Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nagovor nadškofa Urana v ljubljanski stolnici

Objava: 04. 04. 2005 / 10:11
Oznake: Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:06
Ustavi predvajanje Nalaganje

Nagovor nadškofa Urana v ljubljanski stolnici

Letošnje praznovanje bele nedelje, nedelje Božjega usmiljenja, poteka v posebnih okoliščinah. Sinoči smo izgubili našega dobrega očeta, svetega očeta papeža Janeza Pavla II.

Letošnje praznovanje bele nedelje, nedelje Božjega usmiljenja, poteka v posebnih okoliščinah. Sinoči smo izgubili našega dobrega očeta, svetega očeta papeža Janeza Pavla II. Ob izgubi dobrega pastirja, ki je do zadnjega živel za svoje ljudstvo in se zanj žrtvoval, nas navdaja bolečina.

Obenem pa nas navdaja tudi velika hvaležnost, da smo bili kar šestindvajset let deležni njegovega vodstva katoliške skupnosti in vsega človeštva. Kristjani verujemo, da se naše življenje s smrtjo ne uniči, ampak spremeni: začenja se polnost življenja v Bogu. Še posebej je naše upanje trdno ob odhodu človeka, ki je z zadnjim »Amen« in s pogledom v daljavo potrdil svoje življenjsko poslanstvo Marijinega otroka »Totus tuus!« - »Ves tvoj!«.

Naša žalost se tako spreminja v veselje, saj nam je sveti oče dal zgled krščanskega življenja za naš čas in bo odslej tudi naš priprošnjik pri Bogu. Zato naj bo naše bogoslužje slovesno in v velikonočnem duhu.

Sveti oče Janez Pavel II. je današnjo nedeljo razglasil tudi za nedeljo Božjega usmiljenja. Na osnovi zasebnega razodetja sv. Faustini Kowalski, je svetu posredoval Jezusovo sporočilo: »Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče skozi vrata usmiljenja, bo moral iti skozi vrata pravičnosti …Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju …Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega srca in napolnil ga bom z mirom!«

O Božjem usmiljenju govori celotna velikonočna skrivnost. Apostoli so tri leta hodili z Jezusom, poslušali njegove besede in ga občudovali, videli so njegove čudeže, vendar so v odločilnem trenutku, ko je šlo za njihovo »kožo«, odpovedali. Samo strah jih je še držal skupaj.

Tedaj pa je naenkrat mednje vstopil poveličani in vstali Kristus in jim podaril svoj mir. »Ne bojte se, jaz sem z vami do konca sveta.« Kakšno veselje! Kljub temu, da so apostoli v odločilnih trenutkih popolnoma odpovedali, je iste ljudi, tako krhke in nemočne, postavil, da bodo nadaljevali njegovo poslanstvo na zemlji. Ne več samo s človeškimi močmi, ampak v moči Svetega Duha.

Božje usmiljenje pa se je na poseben način uresničilo pri apostolu Tomažu. Ta »junak«, ki je ob prihodu Jezusa v Jeruzalem, pred veliko nočjo, edini upal reči: »Pojdimo še mi, da z njim umrjemo!« je po dogodkih velikega petka popolnoma izgubil zaupanje. Oddaljil se je celo od skupnosti in taval bogvekje. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus živ, da so se z njim srečali, ni verjel: »Če ne vidim … in ne otipam … ne bom verjel!« Nekaj pa ga je vendarle gnalo, da je naslednjo nedeljo prišel med apostole in bil deležen zastonjskega Božjega usmiljenja. Ko se je osebno srečal z Jezusom, mu ni bilo več treba materialnih dokazov, da je izrekel najkrajšo »veroizpoved«: »Moj Gospod in moj Bog!«

Naša vera je dar Božjega usmiljenja. Če bi Bog ravnal z nami po strogi pravičnosti, kot včasih zahtevajo pravičniki tega sveta, potem nas preprosto ne bi bilo več. Živimo zato, ker smo v območju Božjega usmiljenja in se Jezus Kristus vedno znava sklanja k nam in nam podaja roko odpuščanja in sprave. Daje nam svoje življenje.

Če se zavedamo tega brezmejnega Božjega usmiljenja, potem bomo usmiljenji tudi z ljudmi. Prepustili bomo sodbo Bogu, mi pa bomo znova in znova podajali roko sprave in odpuščali drug drugemu. In to je naša dolžnost. Kajti, če nismo pripravljeni odpustiti drugim, tudi Bog nam ne more odpustiti. Sveti Oče je naredil izredno gesto, ko je v imenu vseh kristjanov vseh časov prosil odpuščanje za storjene krivice katoliških vernikov in odpustil tudi tistim, ki so nam storili krivice.

Na nedeljo Božjega usmiljenja smo torej zbrani tukaj v naši dvorani zadnje večerje. Tudi nas je strah, bolečina nam stiska srce ob izgubi našega družinskega očeta. Vendar pa sedaj že vemo, da je smrt premagana, da je Kristus vstal od mrtvih in z njim bo vstal naš sveti oče in vsi mi.

Povabljeni smo, da v naslednjih dneh vztrajamo v molitvi za svetega očeta Janeza Pavla II. in za vso Cerkev v pričakovanju novega pastirja poklicanega po Božjem usmiljenju in dobroti. Amen.


msgr. Alojz Uran
ljubljanski nadškof in metropolit

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Pot v samoslovenstvo
Zgodovina
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh