo oznanilo Jezusa Kristusa, papež Benedikt XVI. pa to oznanilo poglablja in z njim osvetljuje konkretne razmere sodobnega sveta in človeka.

Jeruzalem (mesto miru) je danes središče treh velikih religij: judovstva, krščanstva in islama. Žal to povzroča stalne napetosti in konflikte, čemur smo priče v teh dneh. Čeprav je prerok Izaija napovedal, da bo nad temo ljudstev zasijala velika luč, se zdi, da se je ta luč skrila in zaslepila ljudi v sovraštvu in ubijanju. Vsak in vsi skupaj smo poklicani, da sprejmemo luč, ki je zasijala nad nami.

Modri so predstavniki iskalcev, ki se v iskanju tudi motijo (iščejo pri Herodu), končno pa za lučjo pridejo do otroka.

Veličina je v njihovi ponižnosti, saj znajo poklekniti pred otroka, in v velikodušnosti obdarovanja. Poslušni Božjim navdihom se vrnejo po drugi poti.

Evangelist Matej edini pripoveduje dogodek treh kraljev, skrivnostnih oseb, ki prihajajo z Vzhoda in so imeli notranje razsvetljenje o rojstvu skrivnostnega judovskega kralja. Prim. Mt 2,1–12. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« – pravijo.

Sv. Pavel je konkreten sad Božje velikodušnosti najprej sam, potem pa tudi za druge. V drugem berilu je s svojim oznanjevanjem podoben tisti zvezdi, s katero Bog vse narode kliče k luči zveličanja. Takole pravi: »Mislim, da ste slišali za načrt Božje milosti, ki mi je bila dana za vas. Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju.«

Na praznik Gospodovega razglašenja igrajo veliko vlogo ravno trije kralji. Poganom oz. kraljem se je razodel Bog, zato se praznik imenuje tudi praznik kraljev. Gospodovo razglašenje je tudi spomin na začetek Jezusovega javnega delovanja po krstu v Jordanu in razodetju Očeta in Svetega Duha, zato se je imenoval tudi praznik svetih luči. In končno se imenuje tudi praznik svatbe v Kani Galilejski, ko je Jezus s čudežem spremenjenja vode v vino začel javno delovanje, pri čemer je simbolno nakazal svatbo Boga s človeštvom, s Cerkvijo, s človekovo dušo v skrivnosti učlovečenja.

Gospodovo razglašenje nas spominja na razodetje ljubezni v učlovečenju Boga. Z evangelistom Janezom lahko rečemo: »Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.« Gospodovo razglašenje kaže na razsežnost Božje učlovečene ljubezni za vse, ki smo priče pri evharistiji.

»Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili«. – Nagovarja nas drža treh kraljev. Krščansko izročilo je v tej drži prepoznalo evharistično češčenje. Dete, položeno v jasli, kliče k češčenju. On je pravi kruh za življenje sveta. Da bi ga modri z Vzhoda videli, so prehodili dolgo pot do Betlehema. Mi pa smo kdaj tako zelo zaposleni, da ne zmoremo poklekniti pred tako veliko skrivnostjo veselja, upanja, življenja. Kaj delata Marija in Jožef v naših jaslicah? – Stojita v češčenju kot prva častilca Božjega deteta, učlovečene Besede, kruha življenja.

Modri so prehodili dolgo pot, da so ga našli. Pomislimo tudi na dolgo pot, ki jo mora prehoditi Bog, da bi našel človeka. Pomislimo na usmiljenega očeta, ki čaka na izgubljenega sina in mu gre naproti, ko ga vidi. Prim. priliko o izgubljenem sinu v Lk 15,11–32. Pomislimo na pastirja, ki išče izgubljeno ovco … Prim. priliko o izgubljeni ovci v Lk 15,1–7. Pomislimo na ženo, ki je izgubila drahmo in je pripravljena vse narediti in pospravljati, da bi jo končno našla … Prim. priliko o izgubljeni drahmi v Lk 15,8–10. To je pripravljen Bog storiti za vsakega in to je storil tudi zame, za vsakega izmed nas, dragi prijatelji, ki ste morda v tem trenutku pripravljeni prisluhniti sporočilu upanja. Hkrati pa pomislimo, da smo tudi mi stalno na poti, stalno pritegnjeni od luči neke zvezde, ki je ne vidimo kjerkoli…. Luč mojim nogam je Božja beseda. Zvezda je Cerkev, ki kakor luna odseva sončno svetlobo, ki je Kristus sam. On je luč narodov in slava Izraela.

Prosimo, da bi Jeruzalem postalo sveto mesto, kamor bodo prihajali narodi, da najdejo mir v Bogu.