Ljubljana – Marijino oznanjenje, 22. oktobra 2008, ob 19. uri


Dragi mladi prijatelji, bratje in sestre v Kristusu!

Vse, ki ste zbrani tukaj v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja na 14. molitvenem srečanju za mir na svetu, ki nosi ime Daj mi mir – podaj mi roko, prisrčno pozdravljam.

Vemo, da je papež Janez Pavel II. 27. oktobra 1986 zbral predstavnike svetovnih verstev v Assisiju, kjer so skupaj, a vsak na svoj način, molili za mir. V Sloveniji Daj mi mir – podaj mi roko želi čim več ljudi povabiti, da bi – seveda vsak po svoje – delali za mir. Frančiškova mladina in vsi prijatelji miru ste se tudi letos srečevali in si podajali roke, prepevali, oznanjevali in prepričevali mimoidoče, da se mir začne pri vsakem, se smejali, skupaj molili, peli ter se na koncu še Gospodu zahvalili za vse prejete milosti. Frančiškovi bratje in sestre ste se torej zavzeli ponesti svoje navdušenje za mir in svoje romanje sklenili v frančiškanski cerkvi z molitvijo h Gospodu, ki je MIR, Knez miru.

Dragi mladi, vi vsi, ki si prizadevate za mir in dobro, sedaj ob živem izviru življenja, ki je evharistija, znova okrepite svojo zavzetost v gradnji miru. Prerok Izaija nas je v prvem berilu spomnil, da bo pravičnost prinesla mir (prim. Iz 32,17). Gospod namreč obljublja, da bo njegovo ljudstvo prebivalo v kraju miru, pričakuje pa, da se njegovo ljudstvo hkrati odloči za pravičnost in zvestobo. Mir je neskončni dar od zgoraj, terja pa naše prizadevanje in sodelovanje.

Ob tem nam sv. Pavel – čigar jubilejno leto obhajamo – jasno nakazuje pogoj, ki ga je treba izpolniti za mir in to je, da se ne damo premagati hudemu, marveč premagujemo hudo z dobrim (prim. Rim 12,21). Nič ne pomaga preklinjati temo. Prižigajmo luč, bodimo luč in teme bo izginjala v nas in okrog nas! Pomislimo na različne situacije na svetu, kjer ni pravičnosti ne miru: nerazvita področja na materialni in duhovni ravni, zelo razširjena revščina in odrinjenost na rob družbe, vojna področja, kjer ljudje živijo v strahu in negotovosti. Obenem pa ne smemo pozabiti na dobra znamenja časa, kot so razni skupni politični, gospodarski in pravni posegi, resna razmišljanja na moralni in duhovni ravni, kako pristopati k tem težkim vprašanjem za vse celine.

Vedno bolj se zavedamo, da bo treba k tem vprašanjem pristopiti z novim humanizmom, to pomeni na prvo mesto postaviti človeka, ustvarjenega po sličnosti in podobi Boga, kot nam je v polnosti razodel Jezus Kristus. Edino v Njem nam je možno razumeti sebe samega in smisel našega potovanja skozi zgodovino. Varnih stanovanj in brezskrbnih počivališč, o katerih nam govori prerok Izaija, ne zagotavlja zgolj gospodarska rast, ampak naš temeljni odnos s Stvarnikom, z Bogom, ki nas je poklical v življenje in nas želi vedno znova oživljati, ko se znajdemo utrujeni in obteženi, razkropljeni, razočarani … – kakor nam zagotavlja evangelist Matej (prim. Mt 11,28).

Vsi stojimo pred odločitvijo ali svoja dejanja – podprta z milostjo – usmerjamo k dobremu ali se prepustimo toku. Zlo na svetu je posledica človekove svobodne odločitve. Premagamo ga, ko se naša svoboda usmeri k Bogu, ki je najvišje dobro.

Odgovor na velika vprašanja miru v našem času mora torej vključevati moralno in duhovno razsežnost človeka. Vsak je na svoj način poklican k solidarnosti, kar pomeni skrb za drugega, odprtost za iskanje vsestranskega razvoja vsake osebe in vsakega naroda. Na tak način sodelujemo pri utrjevanju miru.

V tem smislu je papež Pavel VI. dejal, da je razvoj novo ime za mir (PP 87). Nobena resna razorožitev pa ni možna, če se prej v korenini ne izruje nasilje, če se namreč človek prej odločno ne usmeri v iskanje miru, dobrega in pravice. Vir vojne in vsakega drugega zla se nahaja v srcu, uči evangelij (prim. Mt 15,19). Razorožitev ni le v zmanjšanju orožja v državnih orožarnah, ampak vključuje vsakega človeka, ki je poklican, da najprej razoroži svoje srce in si povsod prizadeva za mir. Kristjani imamo velikega učitelja in pričevalca miru, ki je Jezus Kristus, knez miru. On je krotak in iz srca ponižen. On nas vabi, da se učimo od Njega in našli bomo mir svojim dušam (prim. Mt 11, 29).

Dragi prijatelji miru! Veste, da je za gradnjo miru potrebno uporabiti primerna sredstva kot so dialog, dobra dela in vzgoja za odpuščanje. Hudo je treba premagovati z orožjem ljubezni. Na ta način lahko vsakdo k miru prispeva svoj delež. Blažena mati Terezija je na vprašanje, kaj lahko naredi običajen človek sredi tolikega zla v svetu, odgovorila: »Lahko se nasmehne!«

To je skupna pot vseh kristjanov, vseh ljudi, ki verujejo v Boga in vseh, ki se ravnajo po moralnem zakonu, zapisanem v človeški biti. Zavzetost za mir na svetu je naše skupno poslanstvo. Zanimanje za mir odpira v vašem srcu vprašanja smisla življenja. Bodite iskreni in neutrudni iskalci tega smisla. Vabim vas, da si vsaj enkrat na mesec postavite globoko vprašanje: zakaj prav jaz živim v tem času, v tem prostoru? V čem je enkratnost mojega življenja? Kako naj moj vsakdanjik bolj prispeva k miru, resnici, pravičnosti na svetu?

Hvaležen sem vsem, ki so pomagali pri uresničitvi pobude Podaj mi roko!, posebej hvala Bogu, ki v mlada srca vliva hrepenenje po miru. Največja zahvala pa gre vsem tistim, ki vas je srečanje nagovorilo, da boste v življenju postali orodje Njegovega miru. Molimo s sv. Frančiškom: »O, moj Bog, dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru!«